Pred leti je graški Orpheum v serijah nizal vabljivo sladke koncerte vseh možnih podzvrsti rocka, zadnja leta pa vsaj okoli moje interesne sfere za dotično kulturno prizorišče ne vlada več veliko zanimanja. Po skoraj štiriletnem zatišju, kolikor je že minilo od Nazareth koncerta v Orpheumu, se je Rockline ekipa znova odpravila na avstrijsko Štajersko novi koncertni dogodivščini naproti.
V graško jedro je vabil nihče drug kot John Mayall. Kdo bi si mislil, da se bo gospod s častitiljivo starostjo osemdesetih pomladi še kdaj prikotalil tako blizu našega dosega. Kljub temu, da je konec prejšnjega desetletja na začudenje vseh razpustil svojo dolgoletno spremljevalno skupino The Bluesbreakers in kariero razbremenjeno nadaljeval zgolj pod svojim lastnim imenom, boter britanskega bluesa še naprej vseskozi koncertira. Večinoma po Severni Ameriki, kjer kljub britanskemu potnemu listu prebiva že od konca šestdesetih, po večih letih pa se je glasbena starosta znova napotila tudi v samo osrčje celinske Evrope.
John Mayall je sestavil novo spremljevalno ekipo, ki jo že od razpada Bluesbreakersov naprej tvorijo kitarist Rocky Athas (Rocky Athas Band, Black Oak Arkansas...) in čikaška ritem sekcija z basistom Gregom Rzabom (Otis Rush, Buddy Guy, Gov't Mule, The Black Crowes...) ter bobnarjem Jayom Davenportom (Junior Wells, Pinetop Perkins, Melvin Taylor...). Govorimo seveda o strahospoštovanja vrednih eminencah, ki se brez sramu lahko kosajo z vsemi preteklimi Mayallovimi spremljevalnimi glasbeniki z Ericom Claptonom in Petrom Greenom na čelu.
John Mayall je že v urah pred samim nastopom dokazoval, da je kljub starosti še vedno vitalen, skorajda poskočen! Brez težav se je v preddverju dvorane skobacal pod prodajni pult, kjer je še pred vrhuncem večera lastnoročno prodajal albume in se prešernega nasmeha fotografiral z obiskovalci, dobro voljo pa je prenesel tudi na sam oder, ko je nekaj minut čez osmo uro zvečer koncertno druženje otvoril s skladbo Otisa Rusha All Your Love, pri katerem je konec osemdesetih nekaj časa igral tudi basist Rzab.
Če je veliko obiskov koncertov te ali one glasbene eminence namenjena »črtanju osebnega seznama«, je bil nastop Johna Mayalla več kot samo to, saj možak s svojo agilnostjo in zavidljivo telesno kondicijo prekaša prenekatere dekado, ali celo dve dekadi mlajše glasbene kolege! Zakoličenje večera je že uvodoma postreglo z razigrano zgodbo teksaško zvenečega bluesa, ki je s svojo živahno blues rockovsko držo predstavljala odmik od Mayallovega klasičnega, tradicionalnega sloga. Mayall se je namreč že s prejšnjim albumom »Tough« (2009) začel spogledovati z bolj robato govorico, s katero je mestoma operiral tudi na graškem koncertu. Med komadom Congo Square je Mayall zaradi očitno slabe zvočne slike iz monitorjev za nekaj trenutkov izgubil potrpljenje, manjka klaviatur in šefovega negodovanja pa z improvicazijo ni uspela rešiti niti inštrumentalna trojica spremljevalnih glasbenikov.
Čeprav je Mayall varčeval z občutkom zbujanja nepredvidljivosti, je skozi koncert skrbno negoval ravnovesje intenzitete in senzibilnosti. Poskočni blues standard iz njegovega začetnega obdobja Parchman Farm, med katerim je del občinstva nezavestno z nogami začel topotati po čeveljcih svojih sosedov, je tako že hitro umiril z lahkotnejšo, zato pa izpovedno nič manj intenzivno pesmijo Early In The Morming. Čeprav vokalno nič več tako odrezav kot nekoč, mu je bilo tekom večera večkrat postreženo z gromkim aplavzom, sploh po zaslugi obvladovanja istočasnega igranja orglic in klaviatur, vse to brez pogubnejših ritmičnih kiksov! Prav otročja lahkota obvladovanja orglic, zvok katerih je v Orpheum priklical duh bluesovskega utemeljitelja ustne harmonike Sonnyja Boya Williamsona, je vrhunce koncerta nizala enega za drugim, predno je v drugem delu koncerta s skladbama Like A Fool ter Heartache prišel čas tudi za predstavitev popolnoma novega albuma »A Special Life«, izid katerega je napovedan za marec. V zaključnem delu koncerta je Mayall več okruškov začel namenjati spremljevalnim možem na odru, ki so eden za drugim inštrumentalne pasaže oplemenjevali z lastnimi artističnimi vložki, šele takrat pa se je tudi razprodan avditorij začel zavedati izrednega prispevka preostale trojice, ki nas je skupaj s sivolasim starčkom v sredi popeljala v bluesovski raj!
Večer z enim zadnjih preživelih fosilov tradicionalne britanske blues šole je dosegel vsa pričakovanja. Možak je pač mojster svoje obrti in tudi pri dopolnjenih osemdesetih letih še vedno uživa v tem, čemur je posvetil celotno življenje: v igranju bluesa!
na vrh