Italijanski festival Gods of Metal je v enajstih letih, od svoje prve inkarnacije leta 1997, zrasel v enega največjih evropskih poletnih glasbenih festivalov. Gods of Metal vsako leto ponuja največja imena metal in rock glasbe, prav nič drugače ni bilo tudi letos, ko so festival razdelili na dva dela. 2. junija se je v milanskem parku Idroscalo zgodil pravi raj za glamerje in rockerje, drugi dan festivala, 3. junij, pa je bil na kožo pisan ljubiteljem trših ritmov.
Koncerti so se v nedeljo začeli že v zgodnjih dopoldanskih urah, tako da smo zaradi iskanja prizorišča prvo nastopajočo skupino, italijanske Sinestia zamudili. Po opravljenih formalnostih pa smo ujeli ravno zadnje trenutke pol urnega seta italijanskih upov progresivnega power metala DGM. Kar smo imeli priložnost slišati je bila kvalitetna in suverena predstava, ki pa žal iz poplave podobnih bandov ne izstopa ravno veliko. DGM (mimogrede če se čudite kaj za vraga pomeni to ime – sestavljajo ga začetnice imen treh ustanovnih članov, Diego Gianfranco Maurizio) so se od nas hitro poslovili in čas je bil za hiter ogled prizorišča, ki je zaradi sobotnega dežja spominjal na najhujše trenutke Rock Otočca. Pravi blatni svinjak torej. Italijanska organizacija festivala Gods of Metal ne slovi kot najboljša, prej nasprotno, in letošnji festival je to še potrdil. Kljub slabi vremenski napovedi se organizatorjem ni zdelo vredno vsaj prizorišča neposredno pred odrom zaščititi pred spremembo v blatno mlakužo. Pograjati gre še visoke cene pijač in hrane ter to, da na velikanskem prizorišču ni niti enega sedišča, kjer bi si lahko vsaj malo oddahnilo od celodnevnega stanja. Ah ja, če ne bi Gods of Metal ponujali tako velikih bandov, bi že zaradi nezaslišane organizacije hitro potonili v pozabo.
Anathema: 12:30 – 13:05
Pustimo zdaj podrobnosti, v Milano smo se odpravili zaradi glasbe, ki nam je bila ponujena v ogromnih, kvalitetnih količinah. Prvi večji band festivala, britanska zasedba Anathema, je na oder stopil okrog pol ene. Anathema velja za enega prvih skupin doom/death žanra, a so na žalost (vsaj mojo) podobno kot njihovi sorojaki Paradise Lost doom/death zvok pustili v preteklosti, danes pa igrajo nekakšen atmosferičen rock, ki vsaj mojim ušesom nikakor ne prija. Anathema so svoj nastopa sicer izpeljali več kot odlično, tudi ozvočenje in publika sta jim bila naklonjena, a osebno me počasen, zaspan in precej nerazgiban rock nikakor ni prepričal. Res pa je, da sta za to verjetno kriva tudi neprespana noč in koncert Iron Maiden prejšnjega dne. Pogrešal sem kakšen starejši komad sploh kakšnega s plošče The Silent Enigma ali Eternity, žal pa so nam Anathema ponudili le novejše izdelke. Zaradi moje zaspanosti pa bi se mi prilegla tudi kakšna skladba Bedančevega tipa "Bolj na poskok!"
Symphony X: 13:30 – 14:20
Na srečo pa so za Anathemo že sledili težko pričakovani prvaki progresivnega metala, ameriški Symphony X. Prav te dni so velikani prog metala izdali svojo sedmo studijsko plošče, fantastično Paradise Lost, ki so jo predstavili tudi v nedeljo. Neverjetna ekipa z izveserijskim vokalistom Russellom Allenom na čelu na odru deluje prav dihjemajoče. Allen v živo zveni prav neverjetno, prav vse skladbe je odpel tako vživeto in briljiral tako pri visokih delih kot agresivnejšemu vokalu, navezal pa tudi pristen konakt s publiko Gods of Metal, ki so Symphony X že stari znanci (na festivalu so igrali tretjič). Klanjam pa se tudi obema "dratarjema", fenomenalnemu kitaristu Michaelu Romeu in basistu Mikeu LePondu, ki je navdušil z izvrstno uvodno solažo v novo skladbo Domination. Symphony X so navdušili tudi laike, fana pa tako ali tako spravili v ekstazo, sam pa že komaj čakam na jesenske koncerte z Dream Theater. Edini minus Symphony X nastopa? Bil je prekratek!
