Letošnji avgustovski festival v Postojni Zmaj ma mlade je navrgel tudi prelep večer, kjer je donelo po rockersko. No lahko rečemo, da je od nastopajočega do nastopajočega rohnelo vse bolj milozvočno in pretanjeno. Hardrockerji Pelhan, nepopravljivi pivški rock 'n' roll burkeži Ana Pupedan ter legende slovenskega rocka zimzeleni Avtomobili. Odlična kombinacija. Trije super bendi, trije samostojne in slikovite zaključene glasbene štorije. Tri glasbene esence.
Urnik je bil zatrpan, zato se je dogodek pričel odvijati ob natanko določeni uri. Pelhan, nova zasedba izkušenih rockerskih mačkov, ki je v letošnjem marcu izdala samostojni studijski prvenec »V neznano« (RockLine recenzija TUKAJ). Bend je vroč! In ekipa klapa na odru! Aleš Pelhan je kočno uspel doseči to, kar je bila vselej njegova tiha želja. Polnokrvno realizacijo svojih avtorskih glasbenih zamisli! Vsekakor tega ne bi bilo mogoče udejanjati brez pravih tovarišev v ekipi. Miha Nedoh (ex-Requiem, Forgotten Eden), ki je njegov dolgoletni tovariš še iz prejšnjih skupnih sodelovanj (daleč pred Pelhan Down Patrol in Forgotten Eden), pa odlični klaviaturist Peter Smrdel (Divine Illusion, Shadowicon), pa prekaljeni basist Kalamarov Matjaž Švagelj in novo prišlek Gregor Volk na kitari. Večino odra seveda obvladuje vokalist Aleš, ki občasno poprime za kitaro, njegove nekdanje kitarske naloge pa je v debeli meri prevzel Gregor. Tako se že čuti na live materialu, da je zasedba nadgradila nekatere studijske izvirnike, kjer je sicer v celoti odigral kitaro le Aleš. Zasedba je Gregorju prepustila svobodo, da doda »okraske«, vključi svoje idejne rešitve v solaže in tako s svojimi zamislicami dodatno obarva skladbe. Predvsem pa je odlično to, da lahko s Petrom kreirata občasne navzkrižne dialoge med kitaro in klaviaturami še bolj intenzivno (npr. Blizu je zadnji izdih), medtem ko se »razbremenjeni« Aleš tako lahko polno posveča svojemu iztržku vokalne interpretacije. Ta ostaja polna, dominantna, melodična čista in ko je treba eksplozivna, ali pa mehka in subtilna. Ekipa je na debelo predstavila albumski prvenec, v repertoar pa vrinila tudi dve klasiki, ki sta pomagali razgrevati publiko, Live And Let Die McCartneyevih The Wings ter Superstitous zasedbe Europe. Zvok odličen, ekipa pa kot povedano, tudi odlično uigrana. Od Pelhan si gre v prihodnje veliko obetati. V dani situaciji, ko so skupine Chateau, Šank Rock, Mary Rose nekako na »stand by« poziciji in čakamo da se Requiem znova koncertno in komponistično razmahnejo, so Pelhan odlična zapolnitev trenutno nekoliko izpraznjenega prostora za slovenski hard rock. Bravo fantje!
Ana Pupedan. Človek ne ve, kje bi začel. Vrhunski kvartet unikatnih odrskih provokatorjev, ki ga tvorijo Simon Avsec (vokal), Boštjan Požar (kitara), Peter (Pero) Žnidaršič (bas kitara), Marko Doles (bobni). Razen kratkohlačnika Simona so ostali trije delovali kot poslanci, izgnani iz svojega raja – slovenskega parlamenta. Polikane obleke, zategnjene kravate, lične pričeske (Marko si je pač omislil fazono »a la Vid Kavtičnik«). Ana Pupedan so do zob oboroženi z resnicoljubjem, ki ga znajo prefinjeno plasirati množici. Le to je tako premeteno zapakirano, dražljivo zabavno in iskrivo genialno, da te skupina skozi kompletno minutažo, kolikor je pač dobi, nastopa zadržuje v strogi koncentraciji! Ne pusti ti dihati v dejanjih. Od metaforičnega nalivanja »čistega vina« na račun zafurane države, do vseh »post-osamosvojitvenih« krvnikov slovenskega naroda – po principu »Slovenček rad Slovenčka zajebe«, do alegorij na Ljubljančane in njihovo zaplankanost! Pošteno!!! In čeprav sem Ljubljančan, je res žalostno, da Ljubljančani ne zmorejo dveh možganskih celic, da bi jim te velevale, kako je treba včasih sesti za volan in se odpeljat vsega ducat kilometrov iz Ljubljane po dobro glasbo (v tem primeru Postojno)! Ana Pupedan znajo igrati vse. Nič jim ni skrito, nič zamolčano, nič neznano. »Ta je amerikanska« veleva Simon in že urežejo izreden countryjevsko podkovani juriš, že v naslednjem hipu godejo po principih SKA glasbe, pa reggae norčij, poroženelega blueasa in za konec s komadom Ana Pupedan dostavijo skoraj Motörheadovski potres, Ana Pupedan so resnično glasbeno-pridigarsko izpopolnjen kvartet, ki deluje izrazno večplastno in skrajno slikovito v svojem avtentičnem samorastniškem izročilu. V tem oziru sodijo v sam vrh. Predvsem pa je jedro, ki je gonilna sila kreativnosti in oddaljuje fokus od generičnih šablon v glasbenih rešitvah. Iskrivo šegav in s sarkazmom prelit humor v poeziji, ki mu ne zmanjka izpovednega dinamita. Udarijo s Cigodrom (verjetno gre za duhovito označbo nekdanjih lunaparkov), pa naprej v Rdečo kočijo, sledi »zagonetna« Isdislou,… Iz komada v komad polna skleda smeha in zabave. Ana Pupedan so igrali v časovnem razporedu ob najboljši uri. Narod je bil dovolj firbčen, prave večerne ure so se začele, brezbrižno so vsi v malhah naročali pivo in ga vlivali vase, vsi dovzetni za žur in odklop. Predodrje se je konkretno zgostilo in obilje mlajših je zasedalo sprednje vrste. Proti koncu sta Simon in Marko zamenjala vlogi, Marko je stopil na pročelje odra in odpel nekaj nepogrešljivih Ana Pupedan klasik na čelu z Vsaka rwža jma trn, Četrtek, Harmonikaš. Genialni porogljivci, ki so prav ob koncu s klasikami dostavili vrhunski razplet dogodkov ter izvabili iz vrst publike tudi konkretno sodelovanje! Neverjetno je tudi to, da se skupina drži skoraj v 100% organskega zvočnega tena, v katerem kiksov ni mogoče preslišati, a igra bravurozno. Ana Pupedan je skupina, ki bi jo morala nujno vzeti pod svoje okrilje založba Celinka!
Avtomobili so pričeli z nastopom malo preko polnoči. Z zimzelenom Gospodar. Priročna skladba za vse. Pritegne pozornost publike, ker jo narod pozna, obenem pa je možno v tem času še popraviti nastavitve zvoka. In to pot so imeli Avtomobili kar nekaj uvodnih težav s kalibriranjem zvoka. Glede na to, da je bila ura pozna, je bilo na trgu še vedno lepo število obiskovalcev in prostor je bil zgledno napolnjen. Le v sprednjih vrstah je bilo nekaj več zrelejših »občanov« - poslušalcev. Med njimi se jih je kar nekaj veselo zibalo od prebitka zaužitih alkoholnih derivatov. Tega večera Avtomobili sicer niso dostavili najboljšega kar zmorejo, vseeno pa je katalog, ki stoji za njihovim opusom tako močan, da jih vlečejo ven že v samem štartu njihove zimzelene klasike, po katerih slovijo kot eden najmočnejših songwriterskih kolektivov kar jih je dalo svobodno slovensko sonce v zgodovini rocka in rolla! Čutilo se je, da bend ni tako razgret, kot navadno, pa vseeno. Fantje so delovali kanček načeto. Nemara zaradi čakanja na pozno uro nastopa, nemara zaradi spleta okoliščin, katerih ne poznam ozadja, a treba se je zavedati, da je tu konec poletja, ko imamo vsi blago prekurjene baterije.
Markov vokal je znova hipoma prevzel centralno figuro odrske pojave legendarne zasedbe. Njegov na moč markantni in na miljo prepoznavni vokal, ki mu je bila v zibelko položena ena najlepših barv, je funkcioniral kot smo vajeni. Nemara je pevec pokazal kanček raztresenosti le v Bar pozabe, kjer se v dveh hipcih lovil v verzih (zlasti druga kitica), o ostalem pa sploh ne gre »filozofirati«. Kapo dol! Tega večera sta vlekla voz naprej HeaveniX moža, čeprav je cel kvintet izžareval kanček več rezerviranosti, kot smo vajeni. Preprosto pride tak dan. A ko gre repertoar skozi tako močne točke kot so Gorica, Skozi leta, Argentina, Ljubezen ne stanuje tu, pa po dolgem času v repertoar znova vključena Mraz, udarnejša Proti Luni, pa milozvočna Sama, April, Enkrat v življenju in Enakonočje, postanejo te opazke prave malenkosti. Kreacija edinstvenega lika, zvoka, energije! Izjemne artistične sofisticiranosti, podprto z bogastvom izkušenj! Tu je tisti element edinstvene glasbene izkaznice skupine, ki se mu reče težnja po perfekciji, tako aranžerski kot zvočni. To so Avtomobili. Uživaš ob pogledu na vsakega člana te ekipe, ko opazuješ njegovo zavzetost (zlasti je tokrat zmagovito deloval Bushy). Uživaš ob razvoju zvočnih figur, njenih nians, barv, kontrastov. V simbiozi le teh. Toplina zvoka, ki jo generira zvok Mirkovih klaviatur, podloženih s šegavo nafunkirano podlago ritem linije v navezi Morgan/Šuligoj nove skladbe »Kaj si hotel« ali Morganov bobnarski krešendo v izhodu fantastične nove skladbe »Netopir«, pa nekaj vražje zasoljenih solo akrobacij Bushyjeve Fender Telecaster, kjer ima vsak ton natanko odmerjeno mesto in izrazni zven, po vzoru največjih mojstrov te veščine v šeststrunski teoriji. Neprecenljivo. Navkljub nekaj tokratnim kiksom, je bila izkušnja z Avtomobili neprecenljiva, edinstvena in vsekakor predstavlja novo učno lekcijo, kako do izrazne umetniške perfekcije, kakršno lahko generira le drža tvoje avtorske samoniklosti. Album »Pozna pomlad«, ki je izšel v lanskem oktobru, je prvi dokaz, da se Avtomobili še naprej artistično razvijajo in rastejo dalje. Ljubitelji njihove glasbe so torej v Postojni znova prišli na svoj račun!
Paket treh žanrsko strogo definiranih skupin, z jasnimi značajskimi razmejitvami, je dostavil enega najužitnejših glasbenih večerov na slovenskih tleh v letošnjem letu, kadar gre za vprašanje kombiniranja nastopajočih skupin iz Slovenije. Ta izbrani glasbeni »trojček« je resnično izpadel na moč posrečeno! Zagotovo eden vrhuncev letošnjega postojnskega festivala »Zmaj ma mlade«.
na vrh