Želite Tesla, ali vesla za Teslanje po Muenchnu? (2009)

Od 21. napovedanih koncertnih nastopov po Evropi (enega moramo odšteti, letošnji Balingen, Bang Your Head festival, dne 27.06.2009) skupine Tesla, teh odličnih ameriških hard rockerjev iz Sacramenta (Kalifornija, ZDA), so se naposled po drugi Evropski turneji, od kar znova delujejo "konkretneje" (beri: izdajajo studijske albume), ustavili Sloveniji dovolj blizu, da je bilo mogoče ujeti kanček njihove žive odrske esence! V Bavarski prestolnici to pot! Dejansko me je tja prignala velika želja. Sprva jeza, ker so Tesla odpovedali koncert v Balingenu, kjer sem prebil konec junija letos dva fantastična festivalska dneva, potem pa se je izkazalo, da je bila odločitev izleta na njihov samostojni "headlinerski" koncert, ideja več kot na mestu. Naš preljubi RockLine je tudi to pot izvlekel maksimum s tega koncertnega spektakla. A pojdimo po vrsti.

Ura odbije 17.40. Po nepotrebnem izgubljanju sredi Muenchna, naposled najdem Metropolis. Muenchenski Kunstpark Ost je nekaj podobnega kot dunajska Arena, ali (zelo z rezervo vzeto) ljubljanska Metelkova Mesto. Tja smo že od nekdaj radi zahajali. Potem pa so ga za nekaj let zaprli, koncertov ni bilo več. Od tistih dvoran, kjer smo še na prelomu tisočletij obiskovali skupine Dream Theater, Halford, Ssaxon, so tako reaktivirali znova Metropolis, nova pridobitev pa je Tonhalle, ki očitno nadomešča nekdanji dvorani Colosseum in Babylon. Raj za metalce in rockerje je torej znova živ!

Malo pred šesto popoldan čaka zunaj pet ljudi, od tega vsi tujci. Dva italijanska obiskovalca, en Slovenec in trije neidentificirani državljani Ne-Nemčije. Tesla so na tonski preizkušnji. Igrajo ravno skladbo Forever More, zvok je pravšnji, sočen. Jeff odlično razpoložen, riffi "prijemljejo" dobro. Odlična napoved. Prevrtimo kazalce za uro in petnajst minut naprej. Poslovim se od prijaznega tour menedžerja skupine Deana, ki je poskrbel da je intervju za RockLine s Tesla bobnarjem Troyem Luccketto potekal brez slehernih komplikacij. Pred vhodom v Metropolis je zbrana skupina 80 ljudi. A vrata še niso odprta. Glede na pregovorno germansko dlakocepstvo (točnost, natančnost), je to pot presenetljivo, da so obiskovalci tako zgodnji in jim ob vsem izobilju koncertov, ni mar izgubljati čas s čakanjem, pred dvorano.

"Danes bo polno!", me je prešinilo. In res. Ob 20.00 uri se ni počrnilo le na nebu, pač pa naenkrat tudi v dvorani. Dobro, da smo se pobrali v zaprti prostor. Zunaj se je znova pasje ulilo. Še dobro da ni koncert skupine na odprtem. In ob taisti uri prikoraka na oder predskupina Heavent's Basement. Prvo kot prvo je potrebno razčistiti to, da gre za bivšo britansko zasedbo Roadstar, ki je preimenovala svoje ime. Odločitev je na moč čudna, saj so si Roadstar zgradili že kar lepo ime. V letu 2006 so Roadstar - skupina, ki jo je odkril leta 2004 pokojna siva eminenca glasbene industrije John Kalodner, prejeli prestižno nagrado revije Classic Rock za novince leta in takrat za seboj pustili avstralske razvpiteže Wolfsmother. Prvenec, ki je izšel pred dvema letoma je produciral Kevin Shirley, sicer Iron Maiden producent, nekdanji Dream Theater producent, itn... Zakaj takšna odločitev torej? Nepreverjene zgodbe namigujejo na to, da so se sprli z bivšim menedžerjem in soavtorjem njihove glasbe Lauriejem Mansworthom ter založbo Magic Hat Records. Heaven's Basement so postali vsega nekaj dni pred izidom drugega Roadstar albuma. Še ena povsem nelogična in za skupino kvečjemu škodljiva poteza. Očitno je resnično nekaj zelo smrdelo pri vsej stvari.

Pojdimo končno na koncert. Heaven's Basement niso potrebovali mnogo časa, da so prepričali vselej zahtevno nemško občinstvo. To jim je uspelo, kot za šalo. Zahvaljujoč izrednemu energetskemu naboju, ki ga posedujejo in sprožijo Heaven's Basement, povsem nebrzdano na odru! Skupina je večinoma predstavljala skladbe novo izdanega istoimenskega EP-ja šestih skladb, zaključila pa koncert s skladbama Mirrors in Deadman.

Od prvega do zadnjega trenutka so Heaven's Basement uprizorili poln nastop. Oči so bile uprte v pevca Richieja Heavenza, ki se je predstavljal z novo "igličasto" pričesko starega dobrega Adama Anta. No Heaven's Basement, "dajo" nekaj nase. Kanček glam sapice. Ne preveč, a ravno za odtenek. Glavnina njihove poante pa se skriva iz navdahnjenosti nad staro šolo hard rocka od Led Zeppelin, do Aerosmith. Seveda prekodirano v jezik mlajše generacije. Kvintet se je izkazal za silno dinamično bombo, ki jo na odru kar razganja od prebitkov adrenalina v krvi, predvsem pa je bil Heavenz tisti faktor, ki je z odličnim petjem višje intonacije in rezke zaključne konture in s pomočjo vživete spontane odrske igre, držal publiko pod odrom vseskozi visoko čuječno in radovedno. Tudi ostali nališpanci, nakodranci in nalakiranci iz skupine se niso dosti zadrževali, zlasti oba kitarista ter na oko "sopihajoči" bobnar Chris, ki je dajal občutek z visoko vihtečim mlatenjem, kot da bi želel prevrniti svoje bobne. Sapica "Bonza"? Lepo.

Heaven's Basement so se predstavili nemški publiki prvič, v sklopu petih napovedanih nastopov po Nemčiji pred skupino Tesla, v prvem tednu julija 2009. No Nemcem pa ne bo treba dolgo čakati na drugi obisk skupine, saj je ta za jesen že napovedala skupno turnejo po Nemčiji z zasedbo D.A.D. (Disneyland Afterdark). Heaven's Basement so na papirju lahko mlada skupina, a delujejo na odru neverjetno samozavestno, jasno sfokusirano in čvrsto koherentno. Natanko vedo kaj hočejo in kaj morajo ponuditi publiki. Razbeljeno pest rock n' roll dinamita poredne branže. Več kot le odlično ogrevanje pred skupino tipa Tesla veličine.

Končno za "ped" bližje Sloveniji. Aleluja. Dolgo je bilo treba na to čakati. Predolgo. Skupina, ki se je vrnila z dvema odličnima novima albuma ("Into The Now" v letu 2004 in "Forever More" v letu 2008 - RockLine recenzija TUKAJ) in na njih ohranila, kot ena redkih povratniških hard rock skupin, ki so se pojavile na sceni še v osemdesetih (vštevši nezanimiva, predvidljiva in povprečna nova dela podobnih povratnikov a la Europe, Skid Row, Kingdom Come, Hardline itn...), tudi na novih albumih pravi duh preteklih del, a z uspešnim vnosom modne produkcije današnjih dni.

Tesla, ki danes delujejo pravzaprav v nespremenjeni staro šolski postavi z izjemo novinca na kitari Davea Rudea, ki se jim je priključil pred tremi letu, na težko zamenljivem mestu Tommyja Skeocha, so prikazali že z lansko letno izdajo DVDja "Comin' Atcha Live" (2008) - RockLine recenzija TUKAJ, da so ohranili znamenito odrsko magijo, odlično formo, vitalnost ter zagriženost. Njihov unikatni hard rock šarm, bogato ožiljen z blues tradicijo, preko katere je položena odlična melodična konfiguracija klasik skupine, za kar lahko skupino Tesla prištejemo k poznim predstavnikom klasičnega hard rocka stare šole, je ujela zadnje vzdihljaje osemdesetih, povsem stran od takrat vročično našopirjenega glam vala. Tesla ostajajo skupina, ki zaseda na rock zemljevidu posebno mesto. Tudi v novem tisočletju.

Tesla so seveda tudi to kratko evropsko turnejo usmerili v promocijo albuma "Forever More". Set listo, ki je zabeležena na DVD nosilcu "Comin' Atcha Live!" so močno prestrukturirali. Povem kar naravnost zakaj. Ker nameravajo izdati dvojni koncertni CD. Vsekakor pa skupino prežema posebna ihta, po dolgem premoru, da oživi na odru čim več svojih klasik ter jih preizkusi tudi v obdobju, ko se fantje počasi levijo v moške zrelih let. Tako so brez zadržkov udarili na plano kar z istoimensko skladbo novega albuma "Forever More". Metropolis, ki se je popolnoma zgostil do tega trenutka, je vzplamtel. Generacija zrelih obiskovalcev med 35. in 45. let, je sicer številčno prednjačila, a vmes ni bilo težko zaslediti tudi precej mlajših nadebudnih rock navdušencev. Temnejša atmosfera otvoritvene skladbe je bila kaj hitro zasukana, ko skupina nadaljuje s precej bolj spevno in melodično I Wanna Live. Ko poprime Hannon za akustično kitaro, pa je že zadišalo po odklopu. Vsa reč se je prelevila v eno najbolj znanih Tesla klasik Modern Day Cowboy, ki jo skupina tako ni privarčevala za zaključek repertoarja. Energija je bila izredna, saj so se navdušeni obiskovalci zelo hitro sporazumeli z uspešnico Tesla prvenca "Mechanical Reosnance" (1986) in gromko podprli Jeffa Keitha v verzih!

In kako delujejo fantje danes? Jeff Keith, ki je v lanskem letu zabredel v Abrahamova leta, je deloval vokalno v odlični pevski formi. Njegov specifičen pristop in barva petja sta še kako pomembni prepoznavni zaščitni znamki skupine in možakar je ponudil moč, suvereno pariranje najvišjim sekvencam, s svojim znamenitim rezko grlenim pristopom. Seveda je v hipu prevzel dvorano z neverjetno karizmo in izdelano odrsko igro, v kateri na podlagi bogate odrske kilometrine njegov šarm nikakor ne more zatajiti. Keith deluje mladostno, kot navihan dvajsetletnik, ki mu ne primanjkuje adrenalinske vihre, a za razliko od mnogih, je to pevec, ki nikdar ne nadleguje občinstva s "pretiravanjem" v kakšnih dolgih nagovorih v premorih, ali vsiljivim imponiranjem v odrski igri. Ne. Njegov vokal in karizma na odru ponudita prav vse.

Frank Hannon je, kot kitarist, zgodba zase. Gre za enega zadnjih kitaristov, ki so sami doma pregulili dolge dneve in noči ter se izoblikovali v prepoznavno unikatne mojstre svoje obrti. Njegove solaže ostajajo tudi danes pojem edinstvenega prijema, ki posedujejo prepoznavnost, globino in izrazno polnost. Frank je vdahnil odrski izvedbi umerjeno dozo lastne improvizatorske iskrice in solaže preoblikoval v neponovljiv trenutek koncerta. Seveda so ohranile svojo studijsko konturo, a kot je to v navadi pravega glasbenika, z izrazno nadgradnjo na odru. Hannon se pridno drži starošolsko preverjenih znamk kitar Gibson LP (bela, "Goldtop"), temno rdeče SG, pa bele Flyin' V in "dvojnovrate" ("doubleneck") šest in dvanajstrunske kitare.

Med Comin' Atcha Live je dodal, v instrumentalni del, zvoke teramina. Ni pozabil tudi na čvrsto dozo akustike, ki je oživela v odličnem skupnem uvodnem delu v duetu z Daveom Rudeom pred Love Song in v kateri je kasneje preprijel v roko omenjeno  "dvojnovrato" 6/12 strunsko belo Gibson kitaro. Love Song pomeni sama po sebi nek poseben trenutek Tesla koncerta. Gre za mini ep, ki diši po veličini neizpodbitnih rock klasik velikanov  a la U.F.O. (Love to Love), Led Zeppelin (Stairway To Heaven), Eagles (Hotel California),... Eden vrhuncev koncerta! Ob tem ne gre zanemariti poželjivo Heaven's Trail z obveznim prepoznavnim "bottle neck" uvodom. Nadalje je tu povsem ponarodela Paradise, kjer se je ljudem prav tako "cufalo" ob intenzivni odrski igri zasedbe in povzema čare skladbe Love Song. Velik ljubitelj skupine U.F.O. (ena njegovih bas kitar je celo vijoličasta, kot pri starem dobrem Pete Wayu) Brian Wheat, je pri Paradise vskočil za klaviature v kritju kitarske harmoniziriane pričeske. Tu je znova v izhodu briljiral Hannon z eno najlepših Tesla solaž. Magija. Hang Though z debelim bas rožljanjem Wheatovega Thunderbirda, novejša So What! s strupeno hojo po masovnem vah vah zidu osnovnega riffa, pa izstopajoča "Bust A Nut" klasika What A Shame, še ena izmed poslastic večera. Pa naprej obvezna Signs, ki je znova v polno dvignila dvorano na noge (Wheat je tu vzel v roke "beatlovskega" Hofnerja), za njo nadaljevanje vzpostavljene visoke kemije med publiko in skupino v Lil' Suzi, pa znova prepotrebna vrnitev iz romantičnih, v rockersko razburkane temne vode z Into The Now, voluminozno popadljive riffovske vsebine. Vsekakor brez osnovnega pogonskega kolesja, za katerega skrbi vselej zanesljivi in odlični bobnar Troy Luccketta, ne bi bilo nič s Tesla koncertom nič.

Omeniti moram, da se nove skladbe z albumov "Into the Now" in "Forever More" odlično vklapljajo v večinski repertoar, ki ga sestavljajo klasike skupine. Skupina je vključila v repertoar tudi solistični duel obeh kitaristov Davea Rudea in Franka Hannona. Sprva sta se začela fanta povsem nedolžno izzivati, ob koncu pa sta vzpostavila v tem izmeničnem soliranju pravi navkrižni ogenj. Dave Rude je enakovreden partner Hannonu. Tu je zadišalo, da se zna vse preleviti v... Da. Comin' Atcha Live. Ta uvodni kitarski duel je skupina še lansko leto vključevala v sredino te skladbe. Po novem je prestavljen na začetek. Skupina še enkrat enovito bruhne in se poslovi z opozorilom Jeffa Keitha, da se Tesla vrnejo le v kolikor bo publika to zelo glasno zahtevala. V to mu ni bilo potrebno niti za hip podvomiti. Po vrnitvi ostanejo kar pri prvencu skupine s popadljivim rock n' roll maršem Rock Me To The Top, kjer spravijo množico do vrhunca ekstaze. Koncert se je prehitro obrnil naokoli. Publika se še lep čas ni hotela razkropiti pod odrom in je še dolgo potem zahtevala še en obvezni dodatek. Luči se prižgejo. Konec.

Tesla so ponudili odličen odrski zvok. Solaže kitar so bile razločno slišne, harmonije prav tako, Jeff Keith je prevzemal središče pozornosti s svojo igro in odličnim petjem. Skupina je potrdila tudi v Muenchnu tisto, kar je bilo mogoče zaznati z DVDja "Comin' Atcha Live!". Odlično uigranost, kjer se redko primeri napaka ter ognjeno željo nastopanja tudi v letu 2009. Kot povedano. Sledi izdaja dvojnega koncertnega CDja, v letu 2011 novi studijski album. Pod oživljenimi zvoki Tesla, so se to pot v Muenchnu resnično tla t(re)sla! Odličen nastop in odlična napoved za prihodnost skupine, ki jo bomo v takšni formi, še prav radi obiskali.

fotografije: Aleš Podbrežnik