Pri vsej lucidnosti, ki jo premore človeška domišljija in jo uteleša v današnjem dometu slovenskega glasbenega zveličanja mnogokrat zatohlo preguljena in prežvečena replika kreativnosti, je preprosto navdušujoče spoznanje, da dejstvujejo v taistem prostoru dolinice šentflorjanske skupine, ki se požvižgajo na trende in še vedno razvijajo svojo avtentično samoniklost povsem neodvisno. V soju prave artistične svobode.
Bend, ki je v zelo kratkem času izdal dva studijska albuma in pospešeno sklada material za tretjega, obenem pa ni podlegel epidemiji globalnega izgubljanja identitete večine glasbenih vrstnikov v slovenskem glasbenem prostoru, se imenuje Nula Kelvina. To oznanjajo pikro in brez dlake na jeziku! Tako jih je splet okoliščin »prignal« na znamenito klančino slovenske prestolnice oziroma na sam presvetli Gornji trg starega mestnega jedra lociran na vznožju Grajskega griča, s katerega »modernistom« še ni uspelo »sneti« tlakovcev. Pravzaprav gre za okrepčevalnico Repete. Naročiš pivo domače proizvodnje, ki spominja na "bezgov brizganec" in se prepustiš zabavi Nula Kelvina. S peresno lahkoto!
V ekipi je pred kratkim zamenjal preobremenjenega Boštjana Rozmana na poziciji stalnega bobnarja, mladi in nadobudni Miha Kržmanc, sicer mlajši brat Nula Kelvina kitarista Gašperja Kržmanca. Miha sicer bobna za skupno Lybra. Kvartet senzitivnega povzemanja špas teatra v izročilo njihovega dosjeja kabaretne glasbe, ki zadržuje pretkanost velike muzikaličnosti podedovane od The Beatles, a začinjene z vskoki bluesa ter jazza, je ob standardno običajnih norčijah glavnega »dramaturga« skupine Marka Boha, znova brezhibno ugajal.
Bend je začel zabavati peščico v ugodje sedal zleknjenih obiskovalcev lokala, ki so koncertu prisluhnili z več metrske oddaljenosti, tako da nisi natančno vedel kateremu baru je koncert namenjen, oziroma lastnik katerega lokala je dolžan skupini »zagarantirano minimalni« honorar, iz česar se je v eni izmed refleksij dneva mimogrede ponorčeval tudi iskrivi um Marka Boha.
Reperoar je zaobjel seveda v večini nastopa dela z obeh albumov, kot so so Prisluhni, Kako naj te pogrešam, Dan zvezde, 22.10, Med s trebuha, Včeraj, Danes, Moje poreklo, Sanje, Na Golici (pod goro), Kje so roke, Komad za nafilat plato, Nisem še vrgel, Možgani na paši, V sanje se prebudim, Brez ljubezni, Pupa, Kdo ve, Lenuh, Igra brez meja, Tko kul , Škripnu lep.
Koncertna izkušnja z Nula Kelvina je vsakokrat nova zgodba zase. Tudi to pot je bend polno imponiral zlasti ob teatralnem vrhuncu večera med izvedbo skladbe Tko cool, kjer je Marko Boh ali v pregovornem žargonu »Ata Kelvin«, uporabil prav vse trike svojega velikega igralskega šarma, ki seveda meji na pravo »stand up« komedijo. Prav ta element je integralen za doseganje obče avtorske prepoznavnosti glasbenega lika in odrske privlačnosti Nula Kelvina. Mladi Miha Kržmanc je z osnovnim bobnarskim setom brez težav zadostil vsem ritmičnim kriterijem glasbe Nula Kelvina.
Skupino sestavljajo prekaljeni glasbeniki, ki sodelujejo pod okriljem bolj zvenečih imen slovenske glasbene scene, ko pa stopijo skupaj pod ime Nula Kelvina, zaznaš njihovo pravo genialnost velikih talentov, ki se idejno tako slikovito in edinstveno dopolnjuje in izraža vselej, ko se srečaš s skupino na odru! Nemara bi človek želel na prizorišču kakšnega obiskovalca več, pa vendar. Nekako smo vajeni, da ostajajo najboljše stvari navadno povprečnim ušesom mase prikrita in spregledana dragocenost. Časi so čudni. Apatija, ravnodušje, kvazi-uporništvo v obliki abortusov frustriranosti malega človeka preko brezupnih vpisov socialnih omrežjih, razprodaja identitete za prgišče zelencev,… časi postajajo vse bolj nevarni za naše svobodoljubje. Na vse to in več opozarjajo tudi Nula Kelvina v slogu velikega metaforičnega pragmatizma, ki skuša zasukati svet, da se znova obrne k sebi in prične v sprejemanju odločitev uporabljati lastno glavo.
Nula Kelvina ostajajo ena najbolj vročih točk genialnega maskiranja resnice v metaforično jedrnato izpoved, ki udari kot strela z jasnega, zabeljeno v šegavo zmes kabaretnega blues teatra. Če zasledite kje kak reklamni letak, ki oglašuje njihov koncert, obvezno zavijte tjakaj. Prepričali se boste da v naših logih še vedno bivajo skupine z lastno nezlomljivo avtentično art gravuro, s pravo mero bistroumne pronicljivosti lucidnih potegavščin, v katerih tli jedka plat resnice, kot refleksija na razvojno stopnjo naše družbe, kjer duhovno, moralno in čustveno, vse bolj in bolj nazadujemo. Tako so Nula Kelvina tudi na preddverju lokala Repete pričarali koncert poln pretanjene igre, zapolnjene z lucidnimi vskoki Bohove teatralnosti in v slabih dveh urah dostavili v dosje junijskega koncertnega utripa za leto 2014 v naši prestolnici, pravi koncertni »sladkorček«!
na vrh