Čas hitro beži in po razburljivem koncertnem letu je tukaj že zaključek 4. sezone Postojna Blues Festivala. Od poznega septembra 2007 se je na odru največje slovenske prireditve posvečene blues glasbi odvijalo pravljičnih devet nastopov samih odličnih glasbenikov, ki so v objemu idiličnega avditorija navduševali tako ali drugače. Videli smo mnogo znanih obrazov, denimo odličnega italijanskega kitarista Mike Sponzo, blues legendo Sonny Rhodesa ali pa neuničljivo Gail Muldrow. Skratka v Postojni se je celo leto treslo od strupenih blues ritmov!
Organizatorji velikega finala festivala so si za letos zamislili prireditev na prostem. Vse skupaj se naj bi dogajalo na platformi pred vhodom v postojnsko jamo. Fantastična ideja, a kaj ko vreme letos niti slučajno ni delilo simpatij z našimi željami. Dež nas je pregnal v zavetje jamskega dvorca, kjer se je tudi odvijala večina koncertov letošnjega programa. Kar nas ne ubija nas seveda ojača, no vsaj tistih v povprečju 150 glav na večer, ki si nas je drznilo prisostvovati zaključku velikega dogodka.
Organizatorji velikega finala festivala so si za letos zamislili prireditev na prostem. Vse skupaj se naj bi dogajalo na platformi pred vhodom v postojnsko jamo. Fantastična ideja, a kaj ko vreme letos niti slučajno ni delilo simpatij z našimi željami. Dež nas je pregnal v zavetje jamskega dvorca, kjer se je tudi odvijala večina koncertov letošnjega programa. Kar nas ne ubija nas seveda ojača, no vsaj tistih v povprečju 150 glav na večer, ki si nas je drznilo prisostvovati zaključku velikega dogodka.
Prvi dan, četrtek, 12.6.2008
MOJO HAND
Mojo Hand je domača blues rokerska zasedba, katere prvi mož Slaven Kalebić v poslu vztraja že vse od leta 1995. Stari znanci postojnskih odrov so gotovo najboljše, kar se od bluesa trenutno sprehaja po slovenski glasbeni sceni. Mojo Hand so v dobrih desetih letih ustvarjanja uspeli razviti kultni status in to kljub dejstvu, da jih doslej še vedno ni uspelo posneti albuma!
Skrivnost uspeha Mojo Hand se skriva v kvalitetah posameznikov zasedbe, kjer poleg vedno budnega očesa Slavena Kalebića, močno izstopa prvi vokal skupine. Mojo Hand so kot svoje najmočnejše orožje v ogenj poslali mladenko Azro Alibegić, polnozrnato deklino, z glasom pošteno razjarjenega nosoroga, kateremu pa se vseeno pozna manjko mutacije! Punca premore izjemen vokalni spekter, njen glas deluje suvereno najsi gre za soul ali blues, a vseeno mogoče malce premehko za skladbe tipa Piece Of My Heart, ki od izvajalca zahtevajo predvsem zvrhano mero testosterona. Azra je svojo nalogo kljub temu razumljivo opravila z odliko. S čustvi nabito in temperamenta polno dekle je publiko očaralo že ob prvem kontaktu, s čimer se je vsaj za nekaj časa rabil tudi stereotip o slovenski nedovzetnosti za karakterno ojačano rjovenje.
Mojo Hand so povsem upravičili renome, ki ga zasedba že več kot desetletje ponosno nosi. Njihovega nastopanja si v prihodnje lahko samo želimo. Glede na videno se lahko Mojo Hand gotovo kosajo z najboljšimi žanrsko sorodnimi skupinami, seveda predvsem tistimi tujega porekla. Slaven Kalebić je zasedbo dodobra izuril, ji skrbno izostril čute in jo posledično spremenil v enega najatraktivnejših kolektivov daleč naokoli! Vsa čast!
