V sklopu letošnje tradicionalne izdaje Ortofesta je stopil na odre Orto bara tudi nekdanji kitarist hrvaške zasedbe Majke in vsem dobro znana Big Foot Mama kitara, Zoran Čalić. Ta je nedavno tega ustanovil svojo skupino in pričel z ustvarjanjem lastnega avtorskega materiala. Reč vredna preizkušnje torej.
Ob deseti uri zvečer je bilo prizorišče dokaj klavrnega videza. Ducat ljudi nabitih v gručo ob šank, sicer pa absolutna praznina. Ob deseti uri n štirideset minut se le nabralo nekaj več ljudi in recimo da je bilo zasedene 40% kapacitete prostora, ki sprejme maksimalno 200 ljudi.
Na oder se strumno in junaško povzpnejo Zoran Čalić, ki je prevzel poleg kitare, tudi glavni vokal ter spremljevalna ekipa na čelu z odličnim kitaristom Andražem Mazijem (kitara, steel pedal), bobnarjem Ivom Rimcem ter basistom Jernejem Kržičem. Bend je udaril s svežnjem avtorskega materiala, ki je bil v repertoarju korenito zastopan, z več kot polovico izvedenih skladb. Čalićev našpičeni »crunchy« podrt rock'n' roll zvok kitare, je večji del koncerta v glasnosti prekrival Mazijev Firebird, tako da kitare v zvoku še zdaleč nista enakovredno zveneli, kar je bila škoda. Mazi je več linij spremljave zapolnil z dodatnimi akordi in finesami, tako da se je Zoran še bolj sproščeno in izdatneje osredotočil na izvedbo vokalov. Bend je izkazal zelo dobro uigranost s tipsko vintage opremo odrske logistike (kitare, bas kitar,a ojačevalci), pa razvil pristno masten rock'n' roll zvok, ki žal v razporeditvi zvočne slike ni bil povsem optimiziran. Skupina je sicer kratkoživa, a sestavljen iz izkušenih glasbenikov, ki jim odrska kilometrina ni tuja. To se je čutilo v izredni suverenosti izvedbe točk repertoarja.
Avtorski material je nabit s pravo vražo rock'n' roll energije, prav garažno zapakiran in podrt zvok v kombinaciji z vokalom dodaja v vso zgodbo tudi opazno punkovsko kopreno. Čalić pa veliko fraz izpelje tudi iz iztočnic bluesa. Dodobra zacoprana rock'n' roll erotika, ki udarja naravnost in na prvo žogo v »čelo blesavo«. Že v prvi polovici koncerta je vseskozi tlelo v zraku spoznanje, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Avtorski repertoar skupine ni bilo težko navezati v asociacijah na dela famoznih Majk. Tako je bend v nadaljevanju prešel na izvedbo svežnja skladb vinkovških rock'n' roll uzurpatorjev (redosledje Dolazi noč, Sam, Želim da te vidim), kar je zagotovo razveselilo kopico ljubiteljev lika in dela te skupine, ki so se zbrali tega večera na prizorišču Orto bara. Čalić je z ekipo presenetil v nadaljevanju z vključitvijo priredb izvirnikov dveh zanimivih glasbenikov, ki sta z opusom nepovratno zaznamovala že nekdanji glasbeni prostor pokojne Jugoslavije. Prvi je legendarni hrvaški glasbenik Drago Mlinarec, ki je s kariero pričel v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Čalić mu je posvetil izvedbo skladbe Pjesme s planina. Druga priredba pa se je nanašala na izvedbo izvirnika skladbe Kao stranac ekstravagantne Josipe Lisac. Bend je obe skladbi izvedel v siju trde rockovske mantre, v sozvočju z elementarno glasbeno usmeritvijo skupine, zaključil pa koncert z dvema avtorskima skladbama.
Ne glede na to, da je bilo med koncertom nekaj kiksov, ki so se prikradli v Čalićevo izbiro akordov zlasti med petjem verzov in da zvok ni bil najbolj optimalen, je bend na moč prepričljivo predstavil svojo glasbeno vizijo in tako vzbudil veliko zanimanje o tem, kaj nam bo prinesel prihajajoči studijski prvenec. Na odru je med koncertom zagotovo prevzemal posebno pozornost steel pedal, s katerim je Andraž Mazi okraševal posamezne motive v skladbah repertoarja. Čalić je med skladbami zabaval občinstvo tudi s krajšimi zgodbami vezanimi na nastanek posameznih skladb, k čemur je dodajal ščepec prirojenega smisla za črni humor. Skratka, še en na moč zabaven in iskren rock'n' roll večer v Orto baru!
na vrh