Steve Lukather je zadnja leta vroča in slastno hrustljava žemljica, ki ohranja status svežine v nedogled. Mož je priden kot čebelica. Snema svoje samostojne studijske albume in jih izdaja v presledku dveh let, koncertira z art rock odličnjaki Toto in po novem skrbi, bolj kot kdaj koli prej, za urejen videz zvestega družinskega človeka. Oder je njegov drugi dom. Čeprav ne bo prikimal, pa vendar. Lahko namreč rečemo kar naravnost, da je njegov prvi. Vsaj kar se služenja kruha tiče, to pa glasbeni umetniki danes, ko se zasluži z novimi studijskimi izdelki tako malo ali skoraj nič, kompenzirajo prav s tem, da so vseskozi na koncertnih odrih.
»Luke« je pravkar izdal novi samostojni studijski album »Transition«, ki je kanček dostopnejši – se pravi bolj kompaktno funkcionirajoč – torej bolj melodičen kot tudi bolj »radosten«, recimo raje bolj optimistično naravnan od sicer odličnega predhodnika »All's Well that Ends Well« Steve je šel zadnje dve leti svojega življenja skozi fazo velike osebnostne tranzicije. To je tudi razložil v eni od pavz med koncertom v prekrasni dvorani Orpheum Teater, ki je nismo obiskali reci in piši prav od, dne 04.03.2011, ko smo nazadnje gledali tu prav koncert Steva Lukatherja.
Najlepši so koncerti, ko nastopa glasbenik, ki je v vseh letih znan po svojem unikatnem jeziku glasbene pridige. Luke je gospodar šeststrunske teorije, ki slovi po izvedbenem unikatu studijske in odrske briljance. Navadno nihče ne pogreša predskupine pred nastopi takšnih glasbenih posebnežev. In tako je Steve Lukather neposredno, brez ogrevalne skupine, stopil na oder s svojo spremljevalno zasedbo Eric »Monsieur Chocolat« Valentine na bobnih, Steve Weingart na klaviaturah in temnopolta pantera Renee Jones na bas kitari, natanko pob pol deveti zvečer.
Orpheum Teater je bil tokrat odlično zapolnjen glede na izkustvo izpred dveh let. Pozna se, da so pred kratkim Toto odvihrali dve (če ne že kar tri) evropske turneje, nazadnje so nastopali v Avstriji sredi avgusta 2012. Spomini so živi, emocije tudi. V dvorani se je nabralo gotovo 700 ljudi. Odprli so tudi balkon, kar se v Orpheumu ne dogaja ravno pogosto.
Luke v semiš škorenjcih »na špičko«, oprijetih kavbojkah z elastanom in klasično preveliko srajco (izzivalno odpetih gornjih treh gumbov, visečo preko popka, pardon pasu in privihanih rokavov). Naš dobri stari »Candy man« prijazno razmršenega lasišča useka z albumom »Transition« in novo Judgement Day. Mož ni skoparil s časom pač pa je že uvodoma predstavil svoj novi »signature« model Music Man. Gre za tretjo izpeljanko »Luke« serije imenovano »L III«. Dvojni »humbucker« magneti naj bi zbližali kitarista z bolj mastnim zvokom klasične Gibson LP narave. Publika izredno mirna. Slušateljsko razpoložena. Le prva vrsta je nekoliko čustveno besnela na trenutke, sicer strog ušesni in očesni fokus v kontaktu z glasbeniki na odru. Kvartet pa zori. Weingart je v letih že posvojil bradico, ki bi mu jo zavidal še sam presvetli Kekčev kolega Kosobrin, medtem ko je temnopolti del ekipe v presledku dveh let, odkar smo ekipo zadnjič gledali na odrih zagrebškega Boogalooja, zrasel še za kakšen »nedolžni kilogramček« viška.
Kvartet pa izredno uigran. Vendar pa vseeno zelo pazljiv v kontroli stanja na odru. Nenehni očesni kontakti na relacijah Weingart – Valentine, ali Valentine – Jones in podobno. Lukather je že v uvodu koncerta izkazal odlično počutje, ko je skokovito odvihral sredi instrumentalnega dela nove Creep Motel do Weingarta na svoji desni, potem pa ponovil radoživi drnec do Jonesove na skrajni levi odra. Creep Motel je pred otvoritvijo pospremil Steve z besedami, da je nastala ta skladba potem, ko je spoznal v času svojega Facebook udejstvovanja precej »FB iztirjencev«.
