Vse ima svoj rok trajanja, pravi rock'n'roll pa glede na dvojno dozo izgorevanja običajno toliko krajši datumski rok vitalnosti, kljub temu pa se zgodi, da prav tisti najbolj dekadentni, uničujoči briljanti garaž prekosijo vsa pričakovanja, prebijejo magično mejo dveh dekad in dočakajo skoraj tri dekade eksistence. Del te zgodbe o svojevrstnem uspehu, premiku mej možnega ter predvsem zgodba o pravi jekleni potenci neuklonljivega pravovernega švic'n'rolla predstavljajo tokrat možje, ki že 25 let rušijo stereotipe, provokativno koketirajo z demoni samouničenja ter servirajo pravi odmerek garažne genialnosti, po skoraj 23-letni hoji po robu nihilističnega univerzuma poetičnosti pa se pot bojda sklepa na način, kot se je stkala – hitro, udarno in brez obžalovanj. Velenjski rockerski briljant, krvava zvezda Res Nulliusov je začela svetiti daljnega leta 1991, ko svoji žezli kreativne mogočnosti in nekonformizma stakneta samozavestni vokalist Zoran Benčič in suhljati malikovalec šestih strun Boštjan Senegačnik, k svoji misiji osvajanja daljnih vršacev izjemnosti pa zvabijo številne sopotnike, ki se na dolgi poti menjavajo za bobni in basom, pri tem pa spletejo pet polnokrvnih albumov, letošnje leto pa bo, tako kaže, prelomni trenutek, ko se peklenski stroj adrenalina dokončno ustavlja – v imenu izpraznjenosti, iskanja novih izzivov in ohranjanja lastnega odrskega ponosa. Žal, a le pravi možje zmorejo priznati, da so dosegli skrajni rob svojih zmožnosti, zakar je po pretresljivi nejeveri, grenkem obžalovanju in razočaranju sledil čas, da se velikanom šaleške garažne avantgarde poklonimi na edini pravi način – s koncertno prisotnostjo in zadnjim plesom na prave organske tone.
Da je bila takega mnenja kar precejšnja kopica ljudi dokaže dejstvo, da je prostora pod odrom ljubljanskega Orta kronično primanjkovalo, poleg ljubljanskih branilcev prave vere v seksapil elektrike pa vrste polnijo tudi prišleki iz vseh koncev Slovenije, ki so si za misijo prave sedmine in častnega pokopa herojev odločili četverec pristnih nekonformistov ter upornikov s smislom spremljali na vseh razpisanih trenutkih postopnega ugašanja v mesecu decembru. Zoki je rekel, da je mesec decembra, popolnega zimskega hladu, čas, ki je še namnejen Res Nulliusom, nato pa ... Da ne bi zaman upali na reprize po dnevu X je bilo potrebno slediti notranjem glasu ter prisostvovati edinemu pravemu slovesu oratorjev užitka od slednikov in vernikov. Malce po deseti uri zvečer se na dobro oblegani oder Orta prebijejo vsi štirje. Boštjan Časl si oprta bas, za bobne sede Janez Marin, po uglasitvi Senijeve kitare pa se kot zadnji pred publiko na oder postavi Zoki in ena zadnjih, definitivno pa zadnja ljubljanska predstava se je lahko začela. Pomenljivo z Zadnjim plesom z izjemne plošče Zdravo je biti divji. »Pridi k meni tebi ti / jaz znam ustavit čas / pridi k meni ti / jaz mislim na glas / Ujela bova zvok / prodrla vanj / v fantastičnem letu / preletela dan ...« ogreva vzdušje Zoran. Res Nullius si želijo oditi v velikem stilu in brez solz obžalovanj narediti vse, da bo trenutek vžgan v srca vseh, pa čeprav je padla karta in je vse že odločeno. Krasni fatalizem se nadaljuje s klasičnim dotikom spolnosti, slasti in strasti. Ženske nikol' ne čakajo zapeni Boštjanova strupeno sladka telecasterca, Fenderjev strupeni kriki pa ob krasno kompaktnem navalu ritmike in krasne dekadentne opolzke Zoranove poezije poltenosti polnijo oboke Orta, kjer se publika preda krasnem boogie rock božanju in pozibavanju bokov. Kakor hočemo, življenje je kocka, kjer je konec, se ne ustavlja, je sporočilo, ki mu Res Nullius z Zadovoljstvom pritegujejo potentno. Z zadovoljstvom padamo in dvigujemo se, zato da lahko izrazimo živost in prisotnost v stičišču koordinat vesolja. Krasni pejzaž fatalizma ter nepreklicnosti se nato pospeši ter zaostri z gromovniško zaostreno hitrostjo Dvoboja treh. »Peklenska mašina prebija led / peklenska mašina je na poti spet!« drveče in brez rezerv izpevajo Res Nullius, sam pa kljub izjemno udarni metriki in izvedbi pogrešam ščepec strasti in spontane vandalske destruktivnosti, katero sem še pred desetimi leti v družbi velenjskih veteranov usnja in neposrednosti bil konstantno deležen. Tokrat je od celote ostala zgolj forma, skelet, pod tekstovjem nekdanje nevarnosti pa se odvija nekaj drugačnega, malce bolj trpkega, postaranega in vseeno rahlo zadržanega. Edini, ki izgoreva dvojno, je polno opiti Zoran. Ostali soborci so, kot kaže, prvinski nebrzdani rock'n'roll prerasli in vzeli za svoj hobi in ne več mladostno poslanstvo, misijo, za katero bi bili pripravljeni tudi umreti ter izgorevati še na nadaljnja leta.
