Voodoo Circle je skupina, nastala na podlagi studijskega projekta, ki je v lanskem letu izdal istoimenski studijski prvenec. Idejni vodja in stvarnik tega projekta, kot tudi albuma, je Silent Force kitarist Alex Beyrodt. Možakar je znan po svoji vsestranski glasbeni podkovanosti in virtuoznosti. Voodoo Circle je ustvaritev njegovih hard rock potencialov. Pečat, ki ga je Richie Blackmore pustil na celotni generaciji kitaristov, ki so prihajali za njim, je vse prej kot zanemarljiv. Dotaknil se je močno tudi Beyrodta in Voodoo Circle tega v svojem pristopu, ki mnogokrat prav rad črpa navdih iz klasičnih Rainbow, nikakor ne skriva. To seveda v isti sapi privleče na plano namigovanje o "nemških Rising Force", saj zna Beyrodt ne le po slogu soliranja, pač pa po sami konfekciji, smetanovem Stratocastru v rokah, rad prevzeti tudi kakšno "Yngwie-esko".
Da si boter takšni glasbeni "razvadi", moraš imeti zagotovilo v odlični ekipi, ki ti ponuja varno zavetje za kitarske eskapade. Beyrodt je tako pod Voodoo Circle zastavo pripeljal dolgoletnega prijatelja še iz svojih Sinner časov Mata Sinnerja, ki je poprijel za bas kitaro, vsestranskega bobnarja Mela Gaynorja, ki se je kalil pri imenih kot so Tina Turner, Elton John, Simple Minds, "nadrilanega" klaviaturista Jimmyja Kresica, ki trenutno sodeluje na skupnem projektu z bivšim Toto kitaristom Steveom Lukathejem in Dream Theater klaviaturistom Jordanom Rhudessom medtem, ko je moč, eksplozivnost in avtoriteto, kakršno mora vzpostaviti ob prešernem kresanju velikih egov tovrstnih "pokaži kaj znaš" postav, pri Voodoo Circle učinkovito povzel izvrstni Pink Cream 69 pevec David Readman.
Garage DeLuxe je glasbeni klub, kjer so sobote rezervirane za rock koncerte. Za to, ki je pripadla Voodoo Circle, so predhodno ogrevanje prostora ponudili nadebudni mladi Nemci Kama Sutra 69. Ti so v 45. minutah vzpostavili odličen zvok v klubskem prostoru, izdelan enovit in uigran nastop, ki je pričal o tem, da so fantje že nabrali kar lep sveženj izkušenj, da so odrov dodobra udomačeni in da se nikogar ne bojijo. V klubu je posedalo 30. ljudi, ki niso kazali posebnih znakov razuzdanosti. Ti bi se ob dnevih, kot je sobota, sicer lahko prav lepo prilegli. Kama Sutra 69 so 100% izkoristili priložnost. Prav vsi štirje gradniki so se odlično dopolnjevali. Ponudili so visoko nagroovan zvok silno dinamične, mestoma funky ritem linije, preko katerega je rjovela plazovita kitara, moderno disonantno razmazane distorzije, ki je odlično polnila zvočno sliko. Preko vsega tega, pa je izročilo skupine učinkovito povzemal prepričljiv vokal, z izdelano vživeto odrsko igro deloval ob izvedbi, ki je črpala navdihe odrskih gibov in vzdihov od grunge diziluzije, do rockabilly nadutosti. Kama Sutra 69, je skupina, ki očitno ve kaj hoče in nosi zavidljiv potencial.
Voodoo Circle so prispeli vsega pol ure pred svojim nastopom. Pripeljali so se naravnost iz Koelna. Seveda so imeli s seboj le osnovi pribor. Torej kitare. Igrali so na klubsko ozvočenje, uporabili klubske bobne, celo klaviature, so jih že čakale v klubu.
Izkušeni glasbeniki so ponudili nastop dolg vsega eno uro. Pričakoval sem, da bodo odigrali kar celotni "Vodoo Circle" album, kar se žal ni zgodilo. V material iz prvenca so pomešali nekaj priredb, ki so služile, kot razvedrilo ljudstvu in seveda ponudili dodaten razlog odrske sprostitve nastopajočih. "Voodoo Circle" album je mimogrede eden bolj zanimivih novih izdaj, ki so izšle leta 2008 na polju nemškega hard rocka, klasične orientacije. Seveda je Beyrodt kmalu opozoril, da je gonilni stroj skupine, saj so navadno njegove solaže predstavljale v avtorskih skladbah najbolj zanimive trenutke nastopa. Vseeno so gospodje preverjeno zabelili repertoar z adrenalinskim hit šusom Krawitzove Are You Gonna Go My Way, ki se resnici na ljubo nekako ni vklapljala v klasično simfonično aranžirani paket avtorskih skladb "Voodoo Circle" prvenca. Za razliko od omenjene skladbe, sta vlogi spretneje odvozili Mistreated in Little Wing, seveda brez primerjave z izvirniki, tretje ligaško, vendar seveda v skladu z izkušnjami in rutino dolge kilometrine članstva Voodoo Circle ekipe, povsem dostojno izvedeni. Čutilo se je, da fantje niso mnogo nastopali v tej formaciji. Nekajkrat je zamajalo Davida na vokalu, ko je skušal peljati pesem z vokalom naprej, pa se je denimo komaj v zadnjem hipu zadržal, če se je Gaynor odločil, da preko prehoda "razlomi" skladbo v krajši bobnarski vložek. A so s samozavestjo in bogatimi izkušnjami, za šalo kljubovali temu "izzivu".
Voodoo Circle so bili na odru precej prostorsko omejeni. Predvsem so bili bobni za Gaynorja daleč premajhni. Mišičasti bobnar je udrihal z veliko močjo in zgodilo se je, da je prevrnil stojala s činelami, ki mu jih je postavljal nazaj k bobnom za to, v tistem trenutku, najbolj priročni član ekipe - klaviaturist Jimmy Kresic. Trenutek večjega bruhanja ognja koncerta je ponudila energično zasnovana hitrejša skladba Spewing Lies duhovitejše osnovne kitarske fraze, ki je preko gravure sočnega riffanja, prevzela primat na nastopu. Sicer dokaj monotono igro zasedbe je konkretneje prevetril David Readman, ki je s pol moči prepričal kako vrhunski vokalist je, svoje velike odlike pa je izkazal povsem v zaključku koncerta, ko je izhod Hendrixove Little Wing zabelil z odličnim solističnim vložkom lastnega čuta improvizacije.
Čutilo se je, da se skupina lahko še bolj razmahne in ponudi še več energije in eksplozivnosti na odru, v kolikor bi ji ponudili večji oder in daljšo minutažo. A to niti ni bil namen skupine. Očitno je šlo le za promocijsko enotedensko turnejo omejeno na Nemčijo, o skromno začrtani ekspediciji pa je pričala tudi cena vstopnice (8,00€). Po Beyrodtovih besedah naj bi Voodoo Circle obdržal kot skupino, zato se lahko nadejamo v prihodnosti novih studijskih izdelkov te zasedbe, posledično s tem pa tudi to, da nemara že prihodnja turneja ponudi nastope skupine v večjih dvoranah, z daljšo minutažo. Po drugi plati pa je bil trenutek, ki ga je ponudil intimni prostor kluba Garage DeLuxe, ko lahko pristno kramljaš z vsemi člani skupine visokega pedigreja, za ljubitelje te glasbe, nepozabna izkušnja.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh