Cvetličarna je ponovno organizirala velik koncert. Tokrat smo bili priča še eni skupini iz bivše skupne domovine. Zabranjeno Pušenje so nastali že leta 1984, v sodelovanju s takrat zelo popularno Top Listo Nadrealista. Pri obeh projektih je prisostvoval Nele Karajlić, eden tvorcev in glavnih karakterjev pri seriji Top Lista Nadrealista. Pušenje so znani po svojih nekonvencionalnih zgodbicah, kjer prednjačita junaka Pišonja in Žuga, ki sta skozi leta dobila že skoraj legendarne lastnosti. Verjetno je bilo pri mnogih obiskovalcih podobno kot pri meni. Zabranjeno Pušenje je zame bila skupina, ki mi je v mlajših letih veliko pomenila. Nisem sicer odraščal, ko so ustvarjali največje skladbe, a njihova glasba je kljub temu pomembno vplivala name. Včasih sem njihove albume poslušal še na kasetah in te pesmi imam še vedno zasidrane v spominu.
Že takoj, ko je naključen obiskovalec stopil v dvorano, ga je čakalo presenečenje. Prvih petsto obiskovalcev je namreč prejelo prav lepo in nepričakovano nagrado. V resnici je šlo bolj za dve nagradi – prva je bila zgoščenka pevca Lake, druga pa nov dvojni album Zabranjenega Pušenja. Oba albuma sta izšla letos, Zabranjeno Pušenje pa so svoj album celo natisnili in izdali v Sloveniji.
Rajanje se je začelo z nastopom bosanskega predstavnika na letošnji Evroviziji. Gotovo ni bilo naključje, da ima Laka istega managerja (Dario Vitez) kot Zabranjeno Pušenje in da so ravno zato nastopali skupaj. Sam sem bil pred nastopom precej skeptičen, saj znajo biti evrovizijske popevke prav grozne. Na srečo me je Laka presenetil. S sabo je pripeljal izjemno profesionalne glasbenike, ki so pesmi odigrali kot se spodobi. Pesmi Lake so kratke, melodične, udarne, rockerske, skratka ravno prave za uvod pred nastopom Zabranjenega Pušenja. Od vseh glasbenikov me je najmanj impresioniral prav pevec Laka (dobro, tudi back vokalistka je bila bolj za okras), a so ga reševali instrumentalisti, kjer je izstopal odličen kitarist, ki je znal odigrati veliko različnih kitarskih tehnik. Laka je skušal nadomestilo za svoj piskav glas, ki rahlo spominja na Saša Lošiča,iskati v energičnem odrskem nastopu, kjer je skupaj s svojo vokalno partnerko veselo poplesaval po odru in zabaval občinstvo. Njegov nastop je bil uspešen, a po približno pol ure se je končal. Mož ima namreč na trgu šele svoj prvi album in preprosto nima dovolj lastnega materila, da bi lahko odigral daljši nastop. Tako ali tako pa si je glavnina ljudi prišla ogledati znamenito Zabranjeno Pušenje. Pred njegovim nastopom se je govorilo, da je Laka kontroverzen, sam pa na njemu nisem zasledil česa kar bi pričalo o temu. Očitno organizatorjem Evrovizije hitro kaj pride do živega.
Po kratki pavzi so se na odru že pojavili Zabranjeno Pušenje, ki so trume ljudi, ki s(m)o zunaj pili in kadili s svojim hitrim prihodom kar nekoliko presenetili. Možje pač ne izgubljajo časa in se zadeve kar lotijo. Že kar v uvodu so nas bomardirali s hiti in kmalu smo lahko slišali vse velike uspešnice, oziroma klasike - Zenica bluz, Balada o Pišonji i Žugi, Hadžija ili bos, Guzonjin sin in še mnoge druge. Občinstvo se je na te nostalgične dragulje odzvalo z bučnim ploskanjem, veliko pa je bilo tudi takšnih, ki so lahko pevcu pesmi pomagali tudi peti. Občutek je res odličen, ko stojiš sredi največje množice, medtem ko okrog tebe vsi v en glas pojejo vse prej kot lahka besedila bosanske zasedbe. Seveda, če zasedba odigra takšne komade, ki so že skoraj v podzavesti večjega dela poslušalcev, minute in ure kar se da hitro minejo. Tako so se po nekaj več kot dveh urah možje poslovili, a s tem večera še ni bilo konec. Pušenje so se še dvakrat vrnili na oder in zaigrali še par hitov več (tudi Dan Republike), za konec pa so se poslovili s še enkrat odigrano pesmijo Zenica bluz.
Glasbo zasedbe je težko uvrstiti v le eno kategorijo. Po eni strani igrajo precej jezen in surov rock'n'roll s pridihom balkanske melodičnosti, igrivosti in humorja, po drugi strani pa jim ne manjka tudi sofisticiranosti, ki se je s tem, da so v arzenal dodali še violino, še znatno bolj povečala. Violina je dodala pridih jazza, folka in klasike, kar je pomenilo super interakcijo s surovo močjo ostalih instrumentov (izvzemši klaviature, ki so poleg violine znale poskrbeti za kakšne nežnejše trenutke).
Skupina je zvenela dobro. Sam sem bil precej skeptičen glade nastopa, saj sem bil privrženec skupine, ko je z njimi igral še doktor Nele Karajlić. Vendar pa se je tudi Sejo, ki je še edini izvirni član, v vlogi prvega moža zasedbe odlično izkazal. Ljudi je zabaval in spravljal v smeh. Enkrat nas je (pred komadom Guzonjin sin) celo vprašal, če vemo kaj pomeni nepotizem. Potem se je pa spomnil, da je v Sloveniji, kjer smo zaradi majhnosti po vsej verjetnosti tako ali tako vsi v sorodu. Piker, a nič kaj škodoželjen humor, je publiko znal nasmejati. Ostali člani imajo že vsi glasbene izkušnje, največ z Zabranjenim Pušenjem pa jih ima basist, ki je z zasedbo igral že na njihovem tretjem studijskem albumu. Pri skupini ni toliko važna tehnika, temveč gra bolj za pravi občutek in za rockersko silovitost. Mogoče je od posameznikov še najbolj izstopal kitarist, ki nas je sredi koncerta počastil tudi s Čmrljevim letom. Zelo lep dodatek pa je tudi violina, s katero so poskrbeli za nekatere nove aranžmaje.
Kaj naj še rečem o koncertu. Možje so "žgali" skoraj tri ure. Temu skoraj ni kaj dodati. Osebno bi mi bilo dovolj, če bi se koncert končal po dobrih dveh urah, a skupina in občinstvo niso želeli nehati. Očitno so bili glasbeniki razpoloženi za dolg koncert, dodatno pa jih je podžgal še entuziastičen odziv publike, ki je bila res izjemna.
Trume ljudi, ki hodijo na te koncerte izvajalcev iz bivše Jugoslavije pričajo o tem, da je Jugo nostalgija pri nas še vedno zelo prisotna. Osebno mi je vseeno, če se še kdaj združimo skupaj, a organizatorji takšnih koncertov znajo to stanje dobro izkoristiti. A Cvetličarna to dela z razliko. Cvetličarna organizira koncerte kvalitetnih izvajalcev, kot so Time, Zabranjeno Pušenje, Josipa Lisac, Vlatko Stefanovski, itd in zato smo jim lahko ljubitelji dobre glasbe hvaležni.
Že takoj, ko je naključen obiskovalec stopil v dvorano, ga je čakalo presenečenje. Prvih petsto obiskovalcev je namreč prejelo prav lepo in nepričakovano nagrado. V resnici je šlo bolj za dve nagradi – prva je bila zgoščenka pevca Lake, druga pa nov dvojni album Zabranjenega Pušenja. Oba albuma sta izšla letos, Zabranjeno Pušenje pa so svoj album celo natisnili in izdali v Sloveniji.
Rajanje se je začelo z nastopom bosanskega predstavnika na letošnji Evroviziji. Gotovo ni bilo naključje, da ima Laka istega managerja (Dario Vitez) kot Zabranjeno Pušenje in da so ravno zato nastopali skupaj. Sam sem bil pred nastopom precej skeptičen, saj znajo biti evrovizijske popevke prav grozne. Na srečo me je Laka presenetil. S sabo je pripeljal izjemno profesionalne glasbenike, ki so pesmi odigrali kot se spodobi. Pesmi Lake so kratke, melodične, udarne, rockerske, skratka ravno prave za uvod pred nastopom Zabranjenega Pušenja. Od vseh glasbenikov me je najmanj impresioniral prav pevec Laka (dobro, tudi back vokalistka je bila bolj za okras), a so ga reševali instrumentalisti, kjer je izstopal odličen kitarist, ki je znal odigrati veliko različnih kitarskih tehnik. Laka je skušal nadomestilo za svoj piskav glas, ki rahlo spominja na Saša Lošiča,iskati v energičnem odrskem nastopu, kjer je skupaj s svojo vokalno partnerko veselo poplesaval po odru in zabaval občinstvo. Njegov nastop je bil uspešen, a po približno pol ure se je končal. Mož ima namreč na trgu šele svoj prvi album in preprosto nima dovolj lastnega materila, da bi lahko odigral daljši nastop. Tako ali tako pa si je glavnina ljudi prišla ogledati znamenito Zabranjeno Pušenje. Pred njegovim nastopom se je govorilo, da je Laka kontroverzen, sam pa na njemu nisem zasledil česa kar bi pričalo o temu. Očitno organizatorjem Evrovizije hitro kaj pride do živega.
