St. Veit, umirjeno avstrijsko mestece, kakih dvajset kilometrov oddaljeno od starejšim generacijam jugo nostalgikov, točneje razno raznim lovcem na avdio video aparature vseh vrst in znamk, ter seveda njihovim "partiji vdanim" pionirskim mulcem, legijam die hard fanov kinder jajčkov in ostale zobem prijazne krame, dodobra poznanega Celovca, se te dni spreminja v pravo glasbeno arheološko središče, peskovnik za entuziaste, ljubitelje, in vse ostale utrgane navdušence nad otoškim R&B boomom šestdesetih let prejšnjega stoletja. Spokojno podobo omenjene koroške naselbine sta namreč ta petek "pačili" britanski zasedbi Yardbirds in British Blues Quintet, dva nadvse zanimiva kolektiva, ki sta za uvod v vikend pošteno razgrela tokrat predvsem starejšo (mislim, da sem jih jaz imel dejansko edini na grbi pod štirideset!) publiko, udobno zabubljeno v objemu intimnega ambienta prijaznega knežjega dvora, kot nalašč narejenega za tovrstne redke, a zato toliko bolj dobrodošle skoke v glasbeno preteklost. V letih je tokrat ( v mojem primeru beri ponovno) tudi "problem". Vsekakor so tisti, ki jim je bila v mladosti podarjena priložnost spoznavanja in razumevanja kulturnega dogajanja tako imenovanega "novega vala", ki ga je na otoške obale naplavilo arogantno jenkijevsko netoleriranje bluesa in njemu sorodnih žanrov, petkov večer dojemali povsem drugače kot moja malenkost, ki se je z glasbo Erica Claptona, Becka in ostalih "rave-up" herojev tistega časa podrobneje spoznala v najboljšem primeru pred kakimi šestimi leti. No, če na mladih svet stoji, potem mora tudi zame gotovo ostati nekaj upanja. Mogoče sem se za melodično okušanje vseh nastopajočih v njegovem pravem pomenu res rodil samo kakih štirideset let prepozno, a vseeno se mi je v petek ponudila priložnost videti marsikatero ikono stalno spreminjajočega se glasbenega sveta, ki je navsezadnje tudi pomagala graditi glasbeno podobo herojev mojega otroštva. Kar pa tudi nekaj pomeni, kajne?
Yardbirds 19:20 – 20:50
Nastop legendarne angleške zasedbe, ki je glasbenemu svetu dejansko prvič predstavila tri velikane kitarske igre Erica Claptona, Jeffa Becka ter Jimmya Pagea, je poskrbel za nadvse zabavno prvo polovico večera. Še več. Njena močno pomlajena različica slavnih ptičarjev, v kateri čast stare šole pogumno rešujeta edina dva avtohtona predstavnika bobnar Jim McCarthy in kitarist Chris Dreja, deluje predvsem po zaslugi ostalih treh mladcev, kot dobro naoljen stroj, še vedno sposoben ostrega in brezbrižnega dostavljanja blues rockerskih klasik, ki so neutrudno bombardirala ušesa kakih dvesto zbranih dušic. V zlobi bi lahko celo rekel, da je prisotnost obeh omenjenih starost, v primerjavi z odločenostjo in energijo, ki jo na odru seva mlajši del postave, potrebna le zaradi samega imena zasedbe, pod katerim se kolektiv dandanes ziblje naokoli. Kakorkoli že, petkova ponudba Yardbirds je bila močno zaznamovana z nekakšnim zelo zabavnim kronološkim pregledom njihovega širokega glasbenega opusa, ki ga je brezsramno načela izostrena verzija Train Kept a Rollin'. Pravšnji uvod je ponosno napovedal razburljivo nadaljevanje, polno domiselnih improviziranih pasaž, melodičnih dvobojev, mediger in ostale "nesramno bahaške krame", ob kateri je trojica mladcev kar tekmovala v načinu in intenzivnosti doživljanja. Tega jim niti ne gre zameriti, saj človek ob razgibani ritmiki z bluesom močno podmazanih skladb preprosto ne more ostati ravnodušen. Svoboda, ki jo interpretiranje takih motivov omogoča je, ob tako kvalitetni in profesionalni izvedbi pri Yardbirds vedno puščala tudi veliko prostora za ležerno, na trenutke celo malce površno postrežbo, ki je budno skrbela, da stvari le ne izpadejo preveč zategnjeno. Podobno je bilo tudi pretekli petek. Skladbi kot Rack My Mind, z odličnim solom orglic, ki se je v končnici za nameček zapletel še v nevaren prepir s kitaro mladega gospodiča Bena Kinga, ter psihedelična Happenings Ten Years Time Ago, prepredena s cepelinsko Dazed And Confused, predstavljata samo dva vrhunca te pretresljive demonstracije glasbenih kvalitet, ob katerih lahko mi "neuki" mladci samo ugibamo, kako sveže in predvsem revolucionarno je moral delovati zvok Yardbirds na začetku šestdesetih.