Symphony X setlista:
1. Intro (Oculus Ex Inferni)
2. Of Sins and Shadows
3. Domination
4. Inferno
5. Communion and the Oracle
6. Smoke and Mirrors
7. Set the World on Fire
8. The Serpent's Kiss
9. Sea of Lies
Dark Tranquillity: 14:45 – 15:35
Tudi švedski praočetje in prvaki melodičnega death metala so stari znanci festivala, saj so na Gods of Metal nastopili že leta 2000. Letos so Švedi predstavljali odlično novo ploščo Fiction in številčno občinstvo navdušili. Frontman skupine Mikael Stanne je bil odlično razpoložen, oder je dodobra izkoristil, povzpel se je celo na stranske zvočnike in neprestano hvalil publiko, ki mu je jedla iz roke. Mikael se je kasneje celo pomešal med publiko in celoten festival spremljal iz nje. Ker so Dark Tranquillity pravkar izdali ploščo Fiction, je "žal" večina komadov prihajala z aktualne plošče. Album je sicer nadvse dober, a sam se pogrešal s plošče The Gallery poleg odlične Punish My Heaven, ki smo jo slišali, vsaj še fantastično Lethe. Z odlične plošče Character smo slišali The New Build in My Negation, če sem malce tečen, lahko bi dobili še Lost to Apathy. Vse to pa so malenkosti, ki so ob odličnem nastopu skupine pozabljene. Ozvočenje je bilo pravo presenečenje, saj je bilo tako pri Dark Tranquillity kot pri vseh ostalih nastopajočih optimalno, pravzaprav odlično. Gods of Metal namreč prejšnja leta ni slovel po najboljši ozvočitvi.
Dark Tranquillity setlista:
1. Terminus (Where Death is Most Alive)
2. The Lesser Faith
3. The Treason Wall
4. The Wonders At Your Feet
5. Blind At Heart
6. Final Resistance
7. Punish My Heaven
8. Focus Shift
9. My Negation
10. The New Build
Dimmu Borgir: 16:00 – 17:00
Norveški velikani black metala so tako kot mnoge skupine, poletne festivale izkoristili za promocijo nove plošče In Sorte Diaboli, ki se je na norveškem celo povzpela na prvo mesto nacionalne lestvice in tako postala prva black metal plošča, ki ji je to uspelo. Dimmu Borgir niso ravno moja "šalčka čaja" tako da sem jih tudi tokrat spremljal z rahle distance. Pravzaprav sem težko zadrževal smeh ob nališpanih možicljih, ki so oblečeni v usnje in špice hoteli ob štirih popoldne izgledati blazno zlobni in nevarni. Ni jim ravno uspelo, black metal je pač zvrst, ki sodi v večerne ure. Vseeno pa so Dimmu Borgir svoj set izpeljali profesionalno in hladno kot se za black metalce spodobi. Progenies of the Great Apocalypse Spellbound (By the Devil) in komadi z nove plošče so v živo zveneli precej spodobno, pa čeprav sem sam daleč od fana. Prav smešni pa so bili Dimmu Borgir na "meet and greetu" kjer so še kar vztrajali z resnimi, mračnimi obrazi, basist Vortex pa brez nališpanega obraza izgleda kot priden mamin sinko...
Blind Guardian: 17:30 – 18:50
Blind Guardian so v nekaj letih z vztrajnostji in odličnimi izdajam zrasli v eno največjih metal zasedb. Še na prvem obisku festivala leta 1998 so Blind Guardian nastopali kot ena prvih skupin, letos pa jim ni malo manjkalo do headlinerskega mesta. Frontman Hansi je bil neverjetno dobre volje, publiko je ves čas nagovarjal v domačem jeziku, ko pa je omenil, da je tudi sam delno italijanskega porekla, se je Italijančkom jasno zmešalo. Žal pa je Hansijeva vokalna predstava tokrat (spet) šepala, saj je med inštrumentalnimi deli ves čas tekal na stran odra, kjer mu je roadie mešal razne zvarke. Najvišje tone je Hansi tako večkrat zamenjal s hripavim vokalom, a Hansi kljub tem pomankljivostim še vedno ostaja eden najboljših metal vokalistov. Blind Guardian so se v slabi uri in pol sprehodili skozi standardni repetoar, kar bi bil tudi večji minus njihovega seta. Večje presenečenje je bila le This Will Never End z aktualne plošče, lepo pa je bilo ponovno slišati neverjetni ep o trojanski vojni And Then There Was Silence, čeprav sem ga zaradi izčrpanosti poslušal v sedečem položaju. Med podaljšanim "nananananana" delom je bilo prav neverjetno slišati več tisoč glavo množico, ki je pomagala Hansiju. Blind Guardian so se poslovili z običajnim zaključkom – The Bard's Song, ki še vedno ustvari magično atmosfero z množičnim skupnim prepevanjem, in odlično Mirror Mirror. Blindom ne manjka prav dosti, da bodo lahko headlinali tudi tako velike festivali.
