Hala Tivoli je že ob sedmih zvečer na polno vrela z avtomobili in obotavljajočimi obiskovalci; množico sestavljeno iz predstavnikov različnih starostnih skupin. Počasi, po lenobnem protokolu pregledovanja kart že sedimo na odrski desni strani tribun. Prostor ni ravno primeren dogodku, predvsem zaradi nerodne postavitve odra, katerega dodatno ozvočenje, mešalna in lučkarska miza zavzemajo dobro četrtino prizorišča. Medtem ko se je prizorišče polnino pa se je na oder postavila prva izvajalka večera.
Shilpa Ray je nastopala brez svoje spremljevalne ekipe (Her Happy Hookers); brez večjih in daljših ceremonij je Ray otvorila večer, sama s svojim harmonijem. Nekoliko nerodna simbioza tesnobnega kabareja in definitivno nenavadnega tekstopistva (...teach me how to masturbate) se je žal izgubljala v vrvežu občinstva. Shilpa Ray (Brooklyn, New York) je bila odličen aperitiv tistemu, kar je pozneje sledilo. Barva vokala se na trenutke približa raskavosti Mossheartove (The Kills) čeprav brez trdnosti spremljevalne ekipe ostaja vokal votel in neoprijemljiv. Kombinacija tekstopistva in atmosferičnosti podlage je, s prijetno splošno glasnostjo, približno 45 minut vihtela svoj sodobni dekadentni valček po dvorani.
Brez večjih ceremonij je Shilpa Ray zapustila oder in ga predala tehnični ekipi, katera se je takoj posvetila pripravi odra in inštrumentov. Po krajšem preverjanju opreme in ozvočenja se Tivoli zatemni, in na oder prispe spremljevalna ekipa Bad Seeds, za njimi pa v spremstvu bučnega aplavza še Nick Cave.
Že na samem začetku koncerta je zasedba postregla občinstvu z močno noto čusvene nasičenosti. Cavevo neverjetno nastopaštvo in skoraj duhovniško usmerjanje množice se je vsekozi We No Who U R pa Red Right Hand, temačno blues eksploracijo, le stopnjevalo. Publika je, v skoraj gospelski atmosferi, mojstru rock poezije jedla iz roke; in ga tudi nosila po rokah. Koncert je bil s tega vidika skrajno intimen; Cave je večji del koncerta preživel na rokah množice, kot tudi pokomentiral neprestano fotografiranje publike. Vseeno je koncert potekal, brez večjih zapletov, energično naprej iz začetnih Jubille Street in Tupelo v Mermaids, The Weeping Song pa tesnobni From Her to Eternity. Začetnemu mističnemu razvratu in Ellisovim norčijam (lok za violino je letel vsepovsod po odru) je sledilo zaporedje dinamično blažjih People Ain’t No Good, Love Letter in Into My Arms, katere verze je pomagala klavirski Caveovi preobleki peti množica zasanjanih in odsotnih. Čutnejša in intimnejša plat Caveovega ustvarjanja sta bili več kot dobrodošli. Po krajšem dinamičnem premoru je zasedba pognala večer s polno paro naprej. Seveda brez Cavovih improvizacij in vragolij ni šlo; Higgs Bozon Blues je pesnik obrnil v satirično retorično vprašanje o glasbeni integriteti Cyrusove. Push the Sky Away je, po zadnjih prispevkih na tivolskem repertoarju, zaključila uradni del večera ob neutrudnih vzklikih množice. Po krajšem žvižganju se je zasedba vrnila na oder, in v zadnjem transu dodala God Is in My House, Deanna in Papa Won’t Leave You Henry. Na prošnjo občinstva pa so večer zaključili s Stranger Than Kindness.
Včerajšni koncert je bil eden boljših v zadnjem letu; živa legenda rock gospla je v uri in pol odpridigala vse tiste lekcije o skritih kotičkih duše ter kako jih sprejeti, ne pa ugasniti. Tivoli se je ob spremljavi zasedbe in Caveovega gromkega vokala utopil v mistično-melanholičnem doživetju, katerega dotik, vonj in občutek še vedno ostajajo.
na vrh