Kamniška Kotlovnica danes ostaja edini pravi branik alternativne oziroma metalske glasbe v domžalsko-kamniškem koncu, pa čeprav je od zadnjega metal koncerta v Kotlovnici minilo že četrt leta. A dokler vsaj od časa do časa v Kotlovnici zaropoče, je še kako na mestu tisti rek »bolje vrabec v roki kot golob na strehi«. In dokler bo tako, se bomo z veseljem vedno znova podajali na pot v senco kamniških Alp, v enega najbolj slikovitih mest na Slovenskem.
Minuli petek so v Kamnik vabili dvoji predstavniki thrash metalske šole dveh popolnoma različnih generacij, starešine in veterani slovenske scene Sarcasm in mladi, golobradi Moshead. S slednjimi smo se Rockline-ovci srečali že lanskega decembra, ko so v Kranju igrali pred Noctiferio, žal pa sva z Alešem zaradi istega razloga kot že takrat znova zamudila: redne službene obveznosti vse do poznih večernih ur, za nameček pa so Aleša na rutinskem cestnem pregledu zadržali še angeli v plavem.
Ob prihodu na mesto zločina je znani koncertni matador Andrej Banko brž hitel z razlago, da so Moshead že začeli z nastopom, a je Robiju uspelo zdemolirati del bobnarskega seta, zato je sledil daljši premor. Mladci so tako nastop nenačrtno razbili na dva dela, zamujenih minut thrasherinja pa jim vse do konca ni uspelo zares uloviti. Poznal se je manjko ene kitare, Matevž je namreč zaradi študijskih obveznosti odsoten, kar je bilo za trio na odru s frontmanom Gregorjem na čelu prevelik zalogaj, da bi jim po tehničnih težavah uspelo zaspano publiko zanimirati do gibanja vratnih vretenc. A kaj bi iskali dlake v jajcu! Moshead se še kalijo in si nabirajo dragocene odrske izkušnje, nastop v Kotlovnici je bil v tem oziru kot naročen! Škofjeločani so dali vse od sebe in nas ob preigravanju klasik Metallice, Sepulture in Slayerjev vrnili v čas, ko si je thrash metal šele utiral svoj prostor pod soncem. Izstopajoča točka Mosheadov je zanesljivo bobnarsko udrihanje rosno mladega Robija, medtem ko ostali člani na odru delujejo še rahlo prestrašeno. »Don't smile, look cool«, je nekoč dejal nesmrtni Lemmy - agresivnemu stilu Moshedov bi se pridala tudi jeznejša odrska drža mladih metalcev. Prostora za nadgradnjo je še veliko, zato bomo z zanimanjem pogledovali, kako se bodo Moshead razvijali v prihodnje.
Po premoru je bil oder nared za Sarcasme, izkušene veterane, ki so se v zadnjem obdobju znova aktivneje posvetili koncertiranju. Razloga za to sta kar dva. Izdaja novega album »Thrash«, ki so ga pred dvema meseca premierno predstavili v Škofji Loki (reportaža tukaj) in 25-letnica izdaje kultnega prvenca »Crematory«. So ena zelo redkih zasedb na Slovenskem, ki tudi v tretji dekadi obstoja s celotnimi pljuči diha za metal. Kar je v razvitih zahodnih državah normalno, je za našo splošno družbo čudaško, zato Sarcasmom poklon do tal za njihovo držo in vzor vsem mlajšim metalskim skupinam našega prostora.
Sarcasm so pod mentorsko taktirko kitarista Aleša Blaznika in Mucijevo odrsko prezenco poldrugo uro druženja že v štartu zastavili z agresivnimi rušilci Thrash in Something to Believe In ter poželi prve valentinove plesne odzive pod odrom. Kot je v Kotlovnici to že navadi, je steber sredi podesta od dogajanja odrezal desnostoječega na odru, kitarista Klemna Renka, zato je na Mucijeva pleča padlo še toliko večje breme povezovalne osebnosti, s čimer pa se je karizmatični kiklop brez težav spopadel! Čeprav je bilo obiskovalcev občutno manj kot decembra v Ostrigi, niso Sarcasmi niti za sekundo pomislili na prestavitev v vzvratno prestavo! Osrednji del koncerta je dišal po barvah slovenske trobojnice, saj so Sarcasmi odigrali venček komadov z materinskimi verzi, med katerimi je za najlepšo presenečenje poskrbela izvedba Slovenskega genocida (album »Igra narave«, 2001). Skupina skozi komade z domoljubno tematiko piha na duše patriotsko ozaveščenega dela publike, seveda v zdravem odmerku, dokaz česar je navsezadnje redno vključevanje metalske verzije Prešernove Zdravljice v sam finiš koncerta. Novopridruženi basist Vito z izdelano vizualno podobo lepo dopolnjuje opus skupine in v navezi z bobnarjem Alešom Korošcem tvori zanesljivo ritemsko podporo, s katero lahko Sarcasmi optimistično zrejo v prihodnost. Ustaljeni klasiki Crematory in Road Warrior sta v prepoznavnem iskreno umazanen stilu zaključili druženje, s katerim so Sarcasm dokazali, da plamenice greha vredne koncertne mašinerije iz svojih rok zlepa ne mislijo izpustiti! Thrasha pač ne moreš k'r ustav't!
na vrh