Wisbone Ash, mojstri dualnih kitarskih harmonij, pritajenega občutka za epiko in večni iskalci inovativnih aranžmajskih silnic s pomočjo katerih so izumili povsem svojstveno obliko klasičnega rocka, z redkimi izjemami že dolgo več ne nastopajo na večjih odrih, ki bi ustrezali njihovemu renomeju in veličastni zapuščini.
Legendarni britanski kolektiv, ki si je glasbeno nesmrtnost in prepoznavnost priboril z epsko mojstrovino "Argus" (1972), se prav nič ne zmrduje, če se mu ponudi nastop v "barski" dvorani kot je bil v tem večeru dunajski klub Reigen, kar bi večina njihovih glasbenih vrstnikov, sploh tistih ki že desetletja ne uživajo več nekdanjih komercialnih uspehov, prav gotovo zavrnila. Ljubezen do koncertnega nastopanja in igranja dobre glasbe, četudi pred bistveno manj publike kot so bili nekoč vajeni, je pri Wishbone Ash, ki še vedno k vsakemu projektu pristopijo z dušo in srcem, enostavno prevelika.
V vlogi predskupine so se z dostojnim nastopom predstavili Švicarji Fabian Anderhuf Band, ki so s svojo sicer precej generično mešanico kitarsko orientiranega bluesa in funka pregovorno hladno Avstrijsko publiko uspeli navdušiti vsaj do te mere, da šefu skupine, kitaristu in pevcu Fabianu Anderhufu, nasmešek do konca nastopa ni izginil iz obraza. Po temeljiti prevetritvi odrske postavitve je bilo vse nared za prihod glavnih "zvezd" večera.
Gospod Powell in tovarišija so se odločili, da že ob otvoritvi koncerta udarijo s polno močjo in s pomočjo dolgoletnih klasik na noge spravijo tradicionalno čustveno premrle Avstrijce. Večina izmed njih je namreč dajala vtis, da jim več od spremljanja nastopa britanskih art rockovskih legend, pomeni to, da je za njihovo mizo zvrhan vrček piva in po možnosti še zamaščena pivska klobasa z zeljem. Vzdušje v dvorani resda ni bilo doraslo dogodku, a so prekaljeni mački v skupini s pomočjo profesionalnega, zelo dobro izpeljanega nastopa in izdatne doze britanskega humorja tudi to pomanjkljivost znali obrniti v svoj prid.
Wishbone Ash so nastop odprli z epskim "Argus" zimzelenom "The King Will Come", čemur je obvezno sledil himnični "Warrior", katerega mogočni refren vselej prebudi tudi največje čustvene zaspance. Koncertna turneja legendarnega kolektiva je bila v prvi vrsti namenjena promociji imenitnega novega albuma "Elegant Stealth" (2011), zato ni presenetilo, da je bila tretja izvedba tega večera "Can`t Go It Alone", ki je bila izbrana za prvega predstavnika s prej omenjenega studijskega dosežka.
Temperamentni otvoritveni del koncerta med katerim Andy Powell seveda ni pozabil na svoj znameniti flying-V model kitare se je nekoliko umiril z "There`s the Rub" (1974) zimzeleno balado "Lady Jay", ki je s svojim melanholičnim ambientom vselej pravcati balzam za ušesa in dušo. Za marsikoga izmed privržencev klasične ere Wishbone Ash je melodramatično-nostalgična "Argus" zakuska "Sometime World", eno večjih presenečenj, predstavljala kar vrhunec tega večera.
Fantje iz Wishbone Ash pa niso samo izjemni glasbeniki, temveč tudi precej slikovite odrske pojave, prave inkarnacije prekaljenih klasičnih rockerjev, pri čemer imata največ smisla za odrsko koreografijo po pričakovanju najstarejša člana, se pravi Andy Powell in njegov dolgoletni kitarski pajdaš, "večno resni" Finec Muddy Manninen. Medtem, ko je imel karizmatični in za dobro šalo vedno razpoloženi Powell na začetku nastopa okoli sebe ovit dolg šal, katerega si je očitno izposodil od Fisha, je Manninen z jakno na kateri so se dičili šamanski okraski, deloval kot popolno utelešenje klasičnega rockerja.
Večno dobrovoljni in s čepico ovenčani basist Bob Skeat je s svojim videzom pristnega naturščika iz angleškega podeželskega okolja, med drugim skrbel tudi za pozitivno ozračje, medtem ko v primerjavi s preostalimi člani skupine relativno mladi bobnar Joseph Crabtree, ostaja edini član Wisbone Ash, kateremu ne bi škodil kanček več odrske karizme, kar pa uspešno kompenzira z zavidanja vredno bobnarsko tehniko. Nabor izvedb je bil ves čas zelo dobro uravnotežen med dolgoletnimi in novejšimi favoriti, tako da je bilo kar nekaj prijetnih presenečenj kot denimo "Bona Fide" (2002) standard "Love, Faith & Hope".
Za vnovično vrnitev v zlata sedemdeseta sta poskrbela "Pilgrimage" (1971) zimzelena "The Pilgrim" in "Jailbait", katera so razširili s številnimi kitarskimi improvizacijami. Dolgoletna "Just Testing" (1980) klasika "Living Proof" je bila še eno izmed presenečenj večera, saj jo v zadnjih letih ne izvajajo ob vsaki priložnosti.
Andy Powell je tik pred zaključnim delom nastopa v roke prijel dvanajstrunsko kitaro s pomočjo katere nas je vnovič popeljal v klasično obdobje skupine, ko so njihovo poezijo obvladovale epske historično-pastoralne tematike. Koncert je dosegel vrhunec z nesmrtnim epom "Phoenix", kateri je vedno svojevrstna demonstracija bravurozne kitarske improvizatorike na relaciji Powell-Manninen. Po krajšem premoru se je tovarišija vrnila na oder z inštrumentalnim biserom "Mud-Slick" ter še eno "Argus" klasiko "Blowin` Free", ki je za veliki finale uspela še zadnjič kolikor toliko razživeti dvorano.
Wishbone Ash, ki so nas tudi tokrat prevzeli s skorajda sanjsko set listo, enostavno ne morejo razočarati pa naj igrajo v še tako utesnjenih razmerah, pod slabo odrsko razsvetljavo in pred relativno apatično publiko. Edino kar je bilo res moteče in je zaznavno kazilo koncertno vzdušje je bilo slabo ozvočenje, saj so bili bobni ves čas nekoliko prehrupni, kar je "porezalo" kitare in vokale, a na to dejstvo band ni imel vpliva. Škoda, da so imeli ob tem tudi probleme z uglašenostjo mikrofona pri Skeatovem spremljevalnem vokalu, katerega se je včasih komajda slišalo. Vendarle, če se potegne črta pod celoten nastop, smo bili priča vrhunskemu koncertnemu doživetju za kakršnega lahko poskrbijo samo velemojstri svojega posla kot so Wishbone Ash.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh