Na Koroškem, točneje v Ravnah, se je preteklo soboto odvijal sedaj že tradicionalni dogodek Winterstrike, kjer so že tretje leto zapored nastopila najaktualnejša imena slovenske metalske scene. Žal je dogodek v prijetnem ambientu kluba Kompleks krojilo vreme, saj je močno sneženje širom domovine marsikaterega potencialnega obiskovalca odvrnilo od obiska oddaljenega kraja pod Karavankami. Neljub dogodek, sploh ko pomislimo, da so na Ravnah v drugi polovici decembra lani organizirali black metalsko zasnovan večer, katerega udeležba je bila prav tako zaradi ekstermnih vremenskih razmer tistega večera mizerna. Tokrat je bila udeležba zimskim razmeram navkljub solidna, dobrih sto ljubiteljev težkometalskega riffanja se je zbralo in družilo v nastopih skupin Scepsis, Gonoba, Vulvathrone in Lene kosti. Žal so morali udeležbo tik pred zdajci prav zaradi slabih vremenskih pogojev odpovedati ljubljanski thrash metalci Eruption.
SCEPSIS
Večer so otvorili Scepsis, zasedba v kateri so moči združili člani domačih zasedb Thraw in Wartune. Scepsis je projekt, namenjen izključno preigravanju priredb oziroma klasik težkometalne glasbe. Kakšen nastop so nam pripravili! Band sestavljajo štirje odlični glasbeniki, Tilen na bas kitari/vokalu, kitarski dvojec tvorita Gašper in Domen, za bobni pa sedi Bojan. Kljub redkim nastopom tega projekta se fantje za nastop maksimalno angažirajo in iz sebe iztisnejo največ kar lahko. Vsaki skladbi se znajo posvetiti in jo odigrati popolnoma natančno, kot v izvirniku. Vokalist Tilen tako ves čas varira med različnimi opcijami agresivnea vokala in growla, odlično delo je opravil tudi Bojan, kljub mladosti eden izstopajočih bobnarjev na naši sceni. Po svoji bateriji tolče kot za šalo, prehodi mu ne predstavljajo nikakršnega izziva, igrano skladbo nosi zapisano v svojem mezincu. Scepsis so presenetili s priredbo inštrumentalne Transylvanie (Iron Maiden), saj le ta odstopa od njihovih siceršnjih barv metala. Fantje so se izkazali v odlični luči, saj so se znali spopasti tudi s tehnično težjimi Death skladbami (Spirit Crusher, Zombie Ritual), na svoj račun pa so prišli tudi privrženci skupin Testament, Slayer in Sepultura. V prid skupini govori dejsto, da so Scepsis deloma spremenili set listo glede na koncert lanskega avgusta na Metelkovi v Ljubljani, ko sem jih sam gledal prvič. Brez dvoma nastop po meri vseh privržencev ekstremnejšega metala, ki je v dvorani Kompleksa zbral, kot se je kasneje izkazalo, morda celo največje število duš.
GONOBA
Nato so oder zasedli člani domžalske skupine Gonoba, ki je pred kratkim izdala studijski prvenec z naslovom "Chains of Ignorance", na Koroško pa prišla ravno z razlogom njegove predstavitve. V slabo uro dolgem nastopu so fantje pokazali, zakaj spadajo med trenutno naše najboljše metalske zasedbe. Gonoba je dobro naoljen stroj, ki zna obiskovalcem podkuriti pod nogami! Predstavili so svojo death/thrash vizijo metala, njihov zvok krasijo elementi obeh žanrov in so med sabo močno prepleteni, thrashersko riffanje mnogokrat agresivni Hopsijev growl in rušilna ritem sekcija s Kokijem na bobnih in Branetom na bas kitari ponesejo v death metalske vode, obe kitari pa poskrbita za melodičnost, kar njihovo muziko naredi zanimivo. Nekakšen melodični death metal s thrash elementi torej. A kaj bi predalčkali, časa za le-to med koncertom ni bilo, saj so Domžalčani s svetlobno hitrostjo udrihali in nas peljali skozi album Chains of Ignorance, Exodus priredba War is My Shepherd pa je dokazala njihove thrasherske korenine. Njihovi komadi bazirajo na hitrem tempu, mnogi prehodi pa prinesejo tudi kanček počasnejše dele, ko Gonoba pritisnejo na zavoro in prisilijo obiskovalca v spremembo ritma "headbanganja". Posebno omembo si zasluži kitarist Grega, ki je z vragolijami po vratu svoje kitare v zvok Gonobe prinesel dodaten element in njihovo glasbo brez dvoma dvignil na višjo raven. Suveren nastop, ki je tudi mene prepričal v nakup albuma "Chains of Ignorance".
VULVATHRONE
Tretji po vrsti so nastopili Vulvathrone, prvaki slovenske porno grind scene in brez konkurence najekstremnejši band večera. Prekmurci so na Koroškem nastopili kot trio, brez Ozyja na basu, vzroka za Ozyjevo odsotnost ne poznam, se je pa le-ta defenitivno poznala v sami glasbi, saj komunikacija med ritem sekcijo (tokrat torej samo Matko na bobnarskem stolčku) in kitaristom Hermanom ni bila na dovolj visokem nivoju, posledično je prihajalo do manjših kiksov in neskladja v komadih. Frontman, mladenič Jure, se je v bandu zaradi pogostega nastopanja že dodobra ustalil, vendar pa mu še vedno primanjkuje za ščepec več samozavesti in odrske igre, predvsem kar se tiče same komunikacije v smeri band - publika. Zdi se, kot da Vulvathrone vse svoje karte stavijo izključno na glasbo, medtem ko je odrski nastop vse preveč v drugem planu. Kar pa ne pomeni, da Vulvathrone niso od muh! Matko za bobni je poskrbel za ekstremen tempo in dajal ritem Hermanovemu trzanju po kitari, za dinamičnost pa pri Vulvathrone posrbi pestra paleta vokalov. Tako Jure kot tudi Herman, ki ga občasno zamenja, imata kot adute pripravljenih več vokalov, tisoč in eno obliko growla , vštevši vse možne variante kruljenja. Vulvathrone so se sprehodili skozi novoizdani album "Passion of Perversity", pozabili niso niti na prvenec Bukkake. Sodeč po poplesavajočih prvih dveh vrstah Kompleksa so Vulvathrone zagotovo poskrbeli za orgazme vseh privržencev grindea, čeprav je, roko na srce, Vulvathrone miselnost razumljiva zgolj redkim izbrancem.
LENE KOSTI
Po treh ekstremnejših bandih je napočil čas tudi za tiste, ki v metalu prisegajo na tradicionalnost - napočil je čas za Lene Kosti, prvi slovenski heavy metal band, katerega korenine segajo v leto 1978. Lene kosti so band od glave do peta, band, ki skrbi za svojo celovito podobo. Skrbijo za svoje fane, imajo jasno začrtano vizijo, usmerjeno v prihodnost, in če so prestol slovenskega heavy metala že osvojili, se sedaj počasi začenja obdobje spogledovanja tudi s tujino. In imajo še nekaj - odlične igralce na čelu z Milanom Krušičem in njegovim nastopom, ki devetdeset minut spremeni v predstavo, šov, pripovedujočo zgodbo v stilu Alicea Cooperja. Z vsakim nastopom nadgradi prejšnjega in zato obiskovalec nikoli ne ve, kaj mu bo "Dr. Evil" zakuhal tokrat. A pojdimo lepo po vrsti.
