Bilo je pozno popoldne. Ždim za računalnikom. "Mama mia" v petek, mar sem res tako znaveličan v življenju, da ne vem kam s seboj ob petkih? Pa zazvoni telefon. Čez nekaj minut že na pol oblečen hitim na Celovško v Šentvid, kjer me je neuničljivi rocker Jernej vsega zadihanega odrešil tekaških naporov.
Ura osem, deset minut preč, sedimo s pivom pri ljubki cerkvici na kranjskem Pungertu, ko se na odru pojavi znan obraz, ki nas spremlja že celo vrsto let in čigar pesmi smo tisti z EMŠOjem v začetku sedemdesetih prepevali kot teenagerji, mož ki je na slovenski zabavni glasbeni sceni pustil pečat, ki ga je nemogoče spregledati. Njegova ekselenca, danes gotovo častni gospod Aleksander Mežek. Kje in kdaj sem si sploh upal pomisliti, da bom zlagal skupaj reportažo s koncerta Aleksandar Mežka. Kako je življenje malega človečka lahko razburljivo.
No Sašo se je tistega večera v naši družbi in na odru znašel s pravim podpisanim potnim nalogom, povsem službeno, saj je nastop izkoristil za predstavitev svoje nove sveže samostojne studijske izdaje "Tečem skozi čas", dvajsetim zaporednim studijskim albumom, ki ga je mož posnel v Londonu in izdal v samozaložbi. Na odru je Sašotu delal družbo nihče drug kot kitarist Dave Goodes, ki je sodeloval tudi na plošči "Tečem skozi čas". Kdo pa je sedaj spet to? Davea namreč jemljejo s seboj na koncertne nastope Nemci Alphaville. Hopla, za Alphaville skoraj neverjetno! Dave je namreč njihov koncertni kitarist.
Torej priča smo bili celotni izvedbi albuma "Tečem skozi čas", ki je uradno izšel 17.09.2007. Poanta plošče? Kjer je konec je nov začetek in obratno. Kratka in zgoščena knjiga spominov Aleksandra Mežka, po slišanem na moč privlačna in vredna slehernega firbcanaja! Goodes se je s kombom preprosto prilagajal osnovni zgradbi Mežkovih del, tako da jim je nadeval sprotno kozmetično protetiko bodisi grajeno na povsem nežni zgibanki prelivajočih se kolažev atmosferičnih zvokov, nežno prilegajočih se k naravnemu zvoku akustične kitare – standardne Sašove spremljevalke skozi leta kariere, "dubliral" Sašota na drugi akustični kitari, sprašil pa je tudi krajše polakustične solaže, kjer je to pač zahtevala vsebina skladb. Sašo je povezoval nastop s svojim znanim pristopom, duhovito in iskrivo, vselej z nasmehom, tistim znanim zdravim nasmehom in smehom, ki preprosto razoroži in odtaja še tako ledeno srce. Res, da glas veljaku ne služi več s ponudbo nekdanje ultra peresne lahkotnosti in svežine, a vokal Aleksandra Mežka, je, je bil in ostaja v svoji esenci tudi danes tisti edinstveni, kateri da njegovem kantavtorstvu znameniti čarobni predznak, ki ga je pač nemogoče preslišati. Težko namreč najdemo tako čist in jasen, v svoji naravnosti skorajda angelski glas, kot ulit za prav tako naraven zvok, ki ga daje akustična spremljava. Ta vokal naredi vso stvar v njeni interpretaciji vselej na moč magično privlačno in tudi na Pungertu ni bilo v tem oziru nič drugače.
Po uri regularnega dela, smo si ogledali projekcijo videa za skladbo Tečem skozi čas, potem pa je mož kar dvakrat zapovrstjo odigral zimzeleno skladbo Julija, brez katere pač ne gre na njegovih nastopih v živo in reprizo skladbe Na dlani mesta, pred katero se je moral pošteno potruditi, da je na oder iz množice znova priklical na pomoč Davea, ki je medtem že pošteno zabredel v osebni trenutek pododrske sprostitve.
Pravijo da leta minejo molče. A ne za vse. Sašo jih namreč odlično skriva. Bil je večer izrednega druženja, ki ga je obiskala po letnem naboru pestro namešana množica, kar je za večno mladega starešino slovenske kantavtorske glasbe gotovo na moč vzpodbudno.
na vrh