Po kratki pavzi so se na odru že pojavili Zabranjeno Pušenje, ki so trume ljudi, ki s(m)o zunaj pili in kadili s svojim hitrim prihodom kar nekoliko presenetili. Možje pač ne izgubljajo časa in se zadeve kar lotijo. Že kar v uvodu so nas bomardirali s hiti in kmalu smo lahko slišali vse velike uspešnice, oziroma klasike - Zenica bluz, Balada o Pišonji i Žugi, Hadžija ili bos, Guzonjin sin in še mnoge druge. Občinstvo se je na te nostalgične dragulje odzvalo z bučnim ploskanjem, veliko pa je bilo tudi takšnih, ki so lahko pevcu pesmi pomagali tudi peti. Občutek je res odličen, ko stojiš sredi največje množice, medtem ko okrog tebe vsi v en glas pojejo vse prej kot lahka besedila bosanske zasedbe. Seveda, če zasedba odigra takšne komade, ki so že skoraj v podzavesti večjega dela poslušalcev, minute in ure kar se da hitro minejo. Tako so se po nekaj več kot dveh urah možje poslovili, a s tem večera še ni bilo konec. Pušenje so se še dvakrat vrnili na oder in zaigrali še par hitov več (tudi Dan Republike), za konec pa so se poslovili s še enkrat odigrano pesmijo Zenica bluz.
Glasbo zasedbe je težko uvrstiti v le eno kategorijo. Po eni strani igrajo precej jezen in surov rock'n'roll s pridihom balkanske melodičnosti, igrivosti in humorja, po drugi strani pa jim ne manjka tudi sofisticiranosti, ki se je s tem, da so v arzenal dodali še violino, še znatno bolj povečala. Violina je dodala pridih jazza, folka in klasike, kar je pomenilo super interakcijo s surovo močjo ostalih instrumentov (izvzemši klaviature, ki so poleg violine znale poskrbeti za kakšne nežnejše trenutke).
Skupina je zvenela dobro. Sam sem bil precej skeptičen glade nastopa, saj sem bil privrženec skupine, ko je z njimi igral še doktor Nele Karajlić. Vendar pa se je tudi Sejo, ki je še edini izvirni član, v vlogi prvega moža zasedbe odlično izkazal. Ljudi je zabaval in spravljal v smeh. Enkrat nas je (pred komadom Guzonjin sin) celo vprašal, če vemo kaj pomeni nepotizem. Potem se je pa spomnil, da je v Sloveniji, kjer smo zaradi majhnosti po vsej verjetnosti tako ali tako vsi v sorodu. Piker, a nič kaj škodoželjen humor, je publiko znal nasmejati. Ostali člani imajo že vsi glasbene izkušnje, največ z Zabranjenim Pušenjem pa jih ima basist, ki je z zasedbo igral že na njihovem tretjem studijskem albumu. Pri skupini ni toliko važna tehnika, temveč gra bolj za pravi občutek in za rockersko silovitost. Mogoče je od posameznikov še najbolj izstopal kitarist, ki nas je sredi koncerta počastil tudi s Čmrljevim letom. Zelo lep dodatek pa je tudi violina, s katero so poskrbeli za nekatere nove aranžmaje.
Kaj naj še rečem o koncertu. Možje so "žgali" skoraj tri ure. Temu skoraj ni kaj dodati. Osebno bi mi bilo dovolj, če bi se koncert končal po dobrih dveh urah, a skupina in občinstvo niso želeli nehati. Očitno so bili glasbeniki razpoloženi za dolg koncert, dodatno pa jih je podžgal še entuziastičen odziv publike, ki je bila res izjemna.
Trume ljudi, ki hodijo na te koncerte izvajalcev iz bivše Jugoslavije pričajo o tem, da je Jugo nostalgija pri nas še vedno zelo prisotna. Osebno mi je vseeno, če se še kdaj združimo skupaj, a organizatorji takšnih koncertov znajo to stanje dobro izkoristiti. A Cvetličarna to dela z razliko. Cvetličarna organizira koncerte kvalitetnih izvajalcev, kot so Time, Zabranjeno Pušenje, Josipa Lisac, Vlatko Stefanovski, itd in zato smo jim lahko ljubitelji dobre glasbe hvaležni.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Jani Lah
na vrh