V objem postojnskega Rock Cafeja so nas minuli četrtek že devetič zapored v okviru natečaja Epic RockLine contest zvabili nastopi treh odličnih zasedb. Zaključek rednega dela natečaja je tokrat prehitro minil v družbi zasedb Noom8, Almost Rage in Divine Illusion, katerih domiselna in neuklonljiva odrska drža ter zavidljivo visok nivo same izvedbe, so navsezadnje ponovno opravičili idejo o podpiranju neuveljavljenih glasbenih sredin, željnih dokazovanja lastne glasbene vizije.
NOOM8
Največja neznanka večera je bil nastop Noom8. Odlično razpoložena zasedba je šokirala s špartanskim rotiranjem barvite žanrske palete glasbenih vplivov, s katero je sestavila eno najbolj prijetnih izkušenj prvega dela natečaja. Smer njihove osnovne opredelitve je težko določljiva. Zdi se, da v osnovi bazirajo predvsem na grungeu, ta pa je na srečo že davno tega mutiral v žlahten, obenem tudi kompaktno serviran glasbeni koktajl, ki s svežini in inovativnimi prijemi v obtoku ohranja hranljiv zvarek rock & roll derivatov. Zasedba vse skupaj rade volje poplakne z zvrhano mero odlično umeščenih spremljevalnih vokalov in nepredvidljivih ritmičnih obratov, narekovanih od detajlno izpiljene "govorice" bobnarja Dejana Stoparja in basista Tea Korenike. In da bo mera polna imajo Noom8 v svojih vrstah še kitaristko! Besede nepotešenega plesnjiveža, z rekordno bero skladiščenega testosterona, boste rekli. Brez panike, ta (deklina namreč) je daleč od sfabriciranega torza barbike, ki na vsake kvatre stisne kakega od komaj slišnih akordov. Punca nosi znaten delež pri kreiranju odrske zvočne slik, tudi na račun prezentabilnega vokala, njeni prsti pa za povrh radi zvijejo še kakega od posebej pikantnih solov, vsekakor dovolj dobro začinjenega za večino njenih, s polnimi mošnjami opasanih kitarskih kolegov. Zdi se, da imajo noom8 tako rekoč vse, no ja, skorajda vse. Brez dvoma bi veliko bolje shajali brez popevkarsko punktiranega vokala, ki se žanrskega vijuganja sicer lepo oprijemlje, a je za tako jedek godbeni zvarek pravzaprav preveč všečen in predvidljiv.
ALMOST RAGE
Almost Rage so priobalni v pristnem trasherskem duhu vzgojeni mladci, ki so najprej ustvarjali kot trio, v Postojni pa so fantje premierno preizkusili najnovejšo pridobitev v podobi kitarista Bojana Sinkoviča. Enokitarski bend se je po menjavi imena tako po nareku nekakšnega logičnega evolutivnega procesa razrasel v dvanajststrunski kitarski poligon za preizkušanje hitroprstne vzdržljivosti, kar je nedvomno korak v pravo smer. Okrepitvam primerno je kvartet hitro povlekel nekaj konkretno odebeljenih vzporednic z Metallico, recimo temu iz njenega t.i. "najbolj zdravega obdobja". Te so kot prepotentni hemeroidi brezsramno utripale predvsem skozi vokalno dostavo Edija Udoviča, očitnega dolžnika zapuščini Jamesa Hetfielda. Kakorkoli že, Almost Rage so se predstavili kot dobro naoljena visokooktanska trash metal mašinerija z zvrhano mero kipečega se karakterja, ki bojno železje kuje po vzorcu enostavnih, udarno formuliranim kompozicij, brez kančka rezerviranosti ali obžalovanja. Fantom se nabrana kilometrina pohajkovanja po odrih razumljivo pozna prav v utrjenosti in suverenosti samega jedra zasedbe, torej v uvodu omenjene trio sekcije, ki je aranžmaje skladb znala dodatno prilagoditi "delikatnim" potrebam sveže poparčkanega kitarskega rožljanja. Komplet na odru deluje ubijalsko, poleg tega da nenehno širi dimenzije zvočne slike. Velja dodati, da Almost Rage vsej klišejskosti ovijanja v "bay area thrash metal" barve vseeno delujejo sveže, če ne že kar spontano v svojevrstnem razvijanju pričakovane trash metal rutine.
DIVINE ILLUSION
Divine Illusion so že začeli s samozavestnim glajenjem površine odra Rock Cafeja, medtem ko so se horde njihovih podpornikov le opogumile in družno prilezle izza monsunske kulise četrtkove postojnske noči. Okupacija prvih bojnih vrst je bila naslednja v scenariju moralnih pokroviteljev lokalnih herojev, ki so si sloves slednjih zgradili na čaščenju power metalske ikonografije. Podobno kot njihovi kovinarski kolegi Almost Rage, tudi Divine Illusion niso puščali prostora za dvom. Strumni power metalski juriš na krilih melodične spevnosti, polnih kitarskih riffov in sintetično prevlečenega zvoka klaviatur je požel prenekatere izbruhe navdušenja, čeprav je bil (pri dovolj prizemljenih osebkih) iz razumljivih razlogov bran kot preveč predvidljiv, da bi bil kasneje razumljen kot nekaj izvenserijskega. Vseeno, fantje vedo kako se stvarem streže, vsaj sodeč po ponujeni degustaciji organsko strukturiranega avtorskega materiala, ki zahteva visok nivo tehnične podkovanosti in v končni fazi seveda tudi uigranosti celotnega Divine Illusion orkestra. Dirigentsko paličico slednjega je ubrano vihtelo prvo grlo zasedbe Simon Simšič, omenjeni je famozno vokalno prožnost dokaj uspešno preizkusil tudi na Helloween klasiki "Eagle Fly Free", po strogi power metalski tradiciji pospremljeni z bliskovitimi solažami kitare in klaviatur, odtegnjenimi nad debelimi plastmi rotirajočega grmenja dvojne bas pedalke. Več kot dovolj impresivno izpeljan nastop za potrditev slovesa vodilnega power metal kolektiva na Slovenskem.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh