Za slovensko metal sceno je pestro leto. Izšlo je kar lepo število albumov; svoje plošče so izdali vsaj Morywa, Cordura, Incubation, Lintver, Within Destruction, Silent Pray, Morbid Creation, Hellcrawler, pa verjetno sem pozabil še koga. Zgodilo se je prvo uspešno množično financiranje za izid metal albuma (Tomcat so uspešno zbrali sredstva za svoj drugi studijski album), napovedan je bil prvi dokumentarec o začetkih slovenske heavy metal scene, številni bendi so igrali v tujini (Cvinger, Negligence, Dekadent, Eruption, Vigilance, …). V iztekajočih se dneh leta 2016 pa so svoj studijski dolgometražni prvenec Zenith povili tudi kranjski Armaroth in se ob njegovem izidu zbudili iz nekaj mesečnega koncertnega spanja.
Izdajo Zenith je pospremila odlična organizacija, nabit Trainstation Subart, grla je pogrel welcome drink, oder pa z zvezdami večer delile še tri skupine. Za svoje starejše kranjske kolege so oder prvi ogreli mladi Mutism. Bend je z inštrumentalnim uvodom dajal vtis tehničnega thrash benda, a je videz na prvi prisluh varal, saj se je četverki kmalu pridružil vokalistka in skupaj s fanti odjadrala v nekakšno progresivno zmes thrash, death in heavy metala, občasno pa je bend navrgel celo vplive rock 'n' rolla, swinga in čiste psihedelije. Bere se morda kaotično, a v živo ta zmes deluje presenetljivo dobro, močno pa se je zataknilo pri vokalu. Bojda je pevka sicer najnovejša, še čisto sveža pridobitev benda, kar se je močno poznalo. Punci so ves čas težave povzročale vokalne linije, ki so bile odpete precej mimo, večkrat pa je glasu zmanjkalo tudi moči, zato bo potrebnega še ogromno dela na kondiciji. Sicer pa mladi bend, ki je večkrat presenetil z nepričakovanim preobratom (na primer blast beatanjem med refrenom enega od komadov), glede na slišano obeta veliko.
Naslednji na odru, Morywa, so dokaz, da se tudi na celjskem metal končno le prebuja. Fantje so letos presenetili z debitantskim albumom Vamana Ira, odre pa pridno osvajajo in postajajo ena najmočnejših sil na domači metal sceni. Morywa so sesuli kranjski Trainstation s svojo vizijo death metala, ki močno sloni na masivnih, djenty osemstrunskih kitarah, nizki uglašenosti in mastnem groovu. Fantje so žanrsko blizu bendom kot je Gojira, a se spretno izognejo preveliki vkalupljenosti v djent okvire. Morywa v osnovi namreč ostajajo v death metalu, ki pa je lepo preveden v moderne vode nizke uglašenosti in hrumečih osemstrunk. Kljub tehničnim težavam se je Morywa ponovno izkazala za pravo ritem pošast, ki jo brutalen vokal in zabaven frontmen zgolj še nadgradita.
Domači Armaroth so nase opozorili v prvi vrsti z EPjem False Vision in številnimi suverenimi koncertnimi pohodi, nato pa je pred kakšnim letom njihova aktivnosti usahnila in zgolj občasno je iz njihovega tabora prikapljala novica, da je v delu studijski album. Zenith je naposled med nami in z njim so Armaroth zares dosegli svoj (trenutni) zenit. Kljub številnim tehničnim težavam je namreč bend dokazal, da je v vrhunski formi, na odru pa energijsko prava žival. Armaroth so Zenith odigrali v celoti od a do ž, komade med seboj lepo povezali z ambientalnimi vložki, inštrumentalno je bend trgal meso s kosti, predvsem s crunchy kitarami dvojca Goverka/Martin, Filip pa se je prelevil v definicijo vokalne brutalnosti. Odlično sta se z bendom ujela gosta, Giani Poposki (Noctiferia) pri Don't Sratch in Petra Ambrož pri Wolves Ignore, kljub slabšemu zvoku, zaradi katerega do izraza ni prišla ritem sekcija, pa je na plano brez večjih težav privrela surovost ultra masivnih komadov. Zenith je glede na slišano eden izmed najboljših izdelkov slovenske metal scene letošnjega leta, za ta odlične uspeh pa si Armaroth zaslužijo vse poklone.
Po treh bendih je bila publika že precej utrujena in se je med nastop Masovnega grobišča izredno skrčila. Masovno grobišče je sicer kranjsko ljubljanska all-star zasedba, ki jo sestavljajo Matija »IggyPoppers« Maurer (Jezus osebno), Gianni Poposki (Noctiferia) in Bojan Vukić (Zwook, Nebulatovich, Elektricka) igrali pa naj bi zmes elektronike, metala in psihadelije. No, od elektronike ni bilo kaj dosti slišati, je bil pa nastop benda en velik »wtf«, predvsem zaradi bizarnega frontmena, ki očitno želi biti utelešenje rock ekscesa, z valjanjem po tleh in steklenico viskija vred. Bend, oziroma Gianni in Bojan, sta izpadla improvizatorsko in eksperimentalno, konec njihovega nastopa pa je dočakalo le bore malo ljudi.
fotografije: Klemen Udovč
na vrh