Na petek trinajstega so v letošnjem letu naposeld rockersko oživele Domžale. Na ta trenutek smo čakali brezupno. Pozabili smo na Domžale. Naredili križ čez njih, rekoč: "Tu nimajo nikakršnega posluha za rock glasbo!" Roko na srce prihaja redno v festivalsko dvorano bivše Napredkove veleblagovnice v Domžale le "čedni" Oliver Dragojević, z njim vred pa nemara tudi kakšna dalmatinska klapa. Ahhh.....
Hvala bogu pa obstajajo tudi na tem koncu Slovenije pravoverni rockerji in rodil se je festival »Živi!« za katerega upajmo, da bo tudi v prihodnje ohranil vsakoletno tradicijo. Bilo bi pošteno! Groblje pri Domžalah. Rodica torej. Z dddelki zootehniške fakultete – to je tiste »nesrečne ustanove«, ki svojim diplomantom ne zagotavlja nadaljnje zaposlitve. No vsaj v Sloveniji ne. Dovolj sarkazma, gremo na festival!
Nastopile so torej zasedbe, od kratkohlačnih posnemovalcev Siddharte in Big Foot Mame imenovanih Imset, do avtorsko jasno profiliranih world :: within (žal smo jih znova morali preskočiti), pa Roundsquare, za njimi Solnce, do glavnih zvezd večera, vselej atraktivnih pivških rock 'n' roll burkeži Ana Pupedan,. Tiste, ki jim sosledje prestanega rock šusa ni zadoščalo, pa so po nastopu Ana Pupedan, razvajali pozno v noč z "unplugged" prijemi trio D'Plagiators. Pozno v noč in zgodaj v jutro!
Iz dnevne gužve smo to pot splavali v živahni večerni odklop trinajstega dne v mesecu, to je petka, nekoliko kasneje, kot navadno! Na odru so stali Solnce. Skupina, ki je pričela z ustvarjanjem pod navdihom dogajanja v devetdesetih, ko je krojil trende grunge. V zaključnih 20 minutah koncerta, kolikor ga je uspelo prestreči moje uho, so fantje silno poslušljiva, lahko bi rekel na uho nalezljivo invazivna kombinacija, ki pretkano pluje po lahkotni, radijski frekvenci prijazni, mehkejši rock zgibanki. Nasploh, ko se rabi akustični opore rada spogleda celo z elementi svetovne glasbe. Bojda snemajo fantje studijski prvenec. Želimo jim veliko prijetnih uric v studiu in veliko uspeha. Solnce delujejo prepričljivo, čuti se, da imajo v ekipi vajeti v rokah izkušeni glasbeniki z jasno vizijo in odličnim občutek za to, da dostavijo poslušljivo kompaktnost, ki je še vedno rockovsko jasno zapeljana.
Organizator festivala je ves čas oglaševal med drugim tudi posebno presenečenje večera – posebnega gosta. To pot je ta čast pripadla Jaki Vižintinu – prepoznanemu obrazu bitke talentov. Mladec je imel nekaj uvodnih težav s priklopom njegove akustične kitare na ustrezno, festivalskemu nastopu prirejeno, zvočno jakost. Vse je delovalo, kot da je Jaka priklopljen na narobni kanal mešalne mize. Po krajši burleski, so dotični »mojstri zvoka« sanirali zadeve in poba je predstavil svoj talent z avtorskim skladbami The Only One, Perfume in Never Again. Kantavtor sklada v angleškem jeziku svojo glasbo in v tem deluje izjemno posrečeno. Lepo dišeč glas, lepo dišeča barva in zelo všečna raba angleškega jezika. Nekaj kar bi brez večjega kolcanja vzljubil tudi MTV. Bomo videli do kam bo fantu neslo. Naj mu uspe! Zelo korektno in v vsem suvereno. Presenečenje je torej uspelo.
Glavna atrakcija pa je bil seveda koncertni delirij z brezmejnimi pivškimi zafrkanti Ana Pupedan. Tudi v Domžalah, so Ana Pupedan, tako kot pred 14, dnevi v Postojni odprli koncert s podobnim redosledjem skladb. Šov so odprli s skladbo Cigodrom vzeto iz aktualnega albuma »Na domači brjači« (2010), takoj za njo je sledila vožnja z rdečo katro od Pivke v Koper (Rdeča kočija). V uvodnih dveh skladbah Simon nikakor ni pozabil predstaviti zakonov fizike pri delovanju balonov.
