Vselej je vredno nameniti pozornost legendarni kanadski zasedbi Anvil, sploh če se na svojih koncertnih epopejah ustavi ob primernem času na primernem mestu, seveda dovolj blizu Slovenije. Večni neotesanci prodorno rožljavega formata huronske speed metalske in rock'n'roll umazanije, so po izdaji skupno že šestnajstega albuma »Anvil is Anvil«, znova koncertno zagospodarili po Evropi. V prvi polovici letošnjega leta so odpirali koncerte pred zloglasnimi Dirkschneider, skozi letošnji november pa so se podali še na drugi del evropske turneje, na kateri nastopajo v vlogi glavnih nosilcev. Na turnejo so povabili kot posebne goste zasedbo Rezet, sicer thrash metalske revitaliste iz nemškega Schleswiga (torej iz zvezne nemške države Schleswig-Holstein, locirane skrajno severno, skorajda pri Danski), ki to priložnost izkoriščajo za promocijo svojega tretjega dolgometražnega dosežka »Reality Is A Lie«.
Sedaj, ko New Age klub v kraju Roncade pri Trevisu že nekaj časa ne ponuja takšnih koncertov kot pred leti, je njegovo pravšnje nadomestilo program Revolver kluba, ki je nastanjen nedaleč stran in sicer v kraju San Dona Di Piave, oziroma tamkajšnji industrijski coni. Reč je npr. prosto dosegljiva iz Ljubljane, saj je prizorišče oddaljeno vsega 190km od slovenske prestolnice. Revolver klub je silno simpatično prizorišče. V to smo se prepričali že dne 24.10.2016, ko je tu nastopil Stu Hamm Band. Ponuja izvrstno akustiko, izvrstno logistično opremo, izvrstno in raznoliko odrsko razsvetljavo, ki spremlja koncertne nastope skupin. Pivo pa ostaja drago, kot povsod v severni Italiji. Če naročite veliko, dobite za neskromnih 4,00€, v plastični kozarček bornih 4dcl hmeljnega likvorja, natakarica pa vas bo pri tem obvezno vprašala ali želite »birra rossa« ali »birra bionda«.
Na italijanskem delu te turneje so nastopali na petih koncertih tudi italijanski simfonični powermetalci z beneškega kraja Cazzago di Pianiga imenovani Teodasia. Bend je v oktobru letos izdal svoj tretji studijski album »Metamorphosis«. Naslov prihaja kot naročen, saj je zasedba nedavna preživela transformacijo postave in deluje od leta 2015 dalje z moškim vokalom, ki ga je prevzel Giacomo Voli. Jedro ekipe zapolnjujejo še kitarist Alberto Melinato, basist Nicola Falsone in ustanovni član ter klaviaturist Francesco Gozzo. Kvartetu sta se za koncerte na odru pridružila bobnar Jacopo Tini ter spremljevalna vokalistka Chiara Tricarico iz zasedbe Temperance. Bend sicer ne sodi v žanrsko kompatibilni okvir koncertnih druženj z zasedbama Anvil in Rezet, se je pa na odru predstavil kot izredno angažirana in nabrušena utrdba izdelanega nastopa, ki stremi za perfekcionizmom. Zvok izvrsten, z izjemo nekoliko manj slišne kitare (točneje kitarskih solaž), ki so jim prostor odžirale klaviature. Giacomo Voli se je predstavil, kot izredno karizmatična figura eksplozivno operetnega vokala, zato ne čudi da so ga nedavna sprejeli v svoje vrste Rhapsody of Fire, pri katerih je zamenjal razvpitega Fabia Lionea. Izdelana aktivna in dinamična igra. Fantom in punci res ne gre ničesar očitati. Profesionalno in suvereno. Tudi po komunikativni plati je Giacomo uspel doseči to, da se je peščica poslušalcev pomaknila povsem do odra med nastopom skupine in veselo migotala z lasišči. Sicer generično in predvidljivo pristopanje do skladanja avtorske glasbe, a v izvedbi srčno in fokusirano. Z obveznim kič teatrom. Bend, ki ga morajo preveriti seveda pravi ljubitelji simfoničnega powermetala.
Iz povsem drugega testa skvašeni Nemci Rezet, so v nadaljevanju za dobrih štirideset minut ovili prizorišče v vrhunsko metal razpaljotko, ki ji je poveljeval na moč dražljivi revitalizem obujanja stare speed in thrash metal šole pravovernega nasledstva bogate zapuščine tevtonskega porekla. Ob možnih vzporednicah z Destruction, pa tudi bolj muzikalično bolj spravljivimi odkloni v tej sferi, kot so npr. Paradox ali Vendetta, pri čemer se obvezno v riffih in eksekuciji sliši vplive prvih dveh albumov mogočne Metallice, so Rezet izvrstno nabrušen in naoljen stroj. Ravno pravšnje nadležen, siten, rezek, više »ihtav« vokal, briljantno dopolnjevanje v igri obeh kitaristov, z dlakocepsko eksekucijo solaž, čvrsta in natančno umerjena kinetika ritem sekcije. Bend je svoj predstavi dostavil »piko na i« s posebno točko večera, ki jo je posvetil prav vsem preminulim članom zasedbe Motörhead (Lemmyju, Philty Animalu in Wurzlu), ko se je lotil izvedbe skladbe No Class. Nepopustljivo, nazobčano, neukročeno, z neverjetnim žarom mladostniške ihte. Uporniški gnev. Poln umazanih coprnij. Bend, ki bo v kolikor bo vzdrževal takšno vnemo in odrsko prepričljivost, zagotovo še visoko prilezel na evropski, pa tudi globalni metalski sceni. Izvrstno naelektren uvod v nastop Anvil torej.
Anvil, kultna kanadska zasedba, ki brca po planetu od leta 1978 dalje, ne potrebuje dokazovanja. Ime govori samo zase. Bend je v letošnjem letu opravil rokado postave tako, da je postal znova »vsekanadski«. Znameniti vodja Steve Kudlow, vsem dobro znani speedmetalski dvorski norček »Lips« in bobnar Robb »Robbo« Reiner, sta kot originalna člana Anvil postave, v svoje vrste integrirala na mesto stalnega basista dolgoletnega studijskega pomagača in tehnika Chrisa Robertsona, bend pa je v tej postavi izdal novi studijski album »Anvil is Anvil«. Roko na srce ne ravno bleščeč dosežek njihove kariere, v preteklosti so znali Anvil že postreči z mnogo boljšimi, pa k sreči ne naznanja, da bi se skupina kakorkoli koncertno polenila. Tudi v smislu same izvedbe!
Tako je Lips že ob uvodnem instrumentalnem jammu March of the Crabs zajel pošteni zalet na odru, v hitrem drncu nenadoma zdrvel z njega in se pomešal naravnost med publiko, kjer je v družbi 250 glav uvodoma dodobra pretegnil prste in jih ogrel na pravo delavno temperaturo. Žur se je torej začel, Lips je zlezel nazaj na oder in za mikrofon, bend pa je ostal še naprej pri materialu kultnega »Metal On Metal« ter sekal dalje s skladbo »666«, kjer je Lips namesto »Six, six, six!« teatralno nagovarjal publiko s »Sex, sex, sex!« Da bi ta teater dosegel že uvodni vrhunec, je bend povlekel še eno zanimivo potezo. Za tretjo skladbo repertoarja je izbral kultno porednico Oooh Baby s studijskega prvenca »Hard N' Heavy« (1981). Kultni začetek torej.
Kot je že v navadi skupine, so Anvil svoj naježeni speed metalski repertoar,ki ga okarakerizira zajetna doza spogledovanja z elementarno umazanijo pankrtskega rock'n'rolla nadgrajevali s samim odrskim špas teatrom, katerega glavni akter je bil seveda Lips. Od pokanja najbolj usekanih grimas, kar si jih lahko zamisli človeška domišljija, pri čemer mu je zelo dobro pariral tudi basist Chris Robertson, do igranja kitare v najbolj nemogočih legah in pozah. Ob tem je treba prišteti še lucidno mero zbadljivih nagovorov publiki med premori skladb in mera je bila polna. Skladbo Free As a Wind je Lips posvetil preminulemu Lemmyju (Motörhead) rekoč sledeče: »Ko je Lemmy iskal zamenjavo za Fast Eddie Clarkea leta 1983, je poklical mene, naj se pridružim Motrhead«. Saj veste da bi sprejel, a sem potem Lemmyu razložil, da imam svojo skupino Anvil!«. Verjeli ali ne tej sočni »zgodbici« na meji izmišljotine, je iz Lipsovih ust izzvenela na moč teatralno in zabavno!
V koncertnih repertoarjih Lips in kompanija še naprej vztrajno ignorirajo srednjo ero delovanja skupina, pa čeprav, so takrat izdali nekaj na moč impresivnih studijskih del. Vsekakor bend ni pozabil na dve novi skladbi aktualnega albuma »Anvil is Anvil«, k njima se je priključila ne dosti starejša Badass Rock'N'roll iz prejšnjega albuma »Hope In Hell«, pa skaldbi Swing Thing (z osrednjo točko podaljšanega solo bobnarskega vložka) in On Fire, vzeti iz albuma »Juggernaut Of Justice« (2011). Ko je bend krenil v izvedbo obvezne Metal on Metal je bilo jasno, da se nastop skupine bliža svojemu koncu.
No, no. Nekaj manjka pri vsej stvari. Seveda. Vsa publika je čakala na izvedbo skladbe Mothra. V njej je namreč Lips izvedel svoj znameniti dildo ritual in tako spravil koncertni šov proti samemu vrhuncu. Lips je neverjeten, kar se tiče vzdrževanja zbranosti med nastopom. Glede na to kaj vse počenja človek ob igranju kitare, ki je vse prej, kot nezahtevno,, je naravnost fascinantno, da mu uspe zadrževati osredotočenost na igranje kitare v takšni meri, da ne stori kakšnega v nebo vpijočega fuša.
Bend je v obveznem dodatku nekoliko razočaral, saj je namesto, da bi izvedel še kakšno klasiko iz bogatega diskografskega opusa, raje posegel po docela oguljeni priredbi Mars Bonfire skladbe Born To Be Wild, s čimer se je druženje z Anvil sklenilo.
Kakorkoli. Zmes nebrzdano surove prezence križanja primordialno našpičene kanonade speed metala z rock'n'roll perverzijami, ni pustila na prizorišču nikogar v ravnodušju, ljudje pa so klicali skupino nazaj na oder. Obisk koncerta Anvil ostala tako tudi v letu 2016 še naprej prvovrstna zabava. Ko veš, da te bo predstava napolnila s pravo energetsko bombo in obenem do solz nasmejala. Lips je Lips in kot pravi novi album skupine, ostajajo Anvil pač Anvil.
na vrh