Mojo Hand setlista:
1.Let The Good Times Roll
2.Evil
3.Mary Had A Little Lamb
4.Raw Blues
5.Cold Shot
6.I Can Love You Like A Woman
7.Some Questions
8.Do Right Woman
9.Big Bang
10.Piece Of My Heart
11.Hey Bartender
12.Ride On
13.Sweet Sweet Baby
14.Glad I'm Dead
15.Won't Be Long
JIM KAHR
Po "razdejanju", ki so ga za sabo pustili Mojo Hand, je oder kmalu zasedel Jim Kahr. Jim kdo? Gre za izjemnega glasbenika, odličnega kitarista, ki je po vzoru mnogih predhodnikov zapustil ZDA in se za trajno nastanil v Nemčiji. "Chicago" Jim ni eden tistih herojev kitarske igre, ki bi neuko občinstvo obmetaval z brezkončnimi eksperimentalnimi variacijami na razne blues standarde. Njegov nastop, čeprav v večji meri sestavljen prav iz številnih improvizacij, prej spominja na impulzivno odzivanje na okolje, ki ga obdaja, kar mu daje pridih pristnosti in nepotvorjenosti. Jim se je pokazal v luči nadvse prijetnega možakarja, z lepo utečeno komunikacijo v razmerju do svojih kolegov, kot tudi do publike. Verjetno tudi po zaslugi presenetljivo mehkobnega glasu, katerega toplina nosi ob vročekrvnemu slide igračkanju še posebno balzamičen efekt. Slide je gotovo ena močnejših točk nastopov Jima Kahra. V slednjih je na trenutke moč razbrati močne vplive Bo Diddleya, ki se lepo spogledujejo z gospodovimi izleti v soul in jazz vode. Vsega po malo, nabranega v razburljivi glasbeni pušeljc, a katerim je Jim Kahr ob sestopu z odra kot prvi požel ovacije občinstva.
TINO GONZALES
Temperatura velike dvorane jamskega dvorca se je vztrajno stopnjevala in do nastopa Tina Gonzalesa je živo srebrno že kotiralo v bližini vrelišča. Primerno ogreti smo tako z nestrpnostjo čakali na nastop kočatega latino strica. Dete Chicaga, ki je odraščalo ob zvokih široke palete glasbenih vplivov od jazza, latina, r & b glasbe, ter seveda bluesa, je navdušilo s čutno kitarsko igro, polno navdušujočih improvizacij, s katerimi je Tino vztrajno dražil našega starega znanca Enrica Crivellara. Tino Gonzales je gotovo karakter vreden podrobnejše analize. Hecno oblikovani stric v oči bode z metronomskim pozibavanjem, na katerem gnezdijo inovacije svetovnega kalibra. Tino govori globoko iz sebe, je neposreden, a pogosto vseeno daje občutek odmaknjenosti. To pa je tudi vse kar je pri njemu spominjalo na tradicijo bluesa. Stile igranja menja skorajda mimogrede, vsekakor pa hitreje in bolj tvorno od večine kitaristov današnjega časa.
Drugi dan, petek, 13.6.2008
COLINDA
Kot otvoritvena točka zadnjega dejanja Postojna Blues Festivala so nas v premočeni petkov večer odpeljali nemški zydeco gverilci Colinda. Gre za inštrumentalno barvito zasedbo petih eksplozivnih glasbenikov, ki korenine lastnega izraza puščajo globoko v tradiciji kreolskega zvoka Louisiane. Colinda pa gre v razkrivanju svojih čarov še mnogo dlje. Poleg plesno odtegnjenih ritmov, na katere pa velik del slovenske publike očitno še vedno ostaja imun, zasedba premore zelo učinkovito spogledovanje z osnovami trše bluesovske retorike, ki pa v korist energične in sproščene medigre violine, kitare, harmonike in basa, ostaja v senci brezskrbnega južnjaškega veseljačenja. Kljub začetni otopelosti je publika Colindo kmalu sprejela z oprtimi rokami. Kar niti ne čudi. Ob sicer dokaj monotoni, a vseeno simpatično razgibani ritmiki, odeti v simbiozo pretirane odkritosrčnosti in folkovskih inovacij, ni težko razumeti, zakaj zydeco vedno bolj pridobiva na statusu, s katerim bo v prihodnje potrebno računati.
Colinda setlista:
1.Allons danser
2.Dance On the Bayou
3.Bernadette
4.Paper In My Shoes
5.Allons a lafayete
6.La porte d'en arriere
7.Zydeco Gris-Gris
8.Jolie Blon
9.Sugar Bee
10.Bosco Stomp
11.Les flammes d'enfer
12.Jolie Catin
13.Pine Grove Blues
14.Un autre soir d'ennui
15.Toot toot
16.Iko – Iko
17.Colinda
18.Hackberry Hop
SUGAR BLUE BAND
Čas je za blues! In to ne kakršenkoli blues, ampak za orgijo orgličnega šopirjenja v režiji neuničljivega pihalca, ki sliši na ime Sugar Blue. Nastop eminence blues glasbe, ki je v preteklosti sodelovala z imeni kot so Willie Dixon, Stevie Wonder in Rolling Stones, je po svoje predstavljala vrhunec letošnjega postojnskega blues festivala.
