Zagrebška KORNijada

Začetek julija. Le dan pred nacionalnim praznikom vseh Američanov sem sedel na avtobus v smeri proti Zagrebu, na katerem mi je družbo delala družbo pisana druščina vseh tistih, ki so se odpravili preverjati kemijo skupine Korn. Ameriški izvozni produkt, eno izmed prominentnejših imen glasbene industrije sanj, praporščaki zdaj že nekoliko zastarelega žanra nu-metala … Pravzaprav si, po tem, ko sem si par let nazaj ogledal njihov nastop v nedrjih ljubljanskega kamnitega templja dobre glasbe in zadovoljujoče akustike, v Križankah, nisem želel kvariti dan s povprečno predstavo ter medlim in že precej izpetim repertoarjem, a me je prepričal nek notranji glas, ki mi je šepetal, da se splača. Če ne zaradi drugega, koncert ogledati zaradi mladih upov hrvaške alternative – skupin Popeye in malo bolj odmevnimi in mojim ušesom zelo prijetnih: Rečanov Father.

Po nekaj urni vožnji, na kateri smo za seboj pustili sive gmote dežnih oblakov, močno ploho in zaplavali v domala sončno kopel na hrvaški strani meje, se je avtobus le ustavil ter odprl vrata pred kamnitim obzidjem večnamenskega športnega centra Šalata. Dolge vrste črnih majic z napisom Korn, vmes kak napis Slipknot, če bi se pa pripravljalo na nevihto, pa bi bili med stanjem v koloni v veliki nevarnosti, da vas zadane strela (netov in pirsingov je bilo, koncertu primerno, prav tako na tone). Po krajšem čakanju sem nekako le prišel do jeklenih vrat ter se po precej strmih stopnicah spustil do zavarovanega in s polivinilom pokritega igrišča za tenis, pred katerim se je bohotila jeklena konstrukcija koncertnega odra.

Prvi nastopajoči so bili kmalu povsem nenajavljeni na odru. Pulska zasedba Popeye, ki s svojim spektralnim mešanjem nu-metala, rapa, nizkofrekvenčnega basiranja ter tribalnimi ritmi dopolnjuje ponudbo domačega kraja. Kratkolasi kitarsist Zheeka, rapersko-grleni dvojec Gianne – Fere, basist Mrlja in malo manj viden, a precej slišen bobnar Lego so svoj nastop začeli par minut po tonski vaji. Nikoli prej jih še nisem imel možnosti slišati, lahko pa vam potrdim, da so Popeye, navkljub svoji relativni anonimnosti, skupina, ki se ne obremenjuje s tem kaj kdo od njih na odrih ali radijskih valovih pričakuje in so povsem upravičeni do naziva istrskih R.A.T.M.. Po pogovoru s precej razgretim oboževalcem na levi strani odra, mi le-ta pove, da so Popeye na lokalni sceni že sedem let in da poleg stare plošče Domaći Benzin predstavljajo tudi material iz druge plošče, ki jo še pričakuje: Eurupa. Sarkazem in ironija ter precej uravnotežena ritmična podlaga precej prebavljivih ritmov, intravenoznih kitar in donečih bobonov je ravno pravšnja protiutež temu, kaj vam lahko nudijo vsebinsko. Mikrofonske posle si delita kar dva vokalista. V zeleno majico ter ribiško kapo napravljeni bradač Gianne, ki iz svojega grla stisne častivredno kričanje in grovlanje si tu podaja roko z maksimum dredlokerjem, ki vam vsuje polno mero svojih pripovedi v obliki slapu besed, ki jim ne zmanjka ostrine in sape – Fere. Glasbeni niz bi imel precej več smisla, če bi dejansko poznal kaj od tega, kar so igrali, so pa s svojim nastopom nedvomno pritegnili mojo pozornost in vzbudili radovednost, saj so zvoki HC-rap-metalsko-funkovske godbe postali v novem tisočletju prej redkost kot pravilo, pa čeprav so devetdeseta stregla po večini ravno s takšno ponudbo. Komadi so si sicer domala identični, v spominu pa vam ostaneta predvsem dinamična vokalista, ki zapolnjujeta vse špranje na odru ter vešče nagovarjata kakšnih dvesto poslušalcev. Obsedena z demoni ter tono besed dajeta prepotena od sebe veliko več kot ostali člani zasedbe, ki se malo preveč zaverovani le v svoj košček kolektivne odgovornosti, predajajo le intimni masturbaciji ter trudu slediti le lastnim mislim. Kolektivni duh je tisti, ki napaja s kerozinom in daje občutek veličine. Popeye je deloval malce apatično in tako, kot bi mu zmanjkalo špinače. Vseeno sem prepričan, da jim bom naslednjič še z večjim užitkom prisluhnil, saj so svojo vlogo prvonastopajočih na zanje, karierno gledano, tako pomembnem koncertu opravili več kot le povprečno. Malo več kot polurni nastop so zaključili s  skladbo 'Eurupa', na kateri vzame Fere v roko elektro akustično kitaro, Gianne pa vam postreže z vsemi argumenti pro in contra vstopu v EU. Med kiticami in refreni pa ostali člani pospravljajo ojačevalce in bobne ter na manjšem podiju s kolesi dostavljajo že nov set bobnov … Precej nespoštljivo do Popaja, zmijoljubci!

