Ne zgodi se prav pogosto, da legendarni britanski art rockerji Wishbone Ash, ki so v svoji pestri karieri najbolj zasloveli s kultnim albumom »Argus« (1972) ter kot pionirji na področju ustvarjanja večdelnih kitarskih harmonij s katerimi so vplivali na mnoge kasnejše rodove težko rockerskih in metalskih glasbenikov, obiščejo Hrvaško. Poglavar skupine, kultni kitarist/pevec Andy Powell, finski kitarski prebrisanec Muddy Manninen, bas kitarski veseljak Bob Skeat in bobnarski mojster Joe Crabtree (ex-Pendragon) so pri naših južnih sosedih nastopili v vlogi glavne atrakcije večdnevnega glasbenega festivala pod okriljem hrvaškega podjetja Montraker, ki je v treh dneh potekal sredi priljubljenega letoviškega mesta Vrsar. Že pred prihodom članov banda na skromen, vendar v skladu z velikostjo in okolico prizorišča, povsem zadovoljiv oder, je med zvestimi privrženci, ki so pripotovali na ogled koncerta predvsem iz Avstrije in Nemčije, kjer so še danes najbolj priljubljeni, pa tudi ščepec Slovencev se je nekako znašlo vmes, vladalo izjemno pozitivno vzdušje. Slednje vselej spremlja nastope ene najbolj srčnih skupin v povesti rock glasbe, ki je do zdaj izdala že, reci in piši, triindvajset studijskih albumov med katerimi je trenutno najbolj aktualen »Elegant Stealth« iz leta 2011.
Že med kratkim razgovorom s člani skupine, ki je pred koncertom potekal v 'zaodrju' smo ugotovili, da bodo, kar se tiče izbora izvedb, v tem večeru pripravili nekaj posebnega, še posebno zato, ker je šlo za nastop z 20 minutnim vmesnim odmorom. Bolj vznemirljivih uvodnih izvedb kot so tri še dandanes s čarobnim vzdušje obarvane »Argus« klasike si ne bi mogli zaželeti in tako smo se prek pompozne otvoritvene poslastice »The King Will Come«, z večdelnimi kitarskimi harmonijami naphanega epa »Throw Down the Sword« in pastoralne mojstrovine »Sometime World« v duhu za kratek čas vrnili v romantično idealizirane čase srednjeveške Britanije. Takoj je potrebno omeniti, da so bili posamezni člani banda odlično razpoloženi, pa čeprav je spodobno ozvočenje zaradi majhnega naklona, saj je oder stal na griču, nekoliko odnašalo navzdol, pa tudi gospod Powell je bil v tem večeru kitarsko nekoliko 'rezerviran' in je levji delež kitarskih improvizacij prepustil dolgoletnemu pajdašu Manninenu.
Andy je imel zato povsem upravičljiv razlog, saj je bil nedavno operiran na rami, kar mu je onemogočalo popoln virtuozni razmah na njegovi znameniti Gibson Flying V kitari, razen tega pa je bil to prvi nastop Wishbone Ash po dveh mesecih popolnega koncertnega mirovanja. Po drugi strani je gospod Powell zelo dobro in suvereno odpel tako dolgoletne klasike kot novejše stvaritve med katerimi so za začetek izvedli »Can't Go It Alone«, katero so ustvarili v sodelovanju z zunanjim sodelavcem Patom McManusom. S »Heavy Weather«, še eno skladbo z albuma »Elegant Stealth, ter z dolgimi improvizacijami razširjeno verzijo »Open Road«, katera izvira iz »Number the Brave« (1981), njihovega edinega album z legendarnim basistom/pevcem Johnom Wettonom (Asia, ex-Family, King Crimson, Uriah Heep, UK) v postavi, so zaključili prvi del nastopa, čemur je sledil 20 minutni odmor.
Drugi del nastopa so odprli z eno svojih najbolj priljubljenih in znanih skladb, »Warrior«, ki je še danes pravcata kitarska šola 'v malem' za vse mlade in nadebudne težkometalske kitariste. »Man With No Name« ne spada med bolj navdahnjene trenutke albuma »Elegant Stealth«, vendar so nas člani Wishbone Ash ves čas razvajali z izjemno energijo, medsebojno odrsko kemijo in predanostjo 'stvari', tako da se na to, da ni šlo za najbolj posrečen izbor, ni nihče kaj dosti oziral, še posebno po tem, ko je sledilo par velikih presenečenj. Ne zgodi se pogostokrat, da se Andy in tovarišija spomnijo na svoje stvaritve z začetka osemdesetih, vendar smo v tem večeru lahko slišali tako »Lifeline« z albuma »Just Testing« (1980) kot »Engine Overheat« s »Twin Barrels Burning« (1982), njihovega edinega studijskega dosežka z žal že pokojnim basistom Trevorjem Bolderjem (Uriah Heep, David Bowie in Spiders From Mars). Še nekoliko večje presenečenje je predstavljala izvedba skladbe »Surface To Air« z albuma »Front Page News« (1977), saj se Powell in avtor te stvaritve, nekdanji basist/pevec Martin Turner, ki vodi svojo verzijo Wishbone Ash, še vedno nista pobotala.
Zaključni del nastopa britanskih težko rockerskih inovatorjev, kateri so pustili močan pečat tudi v svetu progresivnega rocka, je vseboval izvedbe nekaterih njihovih najbolj slikovitih zimzelenov kot sta bila zabavljaško naravnani »Pilgrimage« standard »Jail Bait« in izjemno zanimiva verzija nepozabnega epa »Phoenix«, ki je davnega leta 1970 izšel na njihovem prvencu. Tokrat so ga vnovič popolnoma 'reorganizirali' z improviziranjem, pri čemer je Powell levji delež svojih solističnih opravil, zaradi prej omenjene operacije na rami, prepustil Manninenu. V dodatku so nekoliko presenetljivo izvedli priljubljeni »Just Testing« standard »Living Proof«, ne ravno pogost izbor v zadnjih letih, ki pa ni izpadel ravno po načrtih. Zato pa je toliko boljše izpadla »Blowin' Free«, še ena »Argus« umetnina in zaključna izvedba tega magičnega večera. Vsak član skupine je iz sebe, po pričakovanju iztisnil maksimum s tem, da je imel finski kitarski mojster Manninen še nekoliko več dela kot ponavadi in si zato zasluži dvojno pohvalo. Za njihov prvi nastop po daljšem premoru je nastop v Vrsarju izpadel naravnost odlično.
Za konec je potrebno posebej pohvaliti tudi organizatorje festivala, ki so se izkazali s kvalitetnim ozvočenjem, glede na dane razmere ter animatorjem-poliglotom, kateri se je našim obiskovalcem festivala posebej zahvalil tudi v Slovenščini, nekaj kar je bilo še nedolgo tega v istrskih letoviščih skorajda nepredstavljivo. Še en dokaz, da smo zdaj z našimi nekdanjimi jugoslovanskim brati spet skupaj v dobrem in slabem, v podobni, po 'zaslugi' evrokracije, čedalje bolj sumljivo zaudarjajoči 'kaši' evropskih narodov. Večina obiskovalcev pa si po nastopu Wishbone Ash, ko so jih le ti, kljub pozni večerni uri, napolnili z izdatno galono pozitivne energije in novim elanom, ni kaj dosti belila glave s tovrstnim, nič kaj navdihujočim dejstvom.
na vrh