Madbal, najvidnejši in najzloglasnejši predtavniki NYHC scene, so z osmim studijskim albumom v žepu pomenljivo naslovljenim z »Harcore Lives« zavojevali še drugo leto zapored hrvaško prestolnico. Skoraj natanko pred letom dni smo jih prestregli tudi v Novi Gorici (na Mostovni). Letos so se fantje, ki so očitno na območju naše južne sosede že kar ponarodeli, ustavili v Vintage Industrial Baru, klubu, ki je svojo dejavnost koreniteje pognal k življenju pred dvema letoma.
Madball so to pot povabili na svojo turnejo bolgarske hardkoraše Last Hope iz Sofije. Ti fantje imajo že lep staž, delujejo od leta 1995 dalje in veljajo za ene najdominantnejših imen tega žanra z območja Balkanskega polotoka. Že ob deveti uri pa so na oder zlezli domačini Upset doma iz kraja Zabok, ki leži nekje na pol poti med Krapino in Zaprešičem. Izkušeni kvintet je ponudil odlično izkušnjo. Izklesan nastop, veliko uigranosti in polno malho zagrizenosti. V dobre pol ure intenzivne odrske telovadbe so Upset opozorili, da povzemajo v avtorskem materialu najboljše iz izročila NYHC scene, na čelu z velikimi vzorniki Madball, za katere so odprli koncert. Kot skupina, so sicer naleteli na večje nezanimanje s strani obiskovalcev, ki so jih je v tem času še vedno zunaj klubske dvorane, pa čeprav je bend dokazal s svojo izvrstno izdelano odrsko prezenco, odličnim surovim in nasršenim zvokom, ki so ga generirale klasične znamke kitar in bas kitare, da bi brez težav lahko odpiral koncerte na celotni aktualni turneji z Madball. Če ste ljubitelji tega žanra, morate nujno preveriti zasedbo Upset. Ob prvi priložnosti.
To se je izkazalo tudi med koncertom Last Hope. Čeprav so Bolgari preklemano izkušeni in so prevozili prelepo kilometrino v svoji dosedanji karieri, se človek nikakor ni mogel znebiti občutka, da so jim Upset pravzaprav ukradli šov. Last Hope, ki so imeli podobno minutažo dobre pol v rokah, tako kot pred njimi Upset, so postregli s precej bolj nametalizirano ošiljenim zvokom, prav zato pa tudi nekoliko bolj hreščavim in razmazanim riffovskim hrumenjem. Bend je sicer pritegnil nekaj več ljudi na prizorišče, iz osebkov ob pročelju odra celo izvabil nekaj več gibov namenjenim razmigovanju vratnih vretenc, globljega vtisa pa nikakor ni zapustil, saj gre za posnemanje starih oguljenih fraz, ki so jih utemeljili davno tega njihovi vzorniki. V zaključku je bend udaril z najbolj prepoznavno skladbo kariere F.P. (Fuck Police) s čimer je prebudil Industrial Vintage Bar. Narod je privrel v ospredje in Last Hope so prejeli prav v samem zaključku konkretnejši povratni odziv publike. Dejansko gre za skladbo, ki izstopa v njihovem repertoarju! Zavzet, angažiran, dopadljiv nastop z nekako pričakovanim razvojem dogodkov, obenem pa ogromno prelitega znoja, kar seveda šteje!
Malo pred enajsto zvečer pa se je prizorišče zatemnilo in skozi uvod so na oder stopili Madball. Prostor se je napolnil do zadnjega kotička. Kvartet vzdržuje od leta 2011 dalje čvrsto postavo, ki ji poveljuje neumorni frontman Freddy Cricien, ob pravzaprav nič manjši ikoni benda »nezamenljivo« karizmatičnem širokostasem basistu Jorge Guerri, ki jo zapolnjujeta še kitarist Bryan Daniels ter bobnar Mike Justian. Od prvega takta pa do zadnjega riffa je bend skozi uro in deset minut starošolsko izdelanega Madball šova širokogrudno hranil publiko z nebrzdano energijo visoko-oktanske kanonade. Freddy je znova preboksal in prebrcal celotno odrsko ozračje, medtem so podivjani fani neumorno lezli na oder ter z monitorjev povratno pljuskali v morje orjaških valov razburkanega občinstva! Klubska dvorana je kaj kmalu spominjala na pobesneli panj sršenov. Lep kos ljudi je moralo ostati v predprostoru v katerem se nahaja glavi šank, saj je bilo prag klubske dvorane nemogoče prestopiti! Bend ni postregel tega večera z najboljšim zvokom. Kitarski riffi so zveneli pridušeno, tudi Freddyjeva dnevna vokalna forma je že videla boljše čase.
Repertoar je sestavljal četrtino novega albuma. Točke z njega so Madball razporedili tako, da so jih pravzaprav več zaigrali v drugem delu koncerta. Bend je sicer že uvodoma poskrbel za vrelišče in pravo peklensko seanso, ko je že kmalu po otvoritvi odjeknil pradavni Set it Off iz istoimenskega studijskega prvenca ter takoj za njim skladbi Smell the Bacon ter Get Out iz EPja »Droppin' Many Suckers«. Zavoljo tega se je porajal občutek, da nastop skupine zlasti v drugem delu iz minute v minuto nekoliko izgublja na svoji intenziteti. V teatralnem zaključku polnem emocij in strasti se bend po pričakovanju ni pozabil prikloniti svojim očetom Agnostic Front tako, da je zaigral njihovo It's My Life. Temperatura je znova silovito poskočila s klasiko Pride, bend pa je za konec privarčeval zadnje tri minute koncerta za izvedbo še ene nove skladbe ter potrdil osebno navdušenje nad vsebino aktualnega izdelka »Hardcore Lives«.
Eruptivne energije, ki so jo nadgradile in sooblikovale zlasti silovite reakcije poblaznele in podivjane publike, ni primanjkovalo in nad predstavo ter celokupnim izkupičkom večera namenjenega oživljanju pristno izvornega izročila NYHC scene, se res nihče ni pridušal! Četudi je tokrat do popolnega HC uroka le manjkala mala pika na »i«.
na vrh