V soboto, zadnjega dne letošnjega januarja, se je v CUK Kino Šiška odvil še drugi dobrodelni koncert. Po dogodku »Cvek raku!«, na katerem smo se poslovili od prezgodaj preminulega ustanovitelja festivalov Jazz Cerkno in Keltika Boštjana Cveka, je sledil festival z naslovom »Za kombi!«. V ozadju te dobrodelne akcije stoji članstvo Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine, ki je potrebovala za prevoz svojih članov kombi. Le ta bi olajšal članom dnevne obveze od obiskovanja zdravnikov, odhoda v službo, skupnih druženj in vsega ostalega kar sodi v obči vsakdanjik. Hecno, da se za to ne zgane država in humanitarne organizacije. Pustimo to državo, ki raje zbira denar »Za Evropo«, kot za svoje državljane in "Za kombi". Vera v rock 'n' roll premaga namreč vse!
Tako so združili moči bendi Bo!, Balot, White Stain, Prismojeni profesorji bluesa, C4, The Lucky Cupids, Moj Boogie Band, Lene kosti, Bütli, Carina, Sausages in Šukar, ki so ponudili v zbiranju denarja svoje zastonjske koncertne usluge. Festivalski maraton je bil zelo zanimiv. Vsaka izmed skupin je imela na razpolago 15 minut kar je naneslo tri skladbe, z izjemo zadnjih nastopajočih na seznamu Šukar, ki so odigrali polurni nastop. Oder je bil deljen na dve polovici. Levo in desno. Z dvema bobnarskima setoma in logistiko osnovnega ozvočenja. Tako so si nastopi sledili pravzaprav drug za drugim, brez presledkov. Medtem ko je ena skupina igrala, so tonski tehniki že pripravljali sosednji oder za nastop naslednje.
Malo preko osme (zvečer seveda!) so na oder stopili Celjani Bo!. Presenečenje večera, saj skupina prej ni bila napovedana, a očitno se je v programu našla časovna luknja in bend je vskočil, kot prvi na oder. KArizmatični pevec boštjan Meh je ob pomoči treh kolegov predstavil razmišljujoči rokenrol, poln svežine in vere v boljši jutri. Bo! imajo v malhi že dva albuma, zato jim le naklonite svoj čas! Veterani slovenskega rock'n'rolla Sausages so v nastopu postregli tudi z znamenitimi Dej pel, Spal bom cel dan in hitom To mi deli. V finalu je karizmatične fante znova zasenčil Marko Čulajevč Čule, ki se ni pustil odgnati z odra ter se vživel v izhodno solažo, ki jo je zaigral v podaljšani verziji in v klečečem položaju. Še na isti strani odra, torej desni, so nadaljevali rock n' roll zabavo C4. Na bobnih je ostal še naprej dobro znani TV zvezdnik Buco (Sausages), kot nadomestilo za »službeno zadržanega« Boštjana Vajsa, bend pa je na čelu s pevcem Billyjem, ki je nekajkrat prav po vražje »AxlRoseovsko« zavriskal, predstavil avtorski Kraval in balado Srečen, ki jo je Billy pred dvajset plus leti pel pri Bombah. Čas bi bil, da počasi nastane tudi prvi studijski album zasedbe. C4 namreč slovijo po preigravanju znamenitih klasik hard rocka vsak zadnji četrtek v Orto baru.
Na levi strani je bilo že vse nared, da zasedejo oder The Lucky Cupids. Seveda je hipoma prevzel vso pozornost v znameniti elvisovski pozi pevec in kitarist Andrej Rudolf, na levi za njim mu je delal družbo Matevž Carnelutti na kitari (ta je kasneje stopil na oder znova tudi z Moj Boogie Band), zadaj na Andrejevi desni kleni kontrabasist Iztok, medtem ko je Dejan v ozadju pridno mikastil blagi ritemski drnec z evokacijo swingovsko surfersko obarvanih vsebin, kar se pridoda k obrazu slovenskih mojstrov rockabillyja. Izredno lepa popestritev večera torej! Premik na desno stran, kjer sta pročelje odra zavojevali naposled prvi dve pripadnici nežnejšega spola. Obe Urški iz zasedbe Balot. Bend deluje od leta 2007, na festivalu »Za kombi« pa sem se prvikrat srečal z njim, kar si štejem za manjši minus. Prva skladba je presenetila po kombiniranju rocka z vzvodi balkanskega melosa narodne glasbe, sicer pa retro rockovska »voščilnica«, ki je v nadaljevanju prignala na oder tudi prve punkerje! Zahrumelo je torej garažno, srborito in arogantno! Tu so Bütli. Zvito in dražljivo. Dražljivo zlasti zavoljo odlične in »napadalne« pevke Andreje, ki je konkretno razmetala svoje boke levo in desno ter s pristopom dvignila publiko k višjemu iztržku kinetičnega »pozibavanja«. Dama in pol! Bend in pol! Golo, slečeno in brez olepševalnic. Naravnost s prstom v oko!
