Winter Days of Metal, ki se je letos prvič odvil v dvorani Danica v Bohinjski Bistrici, pravzaprav nadaljuje zgodbo pred nekaj leti klavrno propadle zimske izdaje Metalcampa, a je zastavljen mnogo bolj širokopotezno, kar je dokazal že nabor nastopajočih, ki je ponudil nekaj zvenečih, srednje velikih imen. Prve tri dni festivala so tako po pričevanjih obiskovalcev in kolegov zaznamovali predvsem Rotting Christ, Destruction in Holy Moses. Slednji so publiko zaradi njenega resnično majhnega števila povabili celo v prostor, ki je sicer rezerviran za fotografe, kasneje pa tudi na oder. Rockline se je festivalskemu dogajanju pridružil šele v četrek in hitro se je izkazalo, da festival kljub zelo slabemu obisku (kar je velika škoda) ponuja ogromno. Čeprav dvorana sprejme vsaj dva, tri tisoč ljudi je bila tokrat na prvem mestu domačnost, zavoljo utečenosti Metaldays ekipe pa tudi odlična organizacija.
Zaradi nekoliko poznega prihoda v Bohinjsko Bistrico smo zamudili prvo nastopajoče, avstrijske melodične death metalce Rest In Fear in se najprej srečali z naslednjimi nastopajočimi, Britanci The Devil. Te smo pred nekaj leti spoznali na Metaldays, kjer so na glavnem odru nastopili v zgodnjih popoldanskih urah in pod žgočim soncem njihova atmosferična glasbe ni prišla do večjega izraza. Tokrat je bilo na manjšem odru precej drugače, saj je bila inštrumentalna, mistična podoba benda, ki, podobno kot Ghost, skrbno skriva svoje identiteta nekoliko bolj intenzivna. Počasi kotaleča se zvočna podoba je močno podprta s klaviaturami in zeitgeist filmskim izseki, ki se vrtijo tudi v ozadju, vendar pa The Devil na dolgi rok postanejo precej predvidljivi in nekoliko enolični. Videno enkrat, videno za zmeraj.
Mnogo bolj poskočni so bili v nadaljevanju švedski hard rockerji Dead Lord, ki so v mrzli marčevski večer prinesli vročico klasičnega hard rocka v stilu Thin Lizzy in AC/DC. Fantom je uspelo razmigati sicer zelo maloštevilno publiko, a so se na odru kljub temu obnašali profesionalno, kot da igrajo tisoč glavi množici, ne pa peščici dobro razpoloženih navdušencev, ki se jih je dalo prešteti na prste ene roke. Primerjava s Thin Lizzy je zaradi nalezljivih, melodičnih pasaž, številnih kitarskih harmoničnih duelov in vokala Hakima Krima več kot na mestu, fantje pa so se publiki skušali priljubiti še z impromptu verzijo Iron Maiden klasike The Trooper, ki pa se ni ravno najbolje posrečila. Vendarle pa so Dead Lord s svojo pozitivno energijo na festival spadali vsaj toliko kot smučanje na Voglu ali namakanje v jacuzziju.
Prav slednjemu so bili podobni dolgoživi švedski gothic/doom metalci Draconian, saj so siceršnjo radoživost dogajanja, zaradi počasne in težke glasbe bolj ali manj ubili. S tem ni nič narobe, saj je jasno, da od doom benda ni pričakovati, da bo čupala ali moshala cela dvorana, pa vendar so Draconian iz četrtkovega dogajanja precej štrleli. Že tako so na oder stopili kar nekaj minut pred napovedanim začetkom, najboljše jim ni služil niti zvok, tečen pa je bil tudi vidno opiti pevec Anders Jacobsson. Ta je iz svojega grla sicer zvabil korekten growl, ki se je lepo skladal v »beauty and the beast« konceptu s pevko Jerry, a je večina publike čas med nastopom Draconian raje namenila za druženje izven, kar so omogočale tudi, za čas in kraj, relativno visoke temperature.
Mnogo, mnogo bolje so zaključek četrtega dne festivala izpeljali norveški Taake, v zadnjih letih pravzaprav stalnica naših odrov, a je njihov obisk vsakič dobrodošel. Tudi tokrat so Taake ponudili dobro uro vrhunskega black metal primitivizma, ki mu kraljuje od pasu navzgor slečeni frontmen Hoest. Ta je bil znova najbolj živahen član benda, saj ga je bil oder poln, manjkalo pa ni tudi njegovih kultnih celticfrostovskih »ugh!« krikov. Svojemu prijatelju Hoestu, oziroma kot ga sam imenuje »that norwegian faggot«, se je za komad Nordbundet pridružil novi slovenski državljan Niklas Kvarforth (Shining) in že precej »utrujen« odrenčal nekaj verzov. Vrhunski konec četrtega dne festivala, manjkal je samo še banjo.
na vrh