Lene kosti so kot headlinerji večera dobili največjo minutažo in so v slabi uri in pol nastopa pokazali, da z njimi ne gre češenj zobati! Predstavili so jedro skladb iz prihajajočega albuma Do or Die (izšel bo konec februarja) in s svojim rušilnim starošolskim pristopom heavy metala v zrak pognali prav vsakogar, ki je bil v tistem trenutku ujet med štirimi stenami Kompleksa, pokloniti se niso pozabili niti dvema od svojih vzornikov, katerim se morajo zahvaliti za inspiracijo ob prvih korakih skupine davno tega, govorim seveda o ZZ Topih (Tube Snake Boogie) in Judas Priestih (Diamonds and Rust). Trdno jedro skupine tvorita brata, kitarista Kavaš, ki z izkušenim in umirjenim pogledom nadzirata nastop, a na drugi strani s kot britev ostrimi kitarskimi riffi polagata podlago za zgodbo, ki jo igra Krušič. Tu je še basist Grega Benko, ki je od nastopa v Orto baru lanskega maja, ko je v vlogi basista nastopil prvič, dodobra spoznal skupino in princip njenega delovanja ter se konsolidiral v skupino od te mere, da na odru z dvojico Kavaš dihajo kot eno. Dogajanje na odru temelji na potezah frontmana Krušiča, katerega karizma je večja od Triglava, zatorej nič nenavadnega, da rad samozavestno eksperimentira s čim novim. Nastop je začel v že znani psihopatski kirurški opravi norega doktora (Dr. Evil, kakopak!), malodane šokiral pa je sredi nastopa, ko je preoblečen v starko s koso odpel skladbo "Uninvited Guest". Krušič ima čut za izbiro odrske kolekcije, pri tem nima meja in ravno to je karta, na katero Lene kosti stavijo in jih lahko pripelje še hudičevo daleč. Vsekakor pa Lene kosti niso zgolj Krušič, so kombinacija izkušenosti in prefinjosti v telesih bratov Kavaš in Krušiča ter na drugi strani mladosti, igrivosti in želje po dokazovanju bobnarja Mihe Nedoha in že omenjenega basista Brenkota. Skratka, Lene kosti so usklajeno moštvo, pri katerem vsak pozna svojo vlogo in jo do potankosti izpolnjuje.
Proti koncu nastopa se je malce že poznala utrujenost, slišati je bilo nekaj manjših kitarskih kiksov, tudi Krušičevemu vokalu se po dolgem nastopu pozna, da ni Rob Halford pri petindvajsetih, vendar gledano celostno so Lene kosti tudi tega večera dokazale, zakaj so botri slovenskega heavy metala. Lene kosti, sam že komaj pričakujem ploščo! Kdo ve, do kam vse lahko z njo posežejo!
Vsak ima svoj okus in vsako mnenje je subjektivno, tako da je o zmagovalcu večera težko govoriti. Dejstvo pa je, da so Lene kosti vsaj pri meni pustile najglobji vtis ter da njihov nastop zares ni enak nastopu, kot velja za mnoge druge bande. Večer je bil lepo doživetje, sam nabor bandov pa priča o trenutni veliki popularnost thrash in death žanra znotraj metalskih vod, posledično se tudi scena razvija v tej smeri. Če samo pogledamo nove metalske izdaje preteklega leta v Sloveniji, z lahkoto ugotovimo, da prednjačita ravno omenjena dva podžanra. Žal nam je lahko za odpadle Eruption, kljub temu pa je bil večer brez kančka dvoma vrhunski. Veseli tudi dejstvo, da je bilo v oddaljenih Ravnah moč opaziti bolj ali manj znane metalske face iz cele Slovenije, tako osrednjeslovenske, kot tudi Gorenjske in Dolenjske. Dokler bomo tako povezani, se bomo zagotovo imeli "luštno"!
fotografije (Scepsis, Gonoba): Aleš Podbrežnik
fotografije (Vulvathrone, Lene kosti): Urban Bolta
fotografije (Lene kosti): Andreja Krušič
na vrh