Še en Pasji dan v nizu eksistencialnega praznenja, vsaka stvar pa ima svojo ceno, mar ne? Krasni ekstrakt standardne lepote odtujevanja, strasti, nesmiselnih smislov urbanega spletanja hormonov, nato pa povratek na pradavne trenutke albuma No One Can Like Drummer Man s prvinsko izvedbo skladbe Mama, ki je manj punkoidna kot leta 1991, nato pa sledi nekaj novega, da nam Res Nullius kvalitetno »jebejo mater« s Prekletih bazarom, ko nas popeljejo na jug v Vagonu raztrganih duš. Nekaj jeznega je v pljunku v obraz, trganju koščkov sveta, kateremu se zoperstavljajo, nekaj besnega je v zoperstavljanju večnem Drugem iz umetnega piedestala odra, na katerem si lahko zvezda za zgolj nekaj svetlih trenutkov. Vsaj za tistih nekaj svetlih trenutkov, ko se črne misli in tegobe lahko iztisnejo prek zvočnikov, prek glasilk v mikrofone, prek prstov na strune in prek palčk na opne, ven v svet, da je lahko zagrenjena duša malce lažja. In nato je tu tip, ki se aktivno bori proti svetu, pa čeprav od Đonija bežijo vsi – tudi mačke in psi. Male beštije in moralisti, ki srkajo naš suhi znoj in čakajo na naš razkroj so danes nekje daleč proč, adrenalinski povratek na Bazar pa zveni rockersko potentno in polno. Ni hlinjenja, je potrebno priznati, na način Partibrejkersov in Majk pa Res Nullius vlečejo svoj srebrni dim, ko ravnajo Izkrivljene ravnivne, ki lomijo kosti. »Neokusno trezen grabim pod / Onečaščenje vse povsod / brezzobi duhovi usode delijo / Boj se ljudi, ki si resnico lastijo,« je poezija, ki polzi pod kožo in ima povedati kaj več kot lažno lahkobnost zaslepljenosti z neonom oglaševalske dovršenosti. Hipnoticizem dekadence je bolj udaren in brezkompromisen, Res Nullius pa svoj posel dobro, kaj dobro – izvrstno obvladajo. Strupeno začinjena kitara drvi v neznano, publika pa gromko pozdravi vstop prek rubikona Prekletih bazarja. Doslej odvečnega mehkega tkiva ni bilo zaznati. Plešem s krvavimi podplati je krasna prispodoba neksusa Res Nullius sveta, kjer je nastopil čas za distanciranje od vampirjev levo in desno, ki pijejo kri, v maniri plesne lepote teme pa Zoran svojo bolečino in zagrenjenost prelije v verze o zadnjem krvavem plesu skozi noč v jutro nezanega jutri. In nato napnejo sprožilo svojega Revolverja ljubezni, ga uperijo proti publiki ter brez usmiljenja sladko izstrelijo ves šaržer. Saksofona tokrat na odru ni slišati, se pa ob minimalijah bolj sproščene kitare zgodi prehod v manj zahtevno dimenzijo ugodja – še posebno z enim največjim hitom zasedbe, skladbo Rojen leta 72. »Rojen sem leta 72 / Skočil sem dol s pobesneloga vlaka / oblečen v vse barve sveta / ker jaz nisem otrok mraka / Zlato polt mam, železne žile / Veliko srce, živim rock'n'roll drile / Moja je ulica, eden je kralj / Moje misli parajo metal,« poetično izpoveduje Zoran, ko se samozavest pritegnitve glasov publike ob refrenu dotakne nivoja perfekcije, odrsko slovo velenjskih vitezov garažne izvrstnosti pa se odvija proti velikemu finalu večera.
