Starejši privrženci rockerske godbe nam danes mladcem mnogokrat z žarom pripovedujejo zgodbe iz preteklih časov, ko so se na koncerte v tujino družno odpravljale prave karavane štirih, petih avtomobilov in skupaj doživljale nepozabne trenutke, ki so jih za večno vmemorirali v spomin. Dandanes so množične ekspanzije redkejše, zato je doživeti kakšno izmed njih še toliko lepše. V Brno se nas je izpod Triglava po sledeh "Killfesta" odpravilo okoli 20 ljubiteljev trših zvokov, zato je bila atmosfera v klubu Fleda na večer prireditve zelo domača in še kako prijetna.
Killfest turneja je pod streho združila skupine Overkill, Destruction, Heathen in After All, a se nažalost na široko ognila naši rodni grudi. Najbližje nam se je ustavila dne 10.03. v avstrijskem Woerglu, a je bila zaradi prekrivanja z Symphony X & Nevermore koncertom v Ljubljani tega istega dne mnogo ugodnejša opcija obisk češkega Brna dva dni kasneje.
Zaradi nastanitve v hostlu, skrbenja za naše želodce in navsezadnje zgodnjega začetka koncerta je četica iz našega kombija (kakopak z mano vred) žal zamudila uvodni nastop belgijskih thrasherjev Ater All, zato se je večer zares pričel šele z naslednjim nastopom Bay area thrasherjev Heathen. Ljubitelji zasedbe verjetno še zmeraj dobro pomnite lanski mariborski nastop, ki je bil napram tokratnji izkušnji prava poslastica. Razlog gre iskati v zgolj pol ure dolgem setu, katerega so sestavljali komadi iz izključno novega albuma "Evolution of Chaos", kar je bila za privržence starejših Heathnov brez dvoma precej kontroverzna odločitev. Album je v vseh pogledih odličen in kot tak kredibilen naslednjik Heathen zapuščine osemdesetih, a vseeno bi nam kakšna starejša odigrana klasika dobro dela.
Odrska igra Američanov temelji na izjemnem kitarskem duelu neuničljivega Lee Altusa in Kragena Luma, ki z vratolomnimi akrobacijami izvajata melodično zasnovane solaže in si jih izmenično podajata, zato je njihov nastop prava paša ne samo za ušesa, pač pa tudi za oči. Kvintet je na oder izstrelila udarna Dying Season in lepo zapolnjeno dvorano zazibala v ritmu melodičnega thrash metala. Heathen so se še enkrat več dokazali kot dobro uigrana zasedba, ki kar kipi od tehnične podkovanosti in sebi lastnega glasbenega izrazoslovja, polnega izjemnih prehodov in genialno zasnovanih skladb. Še največ rezerve gledajoč na celostno podobo nastopa Heathnov skriva vokalist David White, saj v sebi goji za kanček premalo frontmanovske karizme, zato ga izjemna inštrumentalna četverica mestoma zasenči. Preko skladb Control By Chaos in Arrows Of Agony se je nastop z epsko No Stone Unturned in izjemno bas linijo Jona Torresa hitro iztekel, že omenjena kratka minutaža pa jim je preprečila, da bi v tem večeru uspeli odigrati ključnejšo vlogo.
Zadnji pred zvezdami večera so na oder stopili Destruction, legendarna nemška zasedba, ki skupaj s Kreatorji in Sodomi tvori sveto nemško thrash metal trojico. Jedro skupine tvorita Schmier (vokal, bas kitara) in Mike Sifringer (kitara), nova pridobitev lanskega leta pa je poljski bobnar Vaaver, ki smo ga na bobnarskem stolčki pri Destruction gledali že na lanskem Bang Your Head!!! festivalu.
Destruction so s skladbo Curse of Gods ("Eternal Devastation", 1986) začeli z učbeniško demonstracijo thrash metal surovosti in pritegnili v dvorani vse obiskovalce, ki so si za šankom v sosednjem prostoru s pivom ogrevali glasilke. Agresivnejši glasbeni izraz skupine je pod odrom hipoma povzročil značilen mosh pit, ki je še podžgal glasbenike na odru in temperaturo v klubu dvignil skoraj do vrelišča! Vojno vihro je nadaljevala klasika Mad Butcher, preden je prišel čas za komad Armageddonizer in prvo srečanje z aktualno studijsko ploščo "Day of Reckoning", zaradi promocije katere so se Destruction sploh odpravili na turnejo. Vse oči so bile tekom nastopa uprte v enega izmed nosilcev zastave nemškega metala, legendarnega Schmierja, ki nas je zbrane popeljal na pot brez povratka in nas izžel do zadnjega atoma moči. S kitaristom Mikeom sta ves čas menjavala položaje in brez kančka premora brezkompromisno thrashirala prisotno občestvo. Izredno delo je opravil Vaaver, ki je pokazal tehnično bravuroznost, saj je tudi najkompleksnejše prehode opravil z odliko in z lahkoto sledil peklenskemu tempu Destruction godbe, zato bi znal biti, vkolikor se bo s šefom skupine ujel tudi na osebni ravni, odlična izbira za bobnarja skupine v prihodnjih letih. Novejši material se je suvereno odrezal v družbi starejših klasik tipa Bestial Invasion - čeprav je bilo teh, roko na srce, razmeroma malo. A ravno posrečena združitev starejšega in (naj)novejšega materiala marsikateremu bandu njihovega kova nemalokrat predstavlja velik zalogaj, Destruction pa so ga pregazili s silo tanka, nam prikazali šolsko predstavo "no bullshit" thrash metala in še enkrat več opravičili svoje v metalskih krogih zelo čislano ime. Destruction - kmalu se spet vidimo, do takrat pa srečno!