Po pričakovanju oziroma glede na RockLine izkustva koncertnih obiskov Steva Lukatherja vse od leta 2009 navzgor, smo naleteli na prvi »Hendrixizem« prav kmalu v repertoarju, ko se je Luke lotil izjemne priredbe Hendrixove Freedom, katero je izvorno položil na studijski album »Candyman« (1994). Z iste plošče je odigral vedno obvezno Song For Jeff, ki jo je posvetil preminuelmu "bratu" Jeffu Porcaru, eminetnemu bobnarju prve postave Toto. Ne preseneča več niti izkazovanje poklona liku in delu Jeffa Becka, h kateremu se je Steve vrnil z integracijo njegove The Pump proti zaključku koncerta. Tretja takšna točka, ki neobhodno spominja na vpliv Jeffa Becka in njegove kitarske ideologije na oblikovanje Lukatherja kot glasbenika, pa je sklenila zaključna instrumentalna Smile Charlieja Chaplina - kot drugi obvezni dodatek, ki jo je Steve izvedel le ob zvočni kulisi spremljave božajočih sintetizatorskih žarkov kolege Weingarta.
Takole. Zvok minus in vokal Lukatherja, žal drugi minus. Kitara nekoliko preglasna v prostoru, vendar pa to ni pretirano motilo razpoloženjskega stanja, ki je bilo vseskozi vedro, pozitivno in zabavno! Vokal Lukatherja pa z leti vseskozi peša. Že med koncertom je nekajkrat z gestikulacijami nakazal, da njegovo grlo ni najbolj sveže. Nasploh se je namučil med Darkness In My World. Ta koncert je potrdil tudi to, da Steve prelaga vse bolj pogosto svoje vokalne dolžnosti na basistko Renee Jones.Skozi minutažo koncerta se mu vokal okrha in to je pač neizbežno dejstvo. Druga zgodba so Toto koncerti, kjer ima dve nemara tri vokalne točke. Le te zvozi vedno suvereno. Na samostojnih koncertih, pa je njegov vokal pač toliko bolj obremenjen.
Vse to pa povsem zvodeni, ko se slehernik osredotoči na avanturo edinstvene izkušnje, ki jo prireja Lukeovo odrsko razodetje šeststrunske teorije. Luke je v prvi vrsti vedno kitarist. Je bil in vedno bo. Ljubitelji njegove glasbene pojave hodijo na koncertna izkustva v prvi vrsti zaradi jezika njegove kitarske igre. Luke je znova zažgal Orpheum Teater in uročil občinstvo, ki ni skoparilo z navdušenjem, ko je sprožalo gromke salve ovacij med koncertom. Enovito. Od prve do zadnje vrste. Luke je znova očaral s svojo univerzalnostjo, prožnostjo, prilagodljivostjo, emocijo, pronicljivostjo. Sofisticiranosti in absolutne kontrole mu ne zmanjka – osupljiva je kontrola in superiorna uskladitvena kalibriranost kombiniranja dela desnice z levico. Predvsem na točkah, kjer moraš biti mehak kot »labodji puh«. Denimo na točkah, ko se Luke zateka h krivenčenju melodije z obešanjem po kobilici in vrtenjem tremolo ročice. Seveda pa je vse to uravnoteženo z neobhodnimi rafali tresenja not, ki prav tako silijo ušesa k polni čuječnosti.
Lukather ni pozabil počastiti Toto gorečnežev, ko se je lotil skladbe albuma »Kingdom Of Desire« (1992) z naslovom Never Enough, ki je sklenila regularni del koncerta. Da ne govorim o spominu na učna leta sodelovanja s Steely Dan, ko je Luke v izhodu ene od točk regularnega dela repertoarja pritaknil motiv skladbe Josie.
Slabi dve uri dolg nastop, ki se obrne kot bi mignil. Preprosto je tako zgoščeno barvit in se suka skozi minutažo v pridihu spontanega razvoja dogodkov, da te hipoma odpelje v magični paralelni svet, v kolikor se znaš seveda magiji glasbe prepustiti. Za razliko od izkustva izpred dveh let na taistem prizorišču, ko je nek alkoholno ovenčani obiskovalec prekinil Lukatherja sredi vživetega nagovora v eni od točk z »Šat ap and plej!«, kar je umetnika razsrdilo do te mere, da ni med koncertom funkcioniral več sproščeno (od posledično tod tudi napake) je bilo Lukeu tokrat v tem oziru prizaneseno. Tako je seval v polnem izkupičku zabavne manire tudi polno dostopnost svoje odrske karizme. »Transition« je krasen album - Lukather je ponosen nanj. In novi album funkcionira znova vrhunsko. Izredno radost nad novim studijskim dosežkom je Luke izkazal tudi v nagovoru pred novo Right the Wrong, kjer je izpostavil, kot soavtorja skladbe tudi svojega sina Trevorja Lukatherja (poleg klaviaturista CJ Vanstona).
Gre namreč za koncertno izkustvo, ki se ga ne moreš naveličati. Enkratno je izkustvo intimne klubske atmosfere z odličnjakom kot je Steve Lukather, saj je ta umetnik eden najbolj izpopolnjenih in univerzalno (»medžanrsko«) definiranih kitaristov galaksije. Junija sledi najprej evropska turneja s Toto, potem pa kot rečeno. Upajmo na jesensko reprizo druženja z mojstrom darežljive ušesne masaže, kot ga izvablja njegovo znamenito praskanja po znameniti »igrački šestih strun«.
na vrh