Moonspell, lahko rečemo kar legendarni mračnjaški metalci doma iz portugalske Lisbone, obhajajo že drugi del nove evropske turneje posvečene promociji aktualnega albuma »Extinct« (2015). Živo še odzvanja v ušesih njihov obisk avstrijskega Graza konec lanskega oktobra, vendar pa so zavzeti portugalski fantje pričeli s koncertno promocijo novega albuma veliko prej. Tako smo si že v juliju lanskega leta konkretno razmigali vratna vretenca, ko so zavzeli pozicijo glavnega nosilca drugega odra lanske izdaje tolminskega Metaldays festivala. Tudi v letošnjem letu zadržujejo Moonspell visoko koncertno aktivnost. In posledično seveda tudi visoko atraktivnost. RockLine ekipa jih je namreč ujela tudi letos na enem izmed najbolj razvpitih evropskih festivalov, na češkem Brutal Assaultu.
No drugi del evropske turneje vsebuje tudi mini balkansko podturnejo, na kateri se Moonspell pomikajo od slovenskega zahoda, kjer so nastopili v Novi Gorici, na jug do hrvaškega Zagreb, pa vse naprej proti osrčju Balkana, v Beograd. Glede na že nekaj letno apatijo slabega obiskovanja metal koncertov s strani tarčne publike v Sloveniji (20-30let), je za peščico starejših slovenskih občanov, ki se jim še ljubi križariti po več 100km levo in desno po Evropi, prav vseeno kam se v takšnem primeru odpravijo na koncert. V Zagreb ali solkansko Mostovno. Razdalja npr. iz Ljubljane je skorajda enaka do ene in druge lokacije. No Vintage Industrial Bar v Zagrebu ponuja nekoliko bolj zgledno urejene sanitarije, kjer premorejo celo toplo vodo in milo, prav tako pa tudi zglednejšo izbiro piva, medtem ko je treba pač opraviti doktorat parkiranja. Vseeno pa še vedno ostaja nadvse zoprn prestop meje in seveda potreba po menjavi valute. Torej ste v tem primeru do nadaljnjega pač obsojeni na večno tehtanje kod in kam.
Pred Moonspell, ki so bili napovedani za enajsto uro, so se na odru zvrstile kar tri zasedbe. Z izjemo glasbeno nadvse zanimivih alternativnorockovskih veteranov hrvaškega podtalja Phantasmagoria, pravzaprav še dve (povsem pogrešljivi) predskupini in sicer: švedski simfonični power metalci Eleine ter italijanski gotski metalci The Foreshadowing. No že pred osmo uro so na prizorišču zaropotali gotski darkerji oziroma post-punkerji Phantasmagoria, ki jih skozi dekade kljubovanja neustrašno vodi karizmatični vokalist Tomi Phantasma. Bend z naštudiranim šovom, nebistvenimi, a všečnimi koreografskimi vložki , izdelanim odrskim »out-fitom«, odet v meglenih zavesah, ki so nadgrajevale teatralno dramatiko pridiha gotske črnine. Gromovit in možat srednje do nižje (in najniže) orientiran vokal Tomija, je ob pevčevi izdelani odrski figuri seveda prevzemal centralno pozicijo, preostali del kvarteta, pa je vzdrževal mračno zadržanost in hladno odtujenost, ko je stopal po slogovnem navdihovanju zasedb, ki so post punkersko dark gibanje popularizirale zlasti v drugi polovici osemdesetih (The SIsters of Mercy, The Mission). Fantomski in prodorni vokali kontrastirani z ženskim vokalom, poudarjena ostrina basovskih liniji na meji, ki še ni prebijala zvočne slike, mastni zvok kitare. Stara šola! Ob avtorskem materialu je kraljevala tudi izvrstna priredba EKV klasike Ne. Skratka, nadvse zanimiv nastop skupine, ki ostaja v novih časih znotraj regije absolutni slogovni relikt.
Precej dolgočasno pa je izzvenel nastop prve prave predskupine, ki spremlja Moonspell na celotni njihovi novi turneji. Eleine, kvintet, ki je povzel ime kar po njihovi pevki, Eleine seveda. Zvok ni najbolje štimal. Zlasti kontrast bas kitare in kitare ni deloval dovolj razločno, prav tako slika ni uspela vzpostaviti zvočne grabežljivosti, Eleine so delovali v zvoku votlo in neizkoriščeno, stanjšano. Vseeno so ponudili seveda izdelan nastop, profesionalnih nazorov. Pri tem je kitarist prevzemal pobudo v komunikaciji s publiko in jo skušal na vsak način zanimirati, a je ta vračala skupini energijo le z nekaj spoštljivimi aplavzi in nič več. V centralni vlogi je bila seveda pevka Eleine, ki žal ne premore vokalne karizmatičnosti pevk, kot so Floor Jansen, Tarja Turunen ali Simone Simons, je pa kompenzirala ta primanjkljaj z »out-fitom« konkretno potetovirane trebušne plesalke. Skupina je na tem nastopu predstavila svoj avtorski prvenec »Eleine«, ki je izšel v lanskem letu.
Nič kaj bolj zanimivo niso delovali niti gotski metalci iz Italije The Foreshadowing. Možakarjev se je nabralo na odru reci in piši šest. Torej je bil mali klubski oder skrajno zapolnjen in fantje se niso mogli sukati levo in desno. Zato so seveda delovali statično, kar nekako sicer sodi k mračnjaštvu gotskega metala. Pa vseeno. Niti omemba vokalista Marca, da je njegova babica doma iz Hrvaške, ni pretirano vzradostila zdesetkane publike, ki je opazovala koncert. Preostanek občinstva je ta čas še vedno polagal več pozornosti obsežnejšemu šanku v preddverju dvorane, kot pa dogajanju na odru. Vsaj zvok je bil neprimerno boljši, kot med nastopom Eleine. Pospremljeni z enoličnim značajem modro rdeče odrske razsvetljave, brez megle. Nerodna angleščina, kar je že pregovorna hiba italijanskih skupin, ko se lotijo rokovanja z njo, pa vseeno. Melodije z riffi so le vzbujale občutek, da gre za talentirano zasedbo, ki se bori za razvoj sebi lastne glasbene izkaznice. Bend sicer deluje že dvanajst let na prizorišču, na nastopu pa je predstavil svoj sveže izdani in skupno četrti studijski album »Seven Heads Ten Thorns«. Brez posebnega vtisa torej.
Seveda pa je bilo dolgo čakanje na koncertno konkretnost poplačano v trenutku, ko so natanko ob enajsti uri zvečer na oder stopili naši dobri stari znanci, gotski ekstremni metal lisjaki Moonspell in pričeli strastno tuliti v mesečino. Z izjemo začetnega dela, je bend kaj kmalu vzpostavil izredno zvočno kuliso, ki je v polnem iztržku grabila vse do zadnje ustreljene note oziroma udarca po bobnarski opni te, nove in neskromno povedano izvrstne Moonspell predstave. Moonspell so neverjetno prepričljivi odrski interpreti. Za njimi je enormna koncertna kilometrina, redno nastopanje, redno nabiranje izkušenj, tako tistih, kjer nastopajo pred več tisoč ljudmi, kot trenutno aktualnimi, ko obhajajo klubska prizorišča Evrope. Prizorišče v Vintage Industrial Baru se je končno izpolnilo z dobrimi tristotimi obiskovalci, ki so tudi nudili skupini konkrekno podporo pri prepevanju verzov, pri čemer je mračni fantom Fernando Ribeiro prisotne kaj hitro uročil, da so mu ti brezbrižno skozi predstavo jedli iz obeh rok.
Moonspell so izvrstno uigran bend. Čuti se da natanko poznajo premnoga klubska prizorišča ter se pri postavljanju tako odrskih kot zvočnih kulis, preklemano dobro znajdejo v mnogoterih situacijah. Kuliso ozadja je to pot spremljala orjaška zavesa z motivom zadnjega albuma, kar je ublažilo nakičenost odrskih predstav lanskega dela te turneje, ko so Moonspel na odru uporabljali digitalne monitorje. Moonspell, ki so tako v svoji karieri po nastopu ob koncu aprila 2009, ko so odpirali koncerte pred Cradle Of Filth (in jim že takrat kradli koncerne večere), v Zagrebu tako nastopili drugič v karieri. Set lista je v primerjavi s preteklo turnejo doživela nekaj adaptacij. Iz nje je letela pričakovana Scorpion Flower, nadomestila pa jo je fenomenalna Luna iz albuma »Memorial«. Bend obhaja v letošnjem letu 20. obletnico izdaje albuma »Irreligious«, zato sta že v začetnem delu odjeknili Opium ter Awake, ki se jima je malo kasneje pridružila še Ruin & Misery ter v samem zaključku koncerta pričakovana obsesija v režiji izvrstne Fool Moon Madness. Slednjo so Moosnpell zaigrali na samem repu obveznega dodatka. Močno je bil po pričakovanju zastopan seveda album »Extinct«, čeprav je zasedba črtala iz set liste nalezljivo novo skladbo Domina (izvajali so jo na lanski turneji). Torej kanček krajša set lista v primerjavi z lansko predstavo v Grazu.
Sicer pa nova izredna odrska eksekucija. Bend izvrstno razpoložen, publika se je skrajno razživela zlasti v drugi polovici koncerta, še posebej ob izvedbi zaporednega »Wolfheart trojčka« (Vampiria, Ataegina in nadobvezna Alma Mater), kar je Portugalce povratno podžigalo, da so dajali še večji občutek izvedbene zavzetosti in zagrizene predanosti glasbi za katero jim bije srce in za katero dihajo. Užitek je gledati bend, ki tako hipnotično privlači z demonskim šarmom, ko z neverjetno spretnostjo kupčuje med gotskimi, če ne kar dark rockerskimi elementi, že utečenimi vzgibi vej ekstremnega metala, visoko nalezljivo melodično bombastiko, zapakirano v globok žakelj zdravih emocij, zlasti strasti na eni strani, kot tudi velike izvedbene senzitivnosti, v čemer smo lahko uživali predvsem v mirnejših pasažah skladb. Edina manjša hiba se je skupini primerila v prvem predrefrenu nove The Future is Dark v obveznem dodatku, kjer je bil Fernando z vokalom za slabega pol tona prenizek, a to je že malenkost minornega značaja, saj je jasno, da ga ni junaka v tej galaksiji, ki ne bi izvedel koncerta brez nenamernega fuša. Motiti se je pač človeško.
Skratka. Moonspell ostajajo pojem velike koncertne atraktivnosti in če že ne spektakularnosti, najmanj prepričljivi pojem grabežljivega šova in kreacije unikatnega sveta gotskega mračnjaštva, ki te odpelje daleč, daleč onkraj realnosti, naravnost v omamna prostranstva brezmejnih brezen gotske črnine, edinstvenega glasbenega karakterja. Veliki mojstri glasbene obrti iz Portugalske so nas torej polnokrvno uročili znova.
fotografije: Boštjan Kepic
na vrh