Simpatije so Pivški vrli fantje hipoma ukradli publiki. Že med peto skladbo, to je Popivški Rap, je prinesel do odra eden izmed vrlih korenjakov občinstva skupini do odra štiri viskije, da si fantje navlažijo osušena grla, Simon pa je gesto pospremil nekako takole: »Jebenti kulk so te stvari dwbre,… Samo drugi dan je slabo!« No pri osmi Nase in vase so bili fantje že pri Unionu. Pločevinko Uniona je Simon, med svojo izjemno zabavno predstavo, z rokami vseskozi vestno mazilil in božal, kot malo dete. Bend pa je počasi dodajal plin. Koncert je rasel proti vrhuncu.
Če kaj prevzame pri opazovanju koncerta skupine Ana Pupedan, potem je zagotovo to dejstvo izjemne neobremenjenosti in spontanosti, ki so jo sposobni dostaviti na koncertih publiki Ana Pupedan. Pronicljivost in iskrivost Simona ne pozna meja, pri njegovih domislicah med ogovarjanjem publike. Pri tem pa ga dopolnjuje z grimasami, pedenj kitarist Boštjan, ki bi lahko igral Mehikanca Čikota v filmu o Zagorju, ali pa Boba Rocka, v kolikor bi posneli film o Alanu Fordu in »Grupi TNT«. Že po tem opisu je jasno da karizme zasedbi ne manjka. Nič pa ne bi bilo iz tega, v kolikor bi Ana Pupedan blefirali. Ne. To je igra na polno. Ritem linija je izjemna. Čvrsta, oglata, aktivna, dinamična, nič je ne iztiri. Užitek pa je gledati izjemno iznajdljivost Boštjana na kitari, zlasti njegov pretanjen občutek s katerim pokrije ogromno zvočnega prostora v spremljavi in okretnosti pri polnitvi prehodov z raznoraznimi okusnimi ornamenti. Je izjemno hiter kitarist. In lahko zaigra vse. Od jazza, do razglašenega punk tornada, pa vse tja do country hitrosučnosti. Ob vsem tem ne izostanejo lucidne vragolije z vzgibi balkanskega rock melosa. Če kitarista še nekoliko zveličam bi, pri njegovi vrtoglavi hitrosti, kot jo razvijajo med koncertom njegovi prsti, lahko podvojeval harmonije vodilnih linij šumadinske rock harmonike zasedbe Rockeri s Moravu.
Ana Pupedan predstavljajo s svojim glasom in stasom, prefinjenim serviranjem »upora proti tistim ki nam jemljejo«, enkratni servis polnokrvnega rock 'n' roll zabavljaštva, ki odpelje malega človeka za uro in pol daleč. Daleč stran od vsakodnevnih tegob. Lepo je prisluhniti poeziji, ki ti skozi genalno sočno metaforo zabeljeno z unikatnim pivško-pivskim dialektom potrdi tvoj prav, katerega moraš dnevno molče tiščati v sebi, da te oko Velikega Brata slučajno ne spregleda, kot slučajno programsko napako v njegovi, po načelih konspiracije, skrbno zrežirano matriki »popolnega sveta«! Če kdo, potem so prav Ana Pupedan v današnjih časih prevzeli, prepakirali in servirali lep kos načina pridige podedovane od ene najinteligentnejših zasedb izpod Slovenskega sonca - Buldožer!
Zasedba je po pričakovanju zaključila koncert s šemljenjem v plastične klobuke, lasulje. Sredi obče zaključne norčije je zavzel mesto glavnega vokalista znova, kot že ničkolikokrat doslej, Marko Doles. Simon je tačas sedel za bobne, kasneje sta zamenjala poziciji še Boštjan in Simon, medtem ko je Pero še naprej vseskozi dušebrižno drgnil svoj bas. Zabava v polnem iztržku, zabava z edinstvenimi Ana Pupedan. Znova nepozabno! Ana Pupedan so brezmejni vir pozitivne energije. Čeprav v temelju nič manj brezmejno sarkastični in cinični, znajo ta svoj cinizem in uporniški gnev, tako prefinjeno servirati, da te z avtentično karizmo hipoma začarajo.
Za Ana Pupedan je polovica publike zapustila prizorišče. No tiste najbolj kremenite, ki se niso pustili odgnati in so uživali dalje v razvoju festivalskih dogodkov, pa so zabavali v nadaljevanju D'Plagiators in sicer kot trio v sestavi: tolkala, električna kitara in v eni osebi glas ter akustična kitara. Predelava zimzelenih klasik v režiji »izštekani« na vižo svetovne glasbe z modro integracijo etno elementov. Nastop D'Plagiators je dopolnil mavrični izbor organizatorja, ki je pod streho festivala spravil posrečeno žanrsko paleto nastopajočih skupin. Tako je v skupnem seštevku že prva edicija »Živi!« festivala uspela v polnem iztržku. Kot rečeno. Naj torej ne mine, saj se ga bomo v tovrstni režiji vsako leto z velikim veseljem udeleževali!
na vrh