Yardbirds:
Chris Dreja - kitara
Jim McCarthy - bobni
John Idan – vokal, bas
Ben King - kitara
Billy Miskillin - vokal
British Blues Quintet 21:05 – 22:40
The British Blues Quintet je zasedba petih otoških glasbenikov, ki jih odlikuje odlična medsebojna odrska komunikacija, v kateri se zrcali pestra paleta različnih glasbenih vplivov in žanrov. Kar niti ni čudno, saj so se vsi njeni protagonisti skozi pretekla štiri desetletja kalili v neskončnem številu različnih R&B, blues, jazz kot tudi rock zasedb. Torej gre za nekakšen garant za razposajeno glasbeno ekskurzijo, ki je v celoti upravičil svoje poslanstvo. Kvintet nas je navdušil v vseh muzikalnih elementih, kar si jih je mogoče zamisliti. Za razliko od njihovih predhodnikov, ki svoje korenine puščajo v čikaškem bluesu 50-ih let, se Maggie in kompanija na primer ne branijo očitnejšega spogledovanja z jazz ter soul glasbo. Maggie Bell, gospa, ki si je svoje ime ustvarila v vlogi vokalistke zasedbe Stone The Crows, pri svojih dvainšestdesetih letih še vedno premore prepoznaven in karakterno dokaj močan glas (tu imam predvsem v misli odlično odpeto As The Years Go Passing By), ki pa je na vsake kvatre vseeno bil potreben posebne nege, skrite v varnem zavetju zaodrja. Vokalne zadolžitve kvinteta zato v večini prevzema gospod z imenom Zoot Money, odlični pianist, organist ter seveda interpret vrhunskega formata, katerega prefinjeni glas je stalno navduševal na trenutke preveč sramežljivo avstrijsko publiko, ki pa je bila ob Wishing Well, energičnemu rock & rollu Houston, ter predvsem osupljivemu San Francisco Bayu Colina "bomberja" Hodgkinsona, primorana pokazati svoje prave barve. Poleg bolj jazzy obarvanih zadev kot It Never Rains, But It Pours ter razpoloženjske I Thank You Baby, večinoma prihajajočih izpod mehkih Moneyevih prstov, so se za dobrodošle izkazali tudi ostali bluesovski napevi, med njimi najbolj I Just Wanna Make Love To You! Kar težko je verjeti, da se tej Dixonovi klasiki tako dobro poda tudi ženski vokal. Še eno presenečenje prijetnejše narave nam je s svojo punčaro Sally pripravil tudi vseskozi prepričljivi Miller Anderson. Gospodu igranje kitare vsekakor ni neznanka, v kar nas je prepričala Sing The Blues, oziroma njegove šest strunske vragolije, ki jih je v svojih nedrih le-ta skrivala. Prepričljivo demonstracijo tega glasovno povsem raznolikega obravnavanja R&B-ja in ostalih njemu sorodnih žanrov je po dobri uri in pol zaokrožila Respect Yourself, s katero se je British Blues Quintet od nas tudi dokončno poslovil, ter s tem zaključil še enega nepozabnih glasbenih večerov, ki mi bo zagotovo ostal v trajnem spominu.
British Blues Quintet:
Maggie Bell: vokal
Zoot Money: klavir, orgle, vokal
Miller Anderson: kitara, ustna harmonika
Colin Hodgkinson: bas, vokal
Colin Allen: bobni
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografija: Jernej Vene
na vrh