Petkovo pozno popoldne je bilo v znamenju domače Morane, ki je postala že stalnica festivala Metaldays, pripadla pa ji je tudi čast nastopiti na prvi izdaji Winter Days of Metal. Morano očitno vsakič, ko jih ujamem dopolni dodaten član in tudi tokrat ni bilo nič drugače, saj se je klaviaturistki Tjaši pred časom pridružila še druga klaviaturistka Zora, pevcu Tomu pa še pevka Nina (Sen). Na odru je tako stalo kar osem ljudi, ki so v dobre pol ure odigrali svojo vizijo melodičnega/folk death metala. Punce in fantje so pokazali lep napredek, saj je njihova glasba končno dobila rdečo nit in večjo koherenco kot poprej. Povsem odveč sta bila sicer bobnarski in kitarski solo ter priredba Wintersun, moteče pa tudi fotografiranje in snemanje samih sebe na odru. Je pa pozitiven napredek vendarle viden.
Prvi tuji gostje