Winter Days of Metal se je lani prvič odvil v Bohinjski Bistrici in se izkazal za zelo prijeten festival s precejšnim potencialom. To je na svoji drugi ponovitvi le še potrdil, letos pa se je tudi publika odzvala v precej večjem številu kot lani. To je bilo očitno predvsem drugi dan, ko je headlinerje Dropkick Murphys spremljala kar približno osemstoglava množica. Letošnji festival, ki se je iz celega tedna dobrodošlo skrčil na tri dni, zaradi vremenskih razmer pa je letos opravičil tudi svoje ime, smo obiskali na zadnji, sobotni dan, ki je znova potrdil prijetno, domačno atmosfero festivala.
Zadnji dan festivala so začeli britanski Novacrow, ki so se slovenski publiki prvič predstavili že na lanskem Metaldays, kar mi je razkril šele Google, pa čeprav sem si jih celo ogledal. Ker takrat niso niti najmanj prepričali so utonili v pozabo, še hitreje pa bodo pozabljeni po tokratni predstavi. Novacrow so na oder dvorane Danica stopili oslabljeni, saj je bil bobnar štorast v vodnem parku v Bohinjski Bistrici in je moral zaradi poškodbe svoje mesto odstopiti ritem mašini. Glede na videno in slišano je bend, ki ga vodi pevka in kitaristka Kittie zato vse skupaj vzel z levo roko in koncert vzel bolj za šalo kot za res. Kvaliteta izvedbe je bila namreč izrazito podrejena odrskemu šovu pretirano nastopaške Kittie ter basista, ki je po odru divjal kot stekla opica in ga je bilo skoraj več pod odrom kot na odru. Pri tem je imel inštrument bolj kot ne za okras, saj ta sploh ni bil vklopljen. Sicer pa Novacrow zvenijo kot malce trši kitarski pop, zato je bilo njihov nastop še najbolj gledanje na uro kdaj se bo končal.
Nekoliko boljše je bilo nadaljevanje s španskimi Immorgon, vsaj kar se tiče izvedba, saj je bila ta na mnogo višjem nivoju kot pri predhodnikih. A je prej kot to mnogo bolj izstopalo, da se fantje iz Barcelone očitno spopadajo s hudo krizo identitete, kar je bilo očitno že, ko so na oder prikorakali v verižnih srajcah in s pivskimi rogovi. Ja, Španci pojejo o Vikingih, še slabše, takšen vtis skušajo dajati tudi s celotno vizualno podobo, kar je nekako tako, če bi se bend iz Maribor oblačil v ninje in prepeval o katanah. Tudi sicer so Immorgon, kljub dobremu zvoku in suverenemu nastopu, zvočno vse preveč spominjali na Ensiferum in, koga drugega, Amon Amarth.
Zaradi razmer na cestah so prejšnji večer svoj nastop odpovedali italijanski Hour of Penance, žal pa so isto pot ubrali tudi norveški black metalci Endezzma zaradi česar je odpadel tudi njihov nastop. Po daljši pavzi so nato na oder stopili nemški »navtični« funeral doom metalci Ahab, eno najbolj čislanih imen žanra, ki so v dobri uri dokazali zakaj je temu tako. Ime benda je kajpak navdihnil kapitan Ahab iz Melvillove literarne klasike Moby Dick, skupina pa je morsko tematiko odlično povezala s počasnim, morečim in grozečim doom metalom. Ahab je uspelo, kljub precej težaški naravi njihove glasbe, ki ni pisana na vsako kožo, vzpostaviti čudovito atmosfero, ki so jo gradili s pestro dinamiko sicer ultra počasnega dooma. Nemci namreč točno vedo kdaj iz počasne hipnotičnosti odmeva iz temnih globin morja, pahniti na sredo brutalnega in neizprosnega oceana. To jim uspe predvsem z izmenjevanjem melodičnih kitarskih linij in čistega vokala na eni ter masivnih akordov in živalskega growla na drugi strani. Predvsem slednje publiko brez usmiljenja zaobjame kot lovke orjaškega lignja in Ahab so iz njihovega prijema spustili šele z zadnjim odigranim tonom.
V nov še bolj brutalen primež pa so prijeli nosilci zaključnega dne festivala, legendarni Nizozemci Asphyx, ki so se v Slovenijo vrnili prvič po Metaldays 2014, hkrati pa je bil to tudi njihov čisto prvi koncert v letu 2018. Že na daleč se je videlo, da je bila nizozemska četverka lačna odra in zadušitve občinstva s surovim in mastnim death/doom metalom. Na Metaldays so Asphyx predstavljali takrat še sveži Deathhammer, tokrat je bil na tapeti tudi predlani izdani Incoming Death, bend pa je zadumiral še s super izborom z Death… The Brutal Way ter železnimi klasikami iz zgornjih devetdesetih. Ob odlični zvočni sliki so na plano lepo privreli izprijeno umazani rifi Paula Baayensa ter bolan vokal izjemnega van Drunena, ki kljub letom niti malo ne pojenja na moči in prepričljivosti. Na trenutke se je sicer slišalo, da so fantje na svoj prvi letošnji nastop tudi malo nazdravili, saj so skozi nekaj komadov zdrveli še nekajkrat hitreje kot sicer, a po vrhunskih himnah a la Deathhammer, Scorbutics, Last One on Earth ter zaključnim M.S. Bismarck je vrat naslednje jutro trpel tako kot že dolgo ne. Headliner kot se šika!
Za zares zadnje slovo od Winter Days of Metal 2018 pa so poskrbeli nemški grind kozlički Milking the Goatmachine, a se je publiko do takrat že utrudila in je zadnje nastopajoče spremljalo precej manj ljudi. Tudi sicer pa Milking the Goatmachine ne ponudijo kaj več od povprečnega grinda in me osebno hitro začnejo dolgočasiti. Tudi tokrat globljega vtisa name niso pustili, je pa bil zaključek Winter Days of Metal 2018 kljub temu pravi. Razvijajoči se festival je namreč tudi letos pustil lep vtis in zgolj še potrdil svoj velik potencial in dokazal, da je še kako dobrodošla poživitev zgodnje zimske koncertne scene, ki je sicer bolj ali manj mrtva. Da bi festivalu v prihodnje le uspelo premagati še prepreko, ki jo v glavnem predstavlja dejstvo, da je v zgodnjih zimskih mesecih na turnejah precej malo skupin.
na vrh