Že nemalo zatem, ko sta svoje zadnje pozdrave in poljube publiki namenjala še zadnja odhajajoča člana pulskih Popeye, so svoje inštrumente za torkov suspenz tišine kalibrirali Riječani Father. Father so, z eno besedo, fantastični – uresničitev sanj vseh fanov grungea in vseh ljubiteljev metala. Father so odgovor na očitke vsem skupinam, ki ne premorejo trohice karizme, vizije prihodnosti ter niti grama zvezdništva. Father so antipod dolgočasnosti, kar smo lahko nedavno preskusili tudi na koncertu v ljubljanskem klubu K4. Do nedavno so bili v popolni osami, saj snujejo in končujejo z uvodnim delom na dostojnem nasledniku kritično lepo, pa tudi med oboževalci zelo toplo sprejete plošče Inspirita. Po meditativnem inštrumentaliju uvodnega 'Intra', med katerim se že od prvega akorda na popolno praznjenje vseh zalog energije pripravljajo vsi: skodrani kitarist Dario Pazanin na levi strani odra, energični bobnarski stroj z imenom Saša Vukosav, kakor tudi basist Franjo Jardas in nepogrešljivi ljubljenec fotoaparatov (poba ima pač zelo naraven občutek za poziranje, kar tokrat ni kritika), šeststrunar Pinky, se prve vrste začnejo odzivati precej glasneje. Na oder pride v kimono hlače odeti karizmatični izganjalec duhov in notranjih glasov, pevec Mihael Prosen. Prvi resni komad torkovega nastopa je pesem 'Chigla Pegla'. Križanec občutij, ki sem jih dobival običajno med poslušanjem Faith No More, je spet nazaj. Po odsekanem koncu je čas za energično brco distorziranega komada 'Never Come Back'. Father so dokaz, da lahko tudi z zelo kratkotrajnim, a zelo koncentriranim trudom, skupina prebije mejo domačega prostora ter se uspešno umesti v spiralo svetovnega glasbenega DNK-aja. So simpatični in sproščeni. Niso vzvišeni in nedostopni. So odprti za nove eksperimente in dobro glasbo in niso klišejski. Mihael vas nagovarja kot dušne brate in sestre. In navkljub dejstvu, da je bilo nebo torkovega koncerta oblačno, zastrti sončni žarki pa so metali na oder sence sivine, za hrbti nastopajočih pa je popolni vakuum med odrom in nebom zajezil realsocialistični napis INA naftne industrije, je bil tudi nastop skupine Father nadzemski. Po kratkem postanku, med katerim Mihael napove prepovedan komad, katerega, morebiti poznate. "Pesem je prepovedana. Pesem je polna krvi in srčnosti…"- 'Cynosure'. Balada z melodijo, ki vam zleze pod kožo že med prvim izpostavljanjem na radijskih valovih ali kakorkoli drugače. "Untamed instinct /Tormenting myself by thirsting for you/ Again I'm in no-man's land / You're my Cynosure" donijo kljubovalno in prepričljivo. Father so moja izbira za zvezde torkovega večera. Po beatlesovski 'Elenor Rigby' se Father neuspešno izgubljajo v besedah ('Lost In Words'), zaključni akordi pred nastopom Kornov pa so posvečeni disco poskočnici 'Machina', ki z mehanskimi ritmi in diskurzom vabi k plesu in poskakovanju množic. Publika se odzove trudu na odru ter pospremi zaključek prekratkega nastopa skupine Father z več kot krvavo prisluženim aplavzom. Vsekakor so bili fantje prepričljivi, a imam občutek, da bi bili veliko daljše in predvsem slajše zabave deležni na kakšnem njihovih samostojnih koncertov. Briljant je bil še vedno svetleč, a vem, da zmore briljant skupine Father sijati še svetleje …