Kot smetana na vrhu torte po uspešnih prvih dveh nastopih so zadnji tega večera svoje orožje na oder položili Overkill, eden najuspešnejših ameriških thrash metal bandov, ki ne prihaja iz zahodne obale, zibelke popularizacije žanra v drugi polovici osemdesetih. Overkill so si z rednimi konstantno kvalitetnimi izdajami skozi leta izborili status legend, tudi zadnji med studijskimi triumfi zasedbe "Ironbound" predstavlja všečen miks tradicionalne thrash metal šole z novodobno produkcijo, zato aktualnost zasedbe kljub vsem letom delovanja sploh ni vprašljiva - tako kot posledično tudi ne odhod na njihov koncert, vkolikor se seveda pojavi priložnost.
Oder se je zavil v meglo, inštrumentalisti so se razporedili po odru in v megleni atmosferi začeli špil z uvodno skladbo novega albuma The Green and Black. Ko se je pogled na oder že skristaliziral, je kot feniks iz pepela iz leve strani priletel Bobby "Blitz", človek legenda in simbol generacij ljubiteljev thrash metala ter pričel s svojimi vokalnimi zadolžitvami. Sledil je skok na začetek Overkill kariere k skladbama Rotten to the Core in Wrecking Crew, že tako razgretemu ozračju so izkušeni glasbeniki s premišljeno sestavljenim repertuarjem znali počasi prilivati olja na ogenj in s tem postopoma Fledo spreminjati v pravi kotel. Celoten nastop je bil izjemno dinamičen, glasbeniki so v slogu njihove maskote, netopirja Chalyja, veliko pozornosti namenili samemu izgledu na odru in s tem še dodatno oživili že tako sapo jemajočo predstavo.
V dinamičnem tekanju je kakopak prevladoval neustrašni Bobby, ki zelo uspešno skriva pet križev čez svojo hrbtenico, razganja ga od mladostniške energije, vokal mu odlično služi, zaenkrat torej zelo trdno stoji na svojih nogah, sploh glede na vse njegove zdravstvene težave v preteklosti. Poseduje izreden pregled nad dogajanjem, karizmatična osebnost in njegov status kulta pa zadostujeta, da mu ljudstvo iz sprednjih vrst skorajda jé iz roke. Ob daljših inštrumentalnih pasažah, kakršen je denimo osrednji del skladbe Ironbound, se je Bobby umaknil iz odra in soj žarometov prepustil kitaristoma Daveu Linsku na desni, Dereku Tailorju na levi, D.D. Verniju na basu v sredini in bobnarju Ronu Lipnickemu v ozadju. Kitarski trio je na odru vidno užival in se zabaval z že skoraj pozerskimi vložki in odrskim manevriranjem, pri čemer je prednjačil D.D. Redni del so Američani končali z novejšima komadoma, Giva A Little z genialnim izmenjavanjem back vokala in glavnega vokala v refrenu in udarno Old School. Povratek nazaj je bil ekspresen, kot je bil ekspresen tudi trojček zaključnih skladb. Veliko navdušenje je požela predvsem klasika Elimination ("The Years of Decay", 1989) z odrezavim riffanjem, predno je Bobby s poslednjim nagovorom in The Stiffs priredbo Fuck You zaključil skupno druženje, polno udarnih refrenov, poltonskega trzanja in predvsem ekstazičnih momentov med publiko.
Uspešno potekajoča Killfest turneja, ki v teh tednih polni evropske koncertne dvoranje je le še dokaz več, da je thrash metal v zadnjih letih na široko odprl svoja krila in jadra na uspehih velike popularnosti. Ni vrag, da večno ne bo tako, in takrat se bomo še z večjim zanosom spominjali obiska brnskega koncerta in uživanja ob ritmih skupin Overkill, Destruction in Heathen. Tako se je spisala še ena češka zgodba, izliv svojih misli na papir pa naj končam z zahvalo Sovi in vsej družbi, s katero smo družno preživeli vikend v Brnu in na cestah srednje Evrope.
Fotografije: Urban Bolta
na vrh