Pravšnje ogrevanje lahko rečemo pred nastopom edinih predstavnikov metalskih žanrov tega večera. Nepopustljivih ljubljanskih boogie metalcev Lene kosti. Bend je nastopil na levi strani in predstavil dve povsem novi skladbi začenši z uvodno Screaming Bones. Skladba mogočnega riffa nasršene tipskosti, ki je prepoznavna za glasbeni dosje skupine. Rušilno, agresivno in podkožno hipoma nalezljivo. Bend je hrumel za nekaj stopnic glasneje od vseh nastopajočih na festivalu. Skladbi Screaming Bones je sledila »prenovljena« klasika albuma »Park Bar« z naslovom Lady Evil, to pa je nasledila še druga povsem nova skladba, ki zaenkrat še nima naslova, a je kljub temu odlično teknila. Lahko sklenemo, da se Lene kosti vračajo v velikem slogu. Plan je snemanje novega albuma v drugi polovici letošnjega leta. Zaželimo fantom obilje sreče. V letošnjem aprilu jih boste še imeli priložnost srečati v Ljubljani. K sreči jih tokrat v CUK Kino Šiška nihče izmed nepooblaščenih ni samovoljno pomotoma razpustil! Kratko a sladko heavymetalsko vstajenje je nasledila nova zvočna uzurpacija prostora z vsežensko ekipo zapisano heavy rocku. Vražjim Hellcats seveda. Koncert odprejo seveda kar s skladbo Hellcats, prva pade v oči nova pevka Daša Makuc, katere vokal se odlično pridoda trdi zvočno rockovski kinetiki mašinerije našpičenega ženskega kvarteta Tudi po rdeče obarvani pričeski, ki ponuja super kontrast preostalim trem svetlolaskam Punce so lahko izjemno lep šolski učbenik, kako se pride na oder. Izdelan videz! Onetano usnje! Katja je postala izvrstna kitaristka in to ni več nobena novost. S svojim pristopom bi lahko naučila marsikakšnega »profesorja« kako se racionalizira tone v dani solaži, da se doseže njeno pravo učinkovanje znotraj mid-eight pasaž skladbe! Upajmo na nastajanje novega albuma torej!
Sledi nastop skorajda zvezdniških imen. Moj Boogie Band je spravil nazaj na oder kar tri glasbenike, ki so pred tem že nastopili v sklopu svojih, lahko rečemo matičnih, zasedb. Ekipo vodi karizmatični pevec Andrej Ojsteršek s prelepo polakustično kitaro dveh f lukenj, na njegovi desni je stal znova razkačeni Čule (Sausages), na desni pa Matevž Carnelutti (The Lucky Cupids) in vneti basist Janez »Dago« Dagarin (Lene kosti). Ob tem nikakor ne gre zaobiti bobnarskega imena, ki ga je zastopal izredni Robert Rebolj, sicer član mnogo bolj razvpitih folk rockerjev Katalena. Robati blues in rhythm and blues, ki te hipoma spravi v budno in erektivno stanje, je podkrepila zlasti razigrana naveza trojke Čule, Matevž in Dago, zlasti je med tremi besnel po odru v čaru svojih vragolij Čule, ki se tudi drugič ni pustil odgnati z odra in ko je bend že zaključil s šovom, teatralno odtekel v slogu filma »Maratonci tečejo zadnji krog« še nekaj zaporednih krogov po odru, visoko vihteč svojo Gibson kitaro! Lepo je uzreti tudi veterane punk rocka na odru , ki službujejo pod imenom Carina. To pot v obliki kvarteta, z flegmatičnim, karizmatičnim vokalistom Marinom na vokalu, seveda pa je v ozadju vse vajeti v rokah držal znameniti basist Dare. Bend naj bi ustvarjal nov album. Upajmo, da kmalu priveka na svet. Brez dlake na jeziku in v soju srčne pristnosti!
Na istem, to je levem delu odra, je sledil skorajda spektakularni nastop Prismojenih profesorjev bluesa. Lahko rečemo ene najbolj zanimivih odkritij v zadnjem času na slovenskem glasbenem obzorju! Kvarte črpa seveda iz nedrij bluesa, a tudi iz rock elementarnosti, kitarist je stesani Jimi Hendrix. Vsi fani Jimija Hendrixa pozor torej. Ob tem je dobesedno jasno, da je prespal dneve in noči s kitaro, ulita je nanj in ne le to. Razvija namreč svojevrstni slog in zvok igranja, ki je kompatibilen tako z hrupno vročičnostjo garažnih starokopitnežev Grand Funk Railroad, kot tudi omenjenih vrlin Jimi Hendrix and the Excperience ter vse vmes. Ob vseh teh vražah, podkrepljenih z vnetimi akrobacijami orgličarskega impro-vrveža, se najdejo celo spogledovanja s hillbilly fintami, vodilni vokal pa lahko prevzame, v nekoliko bolj robati izvedbi, tudi bobnar. Skratka energetski iztržek do maksimalne voltaže! Prismojeni profesorji bluesa dostavljajo torej s koncerti definitivni presežek na slovenski glasbeni sceni. Kdor se znajde z njimi iz oči v oči ne more ostati ravnodušen. Atrakcija in pol in skupina o kateri bomo še veliko brali in slišali v prihodnje. Gotovo ena najmočnejših koncertnih predstav v sklopu festivala.
Sledi odskok v sfere melodičnega punka. Za to so poskrbeli White Stain. No že Čuki so nekoč davno tega pel o beli solzi ki polzi po licu, punkrockovski White Stain pa seveda raje prehajajo takoj k bistvu. Belemu madežu torej! Odlična uigranosti in energetska nabritost tria, ki vre od sle po odrskem nastopanju in interpretaciji avtorskega materiala ter zveni zato izjemno prepričljivo. White Stain je bend, na katerega morate biti vsi ljubitelji vala nove punk rock generacije, ki se mnogo vrti tudi po MTVju, nujno pozorni. Za veliki finale je izjemno pestro žanrsko paleta nabora nastopajočih kronal nastop znamenitih mojstrov romske glasbe Šukar. Čeprav so fantje po koncertu tarnali, da so se na odru nekoliko slabše slišati, tega nikakor nismo opazili na drugi strani poslušalci v dvorani. Bend je dostavil znova izredno igro znamenitih, v romski melos ovitih skladb in začinjenih z arabskimi lestvicami in ritmično zabelo. Poglavarja vokalist in Igor Misdaris (s protokitaro petih strun) in violinist Nenad Ljubotina (k njemu prištejemo vse preostale strunske instrumente podobne kitari, ki jih je izmenjal med nastopom), pa nadalje Matevž Lavrinc, Peter Lozar, Štefan Švagelj, ob bobnarski ppori izjemnega Sergeja Randjeloviča »RunJoea« (Elevators), ostajajo vselej vroča poslastica, ki te nezavedno spravi v pogon. Izjemno složno bitje src, izjemna uigranost in izjemna kanonada strasti in kipečega čustvovanja. Bend naj bi počasi spravljal skupaj material za novi album, ki bo tako prvi po letu 2007!
Kaj dodatni za konec? Slab obisk. To je vse kar je kazilo festivalski večer, sicer pa vsa pohvala zlasti tonskim tehnikom ki so pokazali izjemno veščino obvladovanja logistike in prostora. Brez njih bi šlo lahko marsikaj po zlu. Dogodek je polnokrvno uspel in prav to eksperimentiranje z deljenim odrom na dva, je izjemna ideja, ki jo velja uporabljati večkrat tudi v prihodnje. Obenem je enkrat več jasno, da bi se v normalni, »zreli« družbi, kjer premorejo vodilni vsaj kanček poštenja, da pustijo plebsu vsaj kakšno drobtinico, vedno našel denar za pomoč invalidom, kadar pride pod vprašaj njihova mobilnost. Pa vendar! Izjemna gesta Društva, ki je organiziralo vse samo. Upajmo, da bosta rock in društvo paraplegikov v bodoče še naprej negovala in krepila medsebojne vezi! Rock je univerzalni jezik, ki združuje in briše sleherne bariere in podira vse tabuje! Zanj morajo srca vseh biti kot eno! Vedno!
na vrh