Večerni vrhunec je bil najavljen s tem, da so tehniki nad odrom razvili precej zajeten zvitek blaga, na katerem je pred publiko zabolščal futuristični odsev v poltemo zavitega bitja. Napoved prihajajočega albuma. Z odra so odnesli tudi ponjavo, s katero je bil prekrit ogromni komplet kromiranih bobnov. Na črnini bas bobna je izstopal napis. Ogromna nalepka je napovedovala, da bo zanje sedel nov bobnar skupine Korn. David Silveria je zapustil skupino. Baje zato, da bi si vzel malo več časa za počitek s skupino, neuradno pa zato, ker so se idejne poti med njim in preostalim delom skupine začele medsebojno vse bolj oddaljevati. Osrednji del odra je bil namenjen srebrni umetnini – mikrofonskemu stojalu, ki ga je po Davisovem naročilu za Korn frontmana osebno oblikoval legendarni oblikovalec, umetnik in kipar, predvsem pa ikona vseh ljubiteljev filma Alien: H.R. Giger. Čakanje pa se je vleklo in vleklo.

Prve vrste so bile že povsem zapolnjene z oboževalci, ki so si izborili najboljši razgled na odrske deske. Malo po pol deseti uri sta na oder prišla koncertni kitarist Clint Lowery in manipulator čarobne škatlice elektronskih zvokov Zac Baird. Po skoraj gotskem intru se glasnost publike vse bolj povečuje. Pred zagrebško publiko pride v kapuco zaviti novi bobnar skupine Korn – stari znanec iz skupine Slipknot ter en največjih talentov v metalskih bobnarskih vodah: Joey Jordison. Po parih taktih, kjer v godbo poseže domala nerazpoznavni in v bojne barve obarvani Fieldy, se na desno stran odra kot duh prikrade še Munky. Iz zvočnikov zadoni 'Here To Stay', nazadnje pa na oder priteče še Jonathan Davis in koncert se lahko začne! Precej razvlečen uvod v koncert je ponudil že nemudoma vtis deljenosti med Davisovim korektnim razdajanjem na eni strani ter zadržanostjo večine ostalega kolektiva. Vsak takt in postanek zveni rutinirano in izpraznjeno mladostniške strasti. Po Untouchables openerju se koncertni sedmerec vrne s časovnim strojem v prejšnje stoletje. Natančneje v leto 1996 in iz plošče Life is Peachy oddrgnejo komad 'Twist'. Munky ostaja kot prikovan na svojem mestu. Zdolgočasen obraz pa je še bolj apatičen zaradi črnih obrob okoli oči. Trendovski make-up, s katerim neuspešno kopirajo malo morje emotov, je bil, po mojih kriterijih, kar nekako preveč izumetničena stanca. Prepustim se poslušanju glasbe, ki ji, vsaj na prvi pogled, ne manjka nič drugega kot le ščepec iskrivosti ter energetičnosti, ki so jo sevali v prvi postavi pred letom 94. Po psihotičnem 'Twistu' se tandemsko lotijo pesmi 'Good God'. Suhost Davisovega zaklinjanja in krikov "Won't you get out of my face?!" malenkost omehča samplan začetek z demonično orkestracijo elektronskih zvokov. Pritegne trda roka gospoda Jordisona in Jon pozdravi publiko. "Where are you fuckers? Are you ready for some serious Korn shit? C'mon! Sing along …". 'Somebody Someone' ni ravno najbolj plesen komad, precej več gibanja in petja pa požanje pesem 'Falling Away From Me'. Precej monotono vzdušje prvega dela koncerta, na katerem dobi poslušalec občutek, da si je z nakupom karte prislužil pravico do plesa na glasbo iz juke boxa, ki vam tokrat celo malce zapleše, me iz precej zadržanega stanja utrga trenutek, ko se Davis iz kisikove maske prilepi na škotske dude ter odigra intro pesmi 'Shoots And Ladders'. Postanek pred nadaljevanjem izzove plaz ovacij, ki zahtevajo še in sedmerec na odru navidezno le dobi krmarja – publiko. Odštevanki, otroški pesmi sledi groteskna podoba vojne in koncentrirane bolečine, ki jo je Metallica vklesala v refren distorziranega dela pesmi 'One'. Smrti in trpljenju sledi krik po življenju. 