Po pohodu Pistoljera se znajdemo Nekje v Sloveniji, ki drvi uničevalno in brez pridiha lahkotnosti, saj »iščem voljo / iščem smeh / v soboto nekje v Sloveniji,« kjer fura vsak svoj temni trip depresive v naši majhni državi, Res Nullius pa sedejo v nitroglicerinski tank ter streljajo z brzostrelkami potentne rockerske nesramnosti. Krasno in zasvojljivo dotikajo bes in jeza sam center mehkega srca čutečih, nato pa se domala stonersko umazano zgodi sentiš za tisto publiko, ki po sodnem dnevu sanja svoje poslednje sanje. »Rad bi bil s teboj / Sam še mal s teboj / Brez tebe sem izgubljen,«slovo in ščepec žalosti z Ortom deli Zoki, Res Nullius pa brez zmanjševanja potentnosti furajo svoj zadnji ples k koncu. Tu sem da dajem, pravi besedilo ene kar prijetno postarane skladbe, po spustu na Balkan devetdesetih pa si izgubljena soldateska izbrisane generacije sanjačev dovoli še zadnji Rock'n'Roll Party, po katerem četverica zapusti oder, nanj pa se povzpne mlada mična mladenka, ki najverjetneje šteje toliko let kot Res Nulliusi, nato pa sledi veliki finale s posebnimi efekti in dodatki. Damir Jazbec, zvani Jimmy, je kljub tridesetim letom življenja eden najboljših in najbolj sočnih blues – rockerskih orgličarjev, ko pa razpre svoj usnjeni neseser dobro zavitih orglic, se daje večeru zadnjo piko na i! Že na Izštekanih 20 je bilo zaznati, da je sinergija četverca ter posebnega orgličarskega gosta izjemna, ko pa akustiko zamenja nekaj bolj naelektrenega in glasnega, je igra še boljša! Po povratku na oder se spev sklene s krasno različico skladbe Zdravo je biti divji, ki bluesovsko zažele lep pristanek v našem svetu, nato družno zlepijo skupaj krasni Krvavi kolaž, ki zveni kot pospešeni peklenski country. »Rad bi videl, kaj počneš takrat, o si sam,« se sprašuje Zoran, tonski nivoji pa gredo vse bolj v smer popolne destrukcije. Jimmyju vmes crkne mikrofon, a ga do povratka v Velenje s skladbo 1000 Milj do doma usposobi, udarni kompaktni udarec v sam center srca pa z brutalno iskrenim »mi smo noč, mi smo dan / kdor verjame ne bo izigran,« furajo Res Nullius svojo srco smrti do samega roba eksistence tega krasnega petka. Manjka malce švica in krvi na odru, bi zahtevali bolj zahtevni, po zadnjem izbruhu in erupciji Rock'n'Rolla pa se lahko tudi ti utišajo. »To je mesto zadnjih dni / zrak ima okus po črvih ...,« bruha nekrofilna lepota iz metaforike Zorana, ki postavlja ogledalo celotni družbi, neznani ljubici pa bi z veseljem polizal prah iz osušenih ven, sam veliki pompozni finale pa v znamenju velike štirice deluje tako polno in sočno, da je po izzvenu zadnjega krvavečega akorda že prisotna žalost, obžalovanje, pompozna grenkoba teme.
Morda sem sedaj rahlo skeptičen, saj kar je dobrega, ne more in ne sme tako nenadno, tako evtanazijsko dokončno prekiniti svojega bivanja. Res Nullius so skupina, ki je zaznamovala levji delež časa, katerega zmorem perceptivno dojemati kot glasbeni čas, ki ga živim od najstniških let sam. Pustili so pridih posebnosti kraju, ki je po prestopu iz socializma v kapitalizem postal zatočišče številnih zablodelih sanjačev. Velenje je po odhodu zadnjih izmed tistih najboljših nosilcev garažne izjemnosti postalo bolj prazno, bolj pusto, bolj surrealistično razelektreno. Morda gre zgolj za fazo, prehodno slabost, morda je stvar nepreklicno dokončna, dejstvo pa je, da je bil zadnji postanek v Ljubljani, v dobro znanem Ortu, spisan s krasno poezijo izpraznjenosti, grenkobe, trpkosti in samonikle pokončnosti, ki je v svetu umetnikov, željnih ugajanja, vse prej kot pravilo. Res Nullius so vklesani v srca vseh tistih, ki imamo spoštovanje do organskosti in smiselnosti revolta, globoko in za zmeraj. Po prvem stiku je infekcija ostala, tintni madež žmohtne sporočilnosti pa se je v teh dvajsetih letih le razširil do neskončnosti. Pravijo, da smo bili tokrat Res Nulliusov deležni nepreklicno zadnjič. Sam dodajam, da upanje umre nazadnje, z upanjem na premeno fatalističnega univerzuma v bolj konstruktivni smeri pa želim fantom, možem, oratorjem užitka, vse dobro na njihovi nadaljnji poti skozi hlad sveta. Če si premislijo, jih bomo na slovenskih odrih vedno veseli in željni, pomembno pa je, da ostanejo, tako kot so bili do sedaj, vedno zvesti sami sebi. Fejkanje in lažno podaljševanje agonije v imenu kapitala bi bila namreč hujša od izdajstva, ki bi jim ga marsikdo lahko upravičeno zameril do smrti in čez ...
na vrh