Je demokracija sploh minljiva? Verjetno gre za eno največjih prevar, v katero verjamejo zmanipulirane mase in se nikakor noče in noče odplakniti na smetišče zgodovine. Zaklonišče prepeva ostajajo v tem oziru veliki optimisti in idealisti! »Samo da prođe demokratija (i da zaživimo kao ljudi)« je novi album skupine (RockLine recenzija TUKAJ). Prvi po petih letih. Poudarja zorenje članov ekipe, ki so do tega dne z njim tako spravili svoje najbolje zvočno detajlirano delo, lepo obteženo z nekaterimi močnimi rock 'n' rol kompozicijami in v sporočilni vrednosti hudomušnim opazkami nad družbenimi zablodami sedanjosti naše državice. Zaklonišče prepeva ostajajo torej še naprej zvesti svoji glasbeno izpovedni viziji, ki so jo ustoličili skoraj pred dvema dekadama.
Novi album, ki je izšel konec letošnjega februarja, je tako prejel tudi predstavitev v sklopu letošnjega Ortofesta! Četa iz dobro nam znanega zaklonišča na čelu z znamenitim prvim grlom Vanjo Aličem, ki so mu delali na odru družbo, kot prvi z levega boka znameniti svetovni popotnik »Mičo Muriqui« (Mitja Marussig) na bas kitari, pa naprej v krogu in smeri nasproti urinega kazalca še kitarist Miha Jerovec, bobnar Uroš Buh in klaviaturist Peter Baroš, je od prvega do zadnjega trenutka koncerta postregla izredno kompaktnost izvedbe, ki je plod velikih izkušenj in dolge kilometrine. Z rutinirano in peresno izvedbeno lahkoto.
Ostajaj zabavni. Nikakor ne čemerni, pač pa simpatično porogljivi, kar jih ohranja večno mlade. Kot so vselej bili. Potrkajo tudi na srca nostalgikov. Vse bolj aktualna postaja njihova sporočilnost. Preteklosti in sedanjosti. Zaklonišče prepeva so zagotovo ena tistih skupin, ki se jo je upravičeno oprijel pridevnik zimzelenosti. Brez globoke filozofije jašejo neposredno! Na temeljih, ki jih je postavil skozi osemdeseta jugoslovanski rock, z znamenito Aličevo prozo urezano v srbskem jeziku, ki vzdržuje tudi v novih časih navdahnjenost nad likom in delom zasedb, ki so krojile rockovski mainstream nekdanje skupne države na čelu z Ribljo Čorbo, Bajago, seveda ne smemo pri tem zaobiti enega najbolj pronicljivih srbskih kantavtorjev Đorđa Balaševića itn… Zasedba je prvikrat resneje, raje rečem konkretno odkatapultirala prisotne v Orto baru v zrak, ko se je lotila »ponarodele« Žitje Miče Muriquija. Takrat so se tla gornjih prostorov Orto bara pričela nevarno upogibati in rahljati. Cel klub je kmalu enovito skakal! Prav tako pel! In to prav vse verze z Aličem! In vse dogajanje je naenkrat v nadgradnji vzdušja preskočilo naglo za nekaj prestav na višji nivo. Nenadoma si lahko začutil tisto značilno energetsko vez, ki se v takšnih trenutkih splete med publiko in skupino. In to je garant, da bo tak koncert zapustil tudi po svojem koncu še lep čas sveženj močnih vtisov in občutij. To je tudi osnovna misija koncertnega nastopa vsakega izvajalca. Če ti jo uspe opraviti, pomeni da si iz pravega testa.
Karizmatični Vanja, ki z leti kot vodja zori kot staro dobro vino, si je privoščil v uvodu odlične nove skladbe Samo da prođe demokratija manjši uvodni spodrsljaj. Delovalo je, kot da bi se pomotoma poslužil prvega verza druge, prav tako nove skladbe. Skladba Još uvek pomislim na tebe nosi denimo podoben razvoj melodije v verzih kitice, kot naslovna skladba. Narod si tega prav nič ni gnal k srcu- Prišel je po dober žur!. Na oder stopi tudi harmonikaš Tomaž Rožanec, da začini ozadje spremljave in samo razpoloženje naslovne skladbe novega albuma, vendar pa se možakarja absolutno prav nič ni slišalo. Res da je bila kitara med koncertom konstantno preglasna, pa je vsaj pri šanku zvočna slika delovala zgledno, čvrsto, kompaktno, po vzoru prav rock 'n' roll kinetike marša adrenalinske naglice.
Odličen žur! Zaklonišče prepeva držijo seveda pokonci »hitiči«, zaradi katerih publika prihaja na njihove koncerte. Seveda je bila glavnina plebsa podobno, kot pred nekaj dnevi na koncertu njihovih rojakov Avtomobilov, iz Goriškega konca (z razliko, da so Avtomobili razprodali Orto bar – RockLine reportaža TUKAJ). Preko pobalinske himne Mičo Muriqui ide u Holivud, pa Jugoslavija blues, kjer je briljiral na saksofonu in klaviaturah sofisticirani Peter Baroš, do zaključnih Sellam alejkum, Glasajte za nas, Odoh majko u rokere ter na repu repertoarja Prokleta je duša slovenska, je bend zapustil prisotne v konkretnem deliriju. Zaklonišče prepeva namreč niso zaigrali še tiste najbolj ponarodele. V dodatku torej dvignejo publiko še enkrat z repete porcijo Žitje Miće Muriquija in za konec potešijo množico s pričakovano Balaševičevo Računajte na nas.
Luštkan rock 'n' roll žurček, oplemeniten s sočno kulturo uporniško pridigarskega dosjeja skupine, ki odlično izkorišča poanto rocka, da izpove vsa občutja krivic našega vsakdana in na tak način s svojo ustvarjalnostjo drami okolico. Apatija, ravnodušje, vse hujša uniformiranost, ki nas z dneva v dan požira v brezno, so resne stvari! Zaklonišče prepeva ostajajo še vedno polni energije in šegavo lucidne vedrine, ki skozi svoje hudomušje in pregnano zafrkljivost, pridigajo o mnogih krutih spoznanjih, ki so na vseh nas skozi leta pustila trajni pečat! Ne čudi, da so na vprašanje skupine pred izvedbo skladbe Samo da prođe demokratija Zaklonišče prepeva vprašali prisotne za koga so: »Za Jugoslavijo ali za demokracijo?« Cel Orto bar je v en glas zavpil Za Jugoslavijo (demokracija je bila pospremljena z mrko tišino). Precej logična reakcija mladih, kar je gesta nezaupanja tistim, ki so uradno razglasili nov »državni aparat«, v resnici pa vodijo profitabilno podjetje za prosperiteto 200 ljudi, zaradi katerega smo v dvajsetih letih vsi padli s konja na osla.
na vrh