'Got The Life' je krasen prehod v to, da nas Korn prvič zoperstavijo z novo kreacijo, z veleumom, katerega so sposobni iz sebe stisniti v današnjih časih. 'Evolution' zveni tako, kot bi verjetno zvenela vsaka pesem, ki je namenjena doslednemu zavojevanju MTV-jevih videovalov, po precej obskurnem nizu že slišanega pa naveličano ugotavljam, da je obdobje veličine skupine Korn začelo pešati na dolgoprogaškem preizkusu časovne vzdržljivosti. 'Y'all Want A Single' ne pove nič drugega kot to, da so, vsemu navkljub, dojeli, da psovke in klišejsko praznjenje frustracij prodaja milijone plošč. Divje koncertiranje je postalo stvar minule preteklosti. Na odru stojijo sence samih sebe. Lupine. Prezgodaj postarane ikone iz nekega drugega kvadranta prostora in časa. Sedem albumov je dosežek in nedvomno so fantje že siti ponavljanja istih viž, a kaj, ko si s tem, kar si naredil, zarišeš tudi smernice razvoja, v smeri katerega se boš moral gibati v prihodnje. Stari člani odhajajo. Od prvotne zasedbe so ostali le Fieldy, Jon in Munky, priznati pa je potrebno, da niti Fieldy niti Munky ne dajeta občutka hudega zadovoljstva, da se napol okrnjeno truplo, že krepko shirani kadaver skupine Korn, sploh še giblje. Korn so iz upornikov postali pač poslovneži. Namesto srca je začela tempo glasbe pisati vse večja lakota vse bolj pogoltnih denarnic. Vsemu navkljub me gane zadnje posvetilo povsem zadnjega komada, ki ga Jon posveti tistim, ki jih ni več med nami, predvsem pa svojemu nedavno preminulemu bratu. 'Blind' zaključi agonijo, s katero se je spopadal Davis, saj je moral vse pogosteje posegati po kisikovi maski. Svojevrstna agonija – vsaj zame – pa je bil niz naveličanosti s strani preostalih originalnih članov zasedbe. Slab dan? Slabo desetletje? Premajhna plača? Morebiti je čas za delo v McDonaldsu, pa bi morebiti dali od sebe tudi kakšen žarek navdušenja več nad tem, da jim je naklonjena čast igrati pred množicami po svetu. Nekatere stvari pač le niso tako prekleto samoumevne …


Družinsko nasilje, zlorabe otrok in zlovešča senca zločinov, ki se dogajajo lahko za vrati v vaši neposredni soseščini so lahko precej grozljivejše kot nakladanje o satanu in njegovih pajdaših. Ravno ta kruta obdelava zgoraj naštetih tem pa je bila od nekdaj meja ločnica, ki je ločila Korn od navlake ostalih skupin. Sčasoma pa so postali fantje zlajnani in precej razvodenela različica samih sebe. S formalizmi, golimi floskulami in vsem ostalim vas dosledno profesionalno zasipavajo čez celo uro svojega koncerta, ki je bil za tiste, ki so ga videli prvič, morebiti celo fenomenalna izkušnja. Ostalim je veliko več ponudil, denimo, koncert v ljubljanskih Križankah. Velika imena niso vedno zagotovilo popolnega užitka in glasbene potešitve. Suma summarum: vsak napol prazen kozarec je napol poln – hvala bogovom za intenziven in super nastop predskupin. Ostali Kornofili pa lahko upajo v to, da bo naslednjič boljše. In nato svizec zavije čokolado …