Avtocesta do pekla praznuje 35. rojstni dan!

Če so imela šestdeseta skupine kova The Beatles in The Rolling Stones, so AC/DC zagotovo zvezde sedemdesetih, ki so se s ploščo Highway to Hell zapisali med nesmrtne. Šesti (peti mednarodni) in zadnji studijski album, ki ga je skupina izdala s prezgodaj preminulim Bonom Scottom,  je bil izdan 27. julija 1979. Plošča, ki je bila originalno izdana pri založbi Albert Productions, je na mednarodni trg prišla preko založbe Atlantic Records. Leta 2003 je založba Epic Records poskrbela za prenovljene izdaje vse takratne diskografije, istega leta jo je revija Rolling Stone v svojem izboru 500 najboljših albumov vseh časov uvrstila na dvestoto mesto. Plošča je do leta 2006 dosegla sedem platinastih značk.

Plošča Highway to Hell je Scottov labodji spev, saj je slednji umrl v začetku naslednjega leta (19. februarja 1980), le malo pred začetkom priprav za novi album, ki je kasneje postal Back in Black. Album, ki vsebuje kar nekaj koncertnih biserov, predstavlja tudi pomemben mejnik v njihovi karieri, saj so se z njim prvič uvrstili na ameriško glasbeno lestvico US Top 100 (zasedli so 17. mesto). Plošča je začela nastajati januarja leta 1979, ko so v avstralskem Sydneyju nastali prvi osnutki. Novi projekt je najprej vodil Eddie Kramer, a je slednjega kmalu nadomestil Robert John "Mutt" Lange, ki je s ploščo in njenima naslednicama (Back in Black in For Those About to Rock We Salute You) definiral zvok skupine. Album je bil posnet v dveh etapah, ki sta potekali med februarjem in aprilom v ameriškem Miamiju in britanskem Londonu. Plošča je s svojo mednarodno izdajo dvignila kar nekaj prahu, saj v peklenščka našemljeni Angus Young in za marsikoga provokativni naslov povsod nista bila ravno dobrodošla. V Avstraliji je bila tako plošča izdana s popolnoma drugačno sliko, saj je ta tokrat vsebovala goreči vrat basovske kitare in sliko skupine (iz mednarodne izdaje). Oblasti v nekdanji Vzhodni Nemčiji pa je ovitek tako motil, da so na ovitku dovolili le naslov albuma in izvajalca.

Kontroverznost, ki se je stopnjevala od izdaje albuma, je svoj vrhunec dosegla leta 1985. Junija istega leta je po ameriškem Los Angelesu moril Richard Ramirez, ki si je nadel vzdevek "Nočni zalezovalec" (ang. Night Stalker) in je s svojim gorečim oboževanjem skupine, še posebej pa pesmi "Night Prowler" slednji povzročil kar nekaj slabe publicitete. Po poročanju lokalne policije naj bi omenjeni morilec nosil majice s simboli skupine, na mestih zločina pa naj bi puščal AC/DC kape. Zaradi takšnih dejanj so bili okoliški koncerti obdani s številnimi ogorčenimi starši, skladbo pa so ponekod označili celo za satanistično. V oddaji Behind the Music kanala VH1 je skupina pojasnila, da skladba ne govori o satanizmu in čaščenju hudiča, ampak o fantu, ki bi se ponoči rad pretihotapil k svojim punci, ki pa na njegovo žalost ni sama, saj njeni starši spijo v sosednji sobi.

Album, ki v katalogu skupine predstavlja pomemben mejnik je pomembno vplival na številne kasnejše glasbene rodove. Kot pomembno vodilo ga navaja skupina Accept, nič manj pomemben pa ni bil tudi za skupino The Cult in na nekoliko novejše Airbourne, ki jih marsikdo opravičeno smatra za naslednike skupine. 

Album vsebuje 10 skladb, ki so v celoti delo takratne "svete trojice" bratov Young in pevca Scotta: 

1. Highway to Hell
2. Girls Got Rhythm
3. Walk All Over You
4. Touch Too Much
5. Beating Around the Bush
6. Shot Down in Flames
7. Get It Hot
8. If You Want Blood (You've Got It)
9. Love Hungry Man
10. Night Prowler

Avtocesto do pekla si lahko v celoti predvajate tukaj.