Minulo soboto je častitljivo, okroglo obletnico praznoval eden izmed aktivnejših akterjev slovenske metal scene, Boštjan Zavrl. Lahko tak človek praznuje še kako drugače, kot s koncertom treh metal bendov? Trainstation Squat je tako gostil Žajblovanje in z njim tri predstavnike slovenske metal scene – death metal mladince Armaroth, tribute zasedbo Scepsis in pionirje slovenskega thrasha Sarcasm.
Prvi so žajbl nagnili kranjski death metal mladci Armaroth, ki so se po krajši odsotnosti in kreativni pavzi vrnili na koncertne odre. Fantje so v dobre pol ure uspešno odžagali glave s peklensko zvenečim death metalom, ki temelji predvsem na ameriškem death metalu bendov tipa Obituary in Monstrosity. Domačini so nanizali tehnično kompleksneje zastavljeno riffovje, polka ritem bobnanje in prijetno izprijen in brutalen vokal, ki se je odlično in zelo tardyjevsko bolno obnesel celo v Obituary klasiki Slowly We Rot. Čeprav se je v drugi polovici svojega seta bend nekoliko slabše obnesel, predvsem na relaciji občasnega fušanja kitare in bobna, pa nekaj kiksov niti ni tako zmotilo in pod odrom se je publika bendu oddolžila s stalnim čupanjem in moshanjem. Domačinom manjka še nekaj koncertne kilometrine, a glede na videno in slišano ni dvoma, da Armaroth predstavljajo enega najobetavnejših death metal bendov pri nas.
Žajbl kasneje in na odru je že stala tribute zasedba Scepsis, ki jo sicer sestavljajo Korošci iz bendov Wartune/Keller/Thraw, tokrat pa so se predstavili z rotirajočo postavo in tako poskrbeli vsaj za manjše presenečenje. Zakaj manjše? Kakšnih večjih od Scepsis niti ni za pričakovati, saj vsakič znova ponudijo skrbno izbrano setlisto metalskih klasik, izvedenih z veliko mero suverenosti, občutka in spoštovanja do njihovih avtorjev. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, fantje pa so za začetek presenetili z zamenjavo inštrumentov – glavni rožljač benda Tilen je v uvod s štiristrunke presedlal na šeststrunko in se odrezal odlično. Bend je deloval kot dobro naoljen stroj in tehnično superiorno odžagal klasike Sepulture in Death. V vrhunsko izvedenih rušilcih Spirit Crusher in The Philosopher je svoje kitarsko mojstrstvo spet dokazal mladi, štirinajstletni Otmar, ki je za šalo stopil v čevlje Chucka Schuldinerja. Odličen zvok je poskrbel za to, da so fantastično odigrane DiGiorgijeve bas linije rožljale kot sredi vojne vihre, nekoliko pa je zmotil slabo ozvočen vokal in nadležen odmev efekt. Med Scepsis je bilo veselje pomigati z vratom, srce pa je samo od sebe zaigralo ob suvereni izvedbi železnih klasik metala. Scepsis so za zaključek pripravili še presenečenje za slavljenca in ga prisili v stage dive, na rokah publike pa je Zavrl odpilotiral vse do šanka.
Slavje (vsaj koncertni del le-tega) so zaključili očaki slovenskega thrash metala Sarcasm, ki svojemu statusu primerno odigrali odličen koncert. Manjkalo ni ne večnih klasik thrasha, ki so z zlatimi črkami zapisane v zgodovino slovenskega metala, ne novejših skladb z aktualne plošče Something to Believe In, ki je dokaz, da se Sarcasm starajo kot staro vino. Prerojen bend je na odru thrashiral kot za stavo in rušilce pobiral predvsem iz zgodnjega obdobja benda. Škoda, saj sem prav pogrešal kakšen komad več z nove plošče, ki je več kot le odlična, a nekoliko mračneje obarvani komadi kot je fenomenalni Ghosts in the River, niti ne bi sodili v rojstnodnevni koncept koncerta. Sarcasm so svojemu setu piko na i dodali z brezhibno izvedbo, odličnim zvokom, fantastičnim soliranjem mojstra Blaznika in nezgrešljivo Mucyjevo odrsko pojavo, ki se je tokrat izvrstno izkazal tudi v vlogi Hetfielda v izvedbi klasike Whiplash.
Resnično lepo je videti, da Trainstation Squat s takimi dogodki znova prevzema primat na gorenjski alternativni sceni in nadaljuje nepozabno zgodovino kranjskega Bazena. Koncert, ki se lahko pohvali z odlično organizacijo, gurmansko ponudbo piva in brezplačnega žajblja, se je zaključil z ogledom fotografij iz Zavrlove mladosti, ki so bile odgovor na vprašanje zakaj so oblačila in čupice osemdesetih še danes močan navdiha za razno razne parodije. Nič ne bi imel proti, da bi Žajblovanje postalo kar tradicionalno Zavrlovanje, v vsakem primeru pa: Vse najboljše Zavrl!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh