Pred tremi leti se je kralj shredanja po kitari oglasil tudi v Sloveniji, tokrat pa smo se ljubitelji Gilberta morali odpraviti proti zahodu do Trsta, če smo ga želeli slišati in videti v živo. Virtuoz se je s spremljevalno ekipo ustavil v Teatro Miela (Dom pristaniških delavcev) prvi vikend v aprilu.
Vreme nam to pomlad ne prizanaša, in tudi v soboto ni bilo nič drugače, a so se nam vsem v avtu srca ogrela že ob misli, da gremo proti Primorski in da bomo prvič letos videli morje. Skozi ozke ulice iz Opčin proti Trstu smo se počasi pripeljali čisto ob obalo, kjer stoji Teatro Miela. Z iskanjem parkirišča smo imeli nekoliko več težav kot s samo potjo, zato vsem bodočim obiskovalcem Teatra priporočam pravočasen odhod od doma, kajti zvečer se parkirišča v Trstu kar zapolnijo.
Teatro Miela se je na presenečenje nas vseh izkazal za resnično čisto pravi teater – oder spredaj, tik pod odrom stojišča, za njimi sedišča (iz katerih se najbrž kaj veliko ne vidi), nad sedišči galerija z novimi sedišči. Seveda nihče od nas ni niti za trenutek pomislil, da bi sedel. Postavili smo se v ospredje in potrpežljivo čakali na mojstra kitare.
Oder je deset minut čez deveto zvečer sprva zasedel lokalni matador na akustični kitari AbbaZabba, ki sicer sliši na ime Alessandro Giorgiutti. Tržačan je domači publiki predstavljal svoj novi album The Alphabet. Dečku vokalno nimamo česa očitati, a je s svojimi pretežno žalostnimi napevi nekoliko zamoril sceno, že pri drugem komadu pa se je vdala tudi njegova kitara, oziroma vsaj priključni kabel, ki je poskrbel za trenutni električni mrk Alessandrovega magneta na instrumentu. A AbbaZabba se ni pustil zmesti, malo je prerešetal svoj kabel, našel ponovni stik in nadaljeval. Žal se mu je podobna nevšečnost kmalu ponovila, pri zadnjem komadu pa je ob ponovnem električnem mrku AbbaZabba enostavno izklopil kitaro, se postavil stran od mikrofona in pesem zapel ter zaigral dobesedno unplugged do konca. S tem je seveda kupil tudi tisti del publike, ki med njegovim nastopom sicer ni ravno žarel od navdušenja. AbbaZabba se je poslovil, deležen velikega vzpodbudnega aplavza, mi pa smo s še večjo nestrpnostjo čakali pravo zvezdo večera.
Paul Gilbert je s preigravanjem kitare začel že kot predšolski deček, sredi najstniških let pa se je že tudi širše uveljavljal kot glasbenik. Vseeno je nadaljeval tudi z akademskim glasbenim izobraževanjem in zelo hitro napredoval. V glasbenem svetu je znan kot eden najhitrejših brenkačev na svetu, širša javnost pa ga pozna predvsem po sodelovanju v superskupini Mr.Big.
Velikega kralja kitare smo na odru dočakali nekaj minut po deseti uri, po predhodnem opozorilu organizatorja, da virtuoz zahteva, naj se v dvorani med koncertom ne kadi. Ko so vsi v publiki ugasnili svoje cigarete, smo najprej zagledali bobnarja Thomasa Langa, nato basista Kellyja Lemieuxa, nazadnje pa sta na oder prikorakala tudi zakonca Gilbert. Tokrat velikih slušalk ni nosil le Paul, ampak si jih je nadela celotna odrska prva vrsta. Emi je zasedla klaviature, Paul je prijel za kitaro in skupaj so začeli z »Enemies (In Jail)«. A prav dolgo užitki niso trajali – bend je prekinil izvedbo prve pesmi zaradi hrumečega bučanja basov na odru. Ob pomiritvi je bend nadaljeval, a je s pesmijo kmalu moral spet prekiniti, saj se je potres in bobnenje ponovilo. No, v tretje gre rado, tresenje se je ustavilo in koncert je lahko nemoteno potekal dalje.
Prvi del koncerta je bil z nekaj izjemami čisti Vibrato. Paul je novemu albumu, ki ga je izdal v letu 2012, posvetil večji del avtorskega dela koncerta. Zame, ki nisem ravno pretirano navdušena nad Gilbertovim novim izdelkom, je to seveda pomenilo razočaranje. Gilbertovi prsti so spretno prebirali strune in drseli iz enega komada v drugega brez večjih premorov ali odvečnega govorjenja. Emi je možu zvesto sledila na svojih klaviaturah, opazovalčeve oči pa so pogosto opazile tudi vragolije basista Lemieuxa, ki je z velikim veseljem nagajal bobnarju Langu. Po »Atmosphere on the Moon« se je trojica v prvi vrsti na odru za nekaj trenutkov poslovila in tako dala priložnost natančnejše predstavitve Tomasu Langu v bobnarskem solu. Lang je pokazal nekaj spretnosti z vrtenjem paličic, kar je publika sprejela z navdušenjem. Po kratkem premoru se je trojica vrnila na oder in sledil je val priredb. Morda smo najbolj goreči feni pričakovali več avtorskih komadov pa tudi kakšno priredbo Mr.Big, a je nismo dočakali. Dočakali pa smo, da je Paul iz rok gledalca v prvi vrsti potegnil mobilni telefon in ga vrgel v zaodrje, za kar se mu je pozneje tudi opravičil, a postalo je jasno, da veliki kitarist ne mara snemanja – vsaj ne od blizu. Dočakali pa smo tudi krožno menjavo za instrumenti na odru – Paul je sedel za bobne, Lang je prevzel bas, Lemieux si je oprtal kitaro, Emi pa je je segla po mikrofonu in zapela »Sin City«. Že Paulu na koncertu glas ni pretirano služil, Emijin vokal pa je dal jasno vedeti, da bi se morala držati tistega, kar obvlada, to je klaviatur. No, italijanska publika se je izkazala za hvaležno občinstvo in je Emi bogato nagradila z aplavzom – sicer pa z žensko na odru pri naših zahodnih sosedih gotovo ne moreš zgrešiti. Sledila sta še »C.O.D.« in »Man on the Silver Mountain«, kjer sta se Emi in Paul udarila v nekaj glasbenih duelih in pokazala, da sta oba mojstra svojih instrumentov, nato pa se je skupinica na odru počasi poslovila. A ne za dolgo – vsi skupaj so se vrnili in zaigrali ter zapeli še en komad, nato pa so se skupaj priklonili in tako zaključili glasbeni večer.
Nikakor se nisem mogla znebiti občutka, da je koncert leta 2010 v ljubljanski Cvetličarni zvenel precej bolje, morda ravno zaradi odličnega Tonyja Spinnerja na kitari, ki je z odliko prevzel tudi vse glavne vokale na koncertu. A vseeno bomo Paula radi šli pogledat še kdaj, če se bo le še tako rad vračal v našo bližino.
na vrh