Niti eno leto ni minilo, odkar je Zakk Wylde stopil na oder festivala Metaldays, kjer je pokazal svojo rušilno moč s skupino Black Label Society. Pri BLS je Zakk večinoma znan kot kitarist, ki konkretno »žge«. A na vsakem BLS albumu je Zakk pokazal tudi nežno stran z raznimi baladami. Še preden je Wylde sploh lansiral BLS, je izdal omehčani album Book of Shadows, ki ga je pokazal v drugačni luči kot na prvem solo albumu Pride and Glory. 20 let po Book of Shadows se je Wylde odločil narediti še drugi del, s katerim je zopet pokazal, da lahko naredi temačen, nežni album, ki ne služi zgolj kot glasba za mačka. Wylde je naredil mogoče tvegano potezo, ko se je v sklopu novega albuma odpravil na turnejo, na kateri ne bo igral znanih BLS viž, temveč zgolj skladbe z obeh Book of Shadows albumov. A sodeč po napolnjenosti območja Kina Šiška je kazalo, da ima Wylde kar dostojno bazo poslušalcev.
Brez predskupin tudi tokrat ni šlo. Na turneji je Zakka spremljal Jared James Nichols, ki dandanes šteje za enega najbolj obetavnih kitaristov, ki posega po vrlinah hard rocka in bluesa. Nichols ima sicer za seboj le en album in en EP, kar mogoče sprva ni najboljši pokazatelj, a na samem koncertu Nichols nedvomno prepriča. Sploh s svojim izjemnim igranjem, pri katerem Nichols ne uporablja trzalice, zato so njegovi prijemi in soliranje še toliko bolj občudovanja vredni. Nichols je več kot solidno ogrel publiko in pripravil vse skupaj na zvezdo večera. Stilsko sicer Nichols ni presežek, zna pa celotno sceno malce popestriti z nalezljivi in udarnimi skladbami. Vsekakor gre za kitarista, katerega se v prihodnje splača spremljati.
Nekaj minut pred deseto je na oder stopil Zakk Wylde, legendarni kitarist, ki si je ime ustvaril kot kitarist Ozzyja Osbourna. Wylde je na tej turneji igral z isto zasedbo kot pri Black Label Society. Čeprav je koncert bil precej umirjen, ni mogoče trditi, da je bilo vse skupaj suhoparno. Že s prvo skladbo Sold My Soul je Wylde skladbo zaključil z dolgo solažo, kjer je praktično pokazal vse svoje spretnosti, vključno z igranjem za vratom in z zobmi. Vsekakor je Wylde naredil pravo predstavo za ljubitelje neskončnega virtuoznega soliranja. Preostali člani so se trudili ves čas narediti Zakkov šov čimbolj raznolik, čeprav so bile vse skladbe v osnove umirjene, zasanjane, melanholične in občasno tudi osladne. Veliko pozornosti je poleg Wylda dobil tudi kitarist John DeServio, ki je odlično skrbel za zvočni sliko s klavirjem, akustično kitaro ali celo električno kitaro, ko se je Wylde usedel za klavir. Basist in bobnar nista ravno izstopala, sta sicer lepo zapolnila zvočno sliko, vendar presežkov tu ni bilo, še posebej pri bobnarju, ki ni premogel kakšne domiselnosti, da bi vse skupaj malce popestril.
Vrhunec večera je verjetno marsikateri obiskovalec doživel, ko se je Wylde med skladbo Yesterday Tears sprehodil med publiko, kjer je izvedel še en spektakularni solo. S tem je Wylde tudi dosegel večjo pozornost in navdušenje nad svojim umirjenim repertoarjem. Wylde je več kot prepričljivo izpeljal koncert do konca, ni bilo nekega občutka rutine, čeprav je bilo obiskovalcev z vsako skladbo vedno manj. Ker gre v osnovi za same nežne skladbe, kjer izstopa predvsem Wyldovo soliranje, se hitro zgodi, da vse skupaj postane dolgočasno in predvidljivo, kar verjetno še najbolj pritegne zgolj Wyldove strastne oboževalce in ljubitelje kitare. Vsekakor je Wylde s tem koncertom pokazal svojo drugo, umirjeno stran, s čimer je ponovno potrdil, da gre za kitarista svetovnega kova, ki bo poskusil tudi kaj drugega. V naslednje pa bi raje videli, da nas Wylde obišče z Black Label Society in naredi žur, kot se zanj spodobi.
fotografije: Klemen Udovč
na vrh