Sugar Blue je čarodej, s pljučno kapaciteto kita. Njegova formula je dokaj enostavna. Stric nas je s podporo izjemno kompaktne zasedbe, ki mu omogoča brezskrbno izlivanje še tako močnih emocij, ter zvitim koriščenjem trikov herojev igranja ustne harmonike Sonny Boy Williamsona in Little Watlerja, za vrat grabil s strupenim viharjenjem med tradicionalnim in modernim. Sugar ni tratil časa s predstavitvijo širokega kataloga izjemnih izvajalskih karakteristik. Uro in pol neumornega izživljanja je na primer venam sijajno aranžiranih klasik Hoochie Coochie Man in Messin' With The Kid vbrizgalo pošteno dozo adrenalina. Za "neokrnjena" slovenska ušesa mogoče celo premočno. A še preden je mojster postojnski publiki dovolil uživati ob udrihanju bluesovskih zimzelenčkov, je razumljivo poskrbel tudi za lastno promocijo. Lip Service and Lies in predvsem Nola, hecna oda malo manj hecni usodi, ki je ob divjanju Catrine doletela prebivalce New Orleansa, sta glasbenika pokazali v drugačni, zelo moderni luči. Medtem ko je prva navdušila s kombiniranjem tradicionalne šole in konvencionalnejših prijemov blues preporoda 80tih, je čustvene trenutke Nole Sugar Blue v nekem momentu obrnil celo v smer anti bushevske politične agitacije. Zmagoslavje Sugar Blue Banda pa je bilo popolno z izjemno izvedbo Pontiac Bluesa, od katere si postojnski avditorij še dolgo ni opomogel.
Sugar Blue Band setlista:
1.Help Me
2.One More Mice
3.Hoochie Coochie Man
4.Lip Service and Lies
5.Bluesman
6.Nola
7.Another Man
8.Messin' With The Kid
9.Pontiac Blues
MATT SCHOFIELD
Po bombastičnem nastopu Sugar Blue Banda je bil sveži up britanske blues šole novega tisočletja Matt Schofield od vseh nastopajočih gotovo pred največjim izzivom letošnjega finala. Skoraj 30. letni kitarist je nedavno prijetno presenetil z albumom Siftin' Thru Ashes, pred načrtovanim desantom na deželo onstran luže, pa so ga pota na veliko srečo slovenskih ljubiteljev bluesa, zanesla prav na oder 4. Postojna Blues Festivala!
V nasprotju z večino blues zasedb, se Matt Schofield Band predstavlja kot trio kitare, bobnov in hammonda, ki hkrati skrbi tudi za razmeram primerno basovsko podlago. Razmerje, ki zagotavlja platformo za mojstrski prikaz začinjene kitarske igre. Matt je inovator stilskega kombiniranja. Publiko je očaral prav s polnovredno predstavo ostre blues retorike, mešane z funky in jazz ritmiko, pogosto oplemeniteno s tršimi rokerskimi prijemi. Matt po vzoru zgodnjih del Rorya Gallagherja potiska trio format do skrajnosti, njegova tekoča igra pa vedno znova preseneča. Vse seveda ostaja trdno v blues kontekstu, začinjenemu z recimo temu različnim odtenki blues glasbe. Matt Schofield nam je odprl oči in po očetovsko pokazal, da nam bluesa ni potrebno dojemati kot nekaj prazgodovinskega!
Zaključek 4. sezone Postojna Blues Festivala je kljub težavami z vremenom torej minil uspešno. Šesterica nastopajočih zasedb je ponudila dovolj razlogov za zadovoljstvo še tako zahtevnega gurmana. Za piko na i pa bi si v prihodnje gotovo zaželeli skrbnejšega brskanja po kakemu večjemu glasbenemu imenu, ki bi v Postojno zanesljivo privabil večje število obiskovalcev. Pred leti je nekaj podobnega organizatorjem uspelo s Ten Years After in samo upamo lahko, da nam bodo fantje naslednje leto pripravili kaj podobno šokantnega. Veselo na delo gospoda!
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Daniel Pavlica (1. dan), Mojca Perdih (2. dan)
na vrh