Zlatko Kaučič je veliko ime na slovenskem pa tudi mednarodnem glasbenem zemljevidu. Pravi glasbeni svetovljan, pravi glasbeni vizionar. V predajanju glasbeni umetnosti je domala preizkusil vse, pa vseeno s svojo neukročeno kreativno slo še naprej odkriva in riše nova, še neodkrita glasbena obzorja ter nas z njimi bogati.
Tako je prišel novi ciklus Keltike in z njim nov pristanek Zlatka Kaučiča v prikupnem baru Gabrijel v Cerknem. Tokrat v družbi svojih učencev združenih pod okriljem imenovanim »Kombo B«. Zakaj B? Ker je to že druga Kombo generacija, ki je za razliko od Komba A iz katerega so izšli danes etablirani glasbeniki (Samo Šalamon, Vid Drašler, Jošt Drašler, Marko Lasič, Vitja Balzalorsky, Gal Furlan), nekoliko pomlajena, a zato nič manj nadarjena. Kombo B, ki je nedavna izdal zgoščenko »Hramo« (Gremo), je nastopil v Cerknem v zasedbi petih bobnarjev in tolkalistov, ki so Tina Jenko, Tomi Novak, Nejc Franca, Žiga Ipavec in Urban Kušar, ob podpori dveh kitaristov Petra Kastrina in Jana Jarnija, alto-saksofonista Jureta Boršiča in basista Matjaža Bajca.
Po uvodni najavi Daria Cortesseja, ki je v letih postal pravi hišni inventar bara Gabrijel, poznanega po publikacijah posvečenih vračanju človeka k materi naravi, pa tudi glasbenem udejstvovanju (Crazed Farmers), je Kombo B vpadel v skladbo Urbanova očala. Tokrat so morali za vokalni vložek poskrbeti povsem sami. Pod budno dirigentsko taktirko njihovega mentorja Zlatka, se je ekipa devetih glasbenikov hitro razletela v prostoru ter razvila čvrsto a mehkosučno s »funkom« podkrepljeno vzmetnico, na katero so naslanjali svoje znanje in veščine jazzovske improvizacije. Vprašali se boste kam je ekipa zbasala pet setov bobnov na mali oder bara? To seveda ni bilo mogoče. Zato so postavili dva otroška seta bobnov. Na vsaki izmed zaigranih skladb, sta bila dva glasbenika zaposlena na bobnih, »prosti« trije pa so se ta čas »igrali« s tolkali in tako krepili ritmično ogrodje skladb. Peterica bobnarjev se je menjala na relaciji bobni – tolkala vseskozi. Skozi čas sem prepoznal znane obraze na odru. Gledali smo jih namreč januarja na enem izmed domorodnih četrtkov v ljubljanski Gala hali. To je zasedba Koromač, ki zastopa Kombo B v kar petih šestinah matične zasedbe. Manjkal je torej le en od obeh kitaristov zasedbe. Od tod ne čudi, da je Zlatko pred najavo skladbe Vrtejba pripomnil, da prihajajo najboljši glasbeniki prav iz tistega konca Slovenije, to je iz Vrtojbe, od koder so doma tudi Koromač.
V dobri uri in 20. minutah je Zlatko razdelil oder na levo in desno polovico. Pri tem se je vsaka polovica sporazumevala med seboj, lovila notranji red znotraj improvizacijske »zaprisege«, ki je valovila na vodilnih motivih, obenem pa je morala paziti kaj počenja druga polovica na odru, da ne pride do kaosa, ali »auralne bitke« obeh »podtaborov« Komba B. Sam kaos je skušal provokativno izvabiti iz glasbenikov kar njihov mentor Zlatko, ki je v slogu Franka Zappe krepko vrtinčil zrak v prostoru, ko je krilil z rokami proti svojemu orkestru in podeljeval naloge. Zato je bilo vseh 18 oči nenehno uprtih v Zlatka, saj nihče od glasbenikov ni vedel, kdaj bo moral stopiti v središče razvoja dogodkov. Vsak, ki je bil s strani Zlatka izzvan, je moral spraviti od sebe spontani improvizacijski rafal, ki je odtis njegove lastne glasbene percepcije. Torej iskati disciplino v nedisciplini. Ali kaj to sploh je? Red in kaos? Ni ne enega ne drugega, pač pa oboje le je in se v substanci glasbene materije, kot jo kodira in prevaja človeški medij, nujno medsebojno prepleta. Ker pri tem omejevanja ne sme biti, ni niti enega motiva, ki bi bil ponovljen. Takšna je tudi plošča »Hremo«, zaigrana in posneta koncertno v enem poizkusu. In takšna je bila tudi interpretacija treh drugih skladb albuma, to je Dedek Mraz, Vrtejba in Srečko Lesica (posvečena v spomin Boštjanu Cveku) v nadaljevanju. Kombo B je k temu dodal še popolno točko svobodne improvizacije imenovano Cjerkno, tu je bila tudi skladba Somrak in zabavni spomin Zlatka Kaučiča na druženje s skandinavskimi glasbenimi kolegi in njihovo preznojeno konfekcijo sumljivih izhodnih vonjav (Norveške kancjete). Odveč je dodajati, da je Zlatko popestril večer s svojimi humoreskami in zabavnimi dovtipi, ko je predstavljal ozadja zgodb, ki stojijo za zaigranimi skladbami.
Bend je tega večera dostavil poseben koncert, neponovljive vibracije in energije. Drugače ne gre, ko je za krmilom Zlatko. V talilnem loncu brezmejnega fuziranja najdeš v Kombo B vse mogoče žanrske začimbe (svetovna glasba, etno, funk, rock), ki se pripenjajo svobodoljubni glasbeni provokaciji, mnogokrat celo avantgardnih razgledov jazzovskega utelešenja. Serviranega na samosvoj, to je edinstven način.
na vrh