Vselej, ko Mia zaide v koncertne loge, se človek težko upre skušnjavi. Njeno ime je prepoznano, cenjeno in dodobra usidrano v naš vsakdan, o čemer priča zimzeleno zanimanje za njene koncerte, ki ne usiha. Tako je Mio širokogrudno sprejel tudi natrpan SiTi Teater. Na Valentinov dan. Tu so Mia Žnidarič in njena spremljevalna ekipa – trio, ki ga vodi njen soprog Steve Klink (klaviature) z nepogrešljivo ritem sekcijo naveze Robert Jukič (kontrabas) in Aleš Rendla (bobni).
SiTi Teater je vedno točen. Do mikrosekunde. Nikar si ne drznite zamujati. Zavesa odstre skromno kabaretno kuliso, ovenčano z brlečo reflektorsko svetlobo, pred očmi in ušesi pa prične rasti iskrena organska glasbena slikanica. Brez skrivalnic. Mia uvodoma pozdravi občinstvo in obenem napoti lučkarja, da s snopi svetlobe posveti na njih. Izredna gesta, s katero hipoma pridobiš publiko na svojo stran.
Mia je znova osupnila s svojo edinstveno interpretacijo znane glasbene skušnjave v kabaretno režijo namočene plejade jazz, soul in blues standardov, prirejenih centralno integralni vlogi dušebrižne soul pričeske njenega vokala. Neverjetno je, koliko prostora v formi skladb pokrije vokal Mie Žnidarič. V intimnem okolju SiTi Teatra se je ob vsej čutnosti interpretacije iskril v polnem sijaju. Mia poseduje izjemno karizmo in oprijemljivo vokalno barvitost. Oba elementa pa v njenih rokah nalezljivo potrkata na vrata emocij. Publika je bila tega večera njena.
»Moon River« Henryja Mancinija in Johnnyja Mercerja je gotovo odnesla prvo mesto izvedb tega večera, čeprav se je na dveh točkah prav v tej skladbi začutilo, da Mijin vokal za ta koncert ni v top formi! Kljub temu prekrasna izvedba, ki jo vodi nežno božajoči, brhki Mijin glas. Le kdo bi se mu upiral? Upiranje je bilo tokrat brezupno. Koncert v dveh delih z vmesno 15-minutno pavzo je prinesel nekaj več cvenka šanku SiTi Teatra, prav tako pa je dobro del tudi Mii, ki si je tega večera pomagala z energijskimi tablicami in medikamenti, da je lahko zdržala na odru – ah, ti virozni zimski čas, kdaj vendar mineš?! Vseeno pa je edinstvena slovenska smooth jazz diva med vokalno predstavo odlično skrivala svoje skrhano zdravstveno stanje.
Sicer pa se je mnogo skladb te predstave sporočilno vrtelo okrog takšnih in drugačnih prehranskih navad. Od ščemeče zbadljivega lupljenja grenivke (»Peel Me A Grape«, le-tega rada izvaja tudi Diana Krall) do hudomušne adaptacije »The Frim-Fram Sauce« Nata Kinga Cola, med točkami, posvečenimi hrani, pa je že v prvi polovici koncerta enega od vrhuncev večera prinesla avtorska skladba »I Like Pie, I Like Cake«, ki sta jo Steve (v prikupno priučeni slovenščini) in Mia predstavila kot tretje sodelovanje Mie Žnidarič in tria z ameriško ambasado. Na ta seznam gre uvrstiti tudi nagajivo adaptacijo skladbe »Watermelon Man«, ki v izvirniku pripada enemu od jazz standardov mojstra Herbieja Hancocka, in kitico o jabolčnem štrudlu Mijine adaptacije »My Favourite Things« (»Najljubše reči«), s katero je za dihalne vaje nekoč davno tega skrbel tudi veliki John Coltrane.
Navdušenje nad Ferijem Lainščkom je prejelo posvetilo v izvedbah, kot je fenomenalna uglasbitev skladbe »Ti veš« ter v pričakovano obveznem standardu Mijinega repertoarja, »Pobarvanka«, ki ga je pevka s triom izvedla v zaključku koncerta. Mijine naklonjenosti pa ni bil deležen le Feri, temveč tudi Svetlana Makarovič, ki to pot ni ostala ne prezrta ne preslišana, ko se je Mia s triom lotila izvedb skladb »Gospa Moda«, »Iskre« in »Noč«. Ob tem ne gre zaobiti še posebej mile interpretacije skladbe »Ptica sem brez kril«.
Četudi ni bilo pihalne sekcije, orkestra ali smooth jazz vložkov kitare, je Mia s svojo enkratno vokalno karizmo v slogu velike mojstrice reševala dogodke na odru. V družbi razigranega Steva, ki je prostor v ozadju spremljave vseskozi polnil z jazz vložki, je Mia s triom učinkovito unovčila svojo veščino tudi v zahtevnejših interpretacijah skladb, kot so »Z očetom«, »Snežinka« in »Ti veš«, še posebej pa je vžgala ena prvih točk koncerta, in sicer v swing odeta »Al si ti al' nisi ti moj ljubi« (še ena adaptacija standarda Nata Kinga Cola). Preprosto. To so kilometrina, moč in samozavest, ki so postali del življenja umetnikov. Mia s svojo močjo, enkratno karizmo in grabežljivo vokalno nepopustljivostjo dokazuje, da ostaja prva violina svojega posla, njena glasbena sporočilnost obče nalezljivega in dostopnega iztržka karakteristik smoothjazzovskih in soul-bluesovskih form pa ima v slovenskem glasbenem zabaviščnem parku posebno, visoko čislano umetniško vrednost. Čudovit večer, ki je obiskovalce v sedišča priklenil s hipnozo, iz katere so se le stežka prebudili in odvihrali naprej v četrtkovo nočno življenje.
na vrh