Blind Guardian setlista:
1. War of Wrath
2. Into the Storm
3. Born in a Mourning Hall
4. Nightfall
5. The Script For My Requiem
6. Fly
7. Time Stands Still (At the Iron Hill)
8. Valhalla
9. This Will Never End
10. And Then There Was Silence
11. Imaginations From the Other Side
-- dodatek --
12. The Bard's Song (In the Forest)
13. Mirror Mirror
Dream Theater: 19:20 – 20:50
Dream Theater so tako kot Symphony X, v teh dneh izdali eno najboljših plošč svoje kariere Systematic Chaos. Sam sem se prav veselil, da bom v živo slišal katerega med odličnih komadov nove plošče, a so me fantje "razočarali". Dream Theater so nas pozdravili z udarno, večno klasiko skupine Pull Me Under. Po odžganih nekaj minutah je LaBrie naznanil, da eden od njihovih album naslednji mesec praznuje petnajsto obletnico, zato se mu bodo poklonili tako, da ga bodo odigrali v celoti, od a do ž... JA!!!! Slišali smo celotno Images & Words, prelomno ploščo skupine, ki je meni osebno tudi najljubši album skupine. Ostal sem brez besed. Dream Theater so nas z neverjetno Another Day popeljali po magični uri neverjetnega koncerta, ki se mi bo za vedno zapisal v spomin. LaBriejev vokal je v nedeljo zvenel neopisljivo, odpel je perfektno in prav vsaki odpeti sekundi vnesel dušo in srce! O glasbeni perfekciji zasedbe pa tako ali tako ne gre izgubljati besed. Dream Theater koncert je nekaj neponovljivega in nekaj kar je potrebno doživeti v živo. Tudi o odličnosti plošče Images & Words ni dvomiti, končno sem lahko slišal neverjetno Metropolis, ki sem jo tako pogrešal v Ljubljani leta 2005 in prelepo skoraj neigrano balado Wait For Sleep. Magično! Fantazija v živo... Po bučnem aplavzu in odobravanju publike so se po celotni odigrani plošči Dream Theater poslovili, a se seveda vrnili in odigrali še Home ter As I Am. Žal je bil set skupine nekoliko prekratek, brez težav bi vanj vključili še kakšen nov komada, a pri Dream Theater tako ali tako vedno hočeš še in še.
Dream Theater setlista:
1. Pull Me Under
2. Another Day
3. Take the Time
4. Surrounded
5. Metropolis Pt.1, The Miracle and the Sleeper
6. Under a Glass Moon
7. Wait For Sleep
8. Learning to Live
-- dodatek --
9. Home
10. As I Am
Heaven & Hell: 21:30 – 23:30
Nekaj čez deveto so tehniki vendarle zasedli oder in začeli s pripravami na skupino, ki smo jo vsi čakali. Heaven & Hell oziroma Black Sabbath z malim velikanom rocka Ronnie James Diom na čelu in Appicem za baterijo. Brez njih ne bi bilo skupin, ki so igrale pred njimi! Čakal nas je nastop živih legend! Oder za nastop Heaven & Hell je izgledal bombastično – Vinniejeva baterija je bila postavljena na sredo odra, na vsaki strani pa sta bili postavljeni železni ograji, pred katerima sta stala Geezer in Iommi. Nad Vinniejevo baterijo pa so bila dvignjena tri okna na katera so bile projecirane razne podobe, predvsem naslovnice plošč z Diom. Minimalistično, a še kako učinkovito. Ob pol desetih se je z inštrumentalom E5150 vendarle odprl prehod med peklom in nebesi. Publika je eksplodirala in bučno pozdravila velikane Dia, Iommija, Butlerja in Appica, ki so takoj udarili z naslovno skladbo druge plošče z Diom, The Mob Rules. Naj kar takoj povem, da sledijo samo presežki in hvalospevi – drugače pač ne gre. Dio je preprosto rečeno pri svojih 65 (!!!) letih neverjeten (pravzaprav letnica 1942 ni gotova, nekateri pravijo, da je Ronnie celo starejši). Odpel je tako prepričljivo, tako odlično, tako vživeto, da mu lahko vse mlajše generacije mazilijo podplate. Pa naj bodo to Halford, Dickinson, Tate in podobni! Pa ne le to, Dio je uro in pol koncerta tekal sem in tja brez premor! Pokažite mi še koga s šestimi križi, ki zmore kaj takega. Iommi je deloval kot pravi uglajeni gospod kot je, Geezer pa je jemal dih z odličnim bas groovom. Setlista je bila odlična, manjkala ni skoraj nobena klasika skupine, osebno sem pogrešal le še Lady Evil, Lonely is the Word in Turn Up the Night. Če je kdo pogrešal Warda na bobnih je nanj hitro "pozabil", ko je prišel na vrsto Appicev bobnarski solo ("We're not worthy!"). Posameznih skladb ne gre naštevati saj so bile ena za drugo odlične in perfektno odigrane, v živo pa neverjetno zveni tudi nova skladba Shadow of the Wind. Iommi je s solažo, ki se je prevesila v Die Young dokazal zakaj je eden najboljših kitaristov sploh, in zakaj so se od njega učile in "kopirale" kasnejše generacije. Velika četverica se je od nas poslovila z Diovimi besedami: "The next song is about you. You're all Neon Knights!". Heaven & Hell je bilo čast in privilegij gledati v živo, vam pa polagam na srce, da si jih oglejte dokler je še priložnost. Garantiram, da vam ne bo žal.
Heaven & Hell setlista:
1. E5150
2. Mob Rules
3. Children of the Sea
4. I
5. The Sign of the Southern Cross
6. Voodoo
7. Vinnie Appice solo
8. Computer God
9. Falling Off the Edge of the World
10. Shadow of the Wind
11. Tony Iommi solo/Die Young
12. Heaven and Hell
-- dodatek --
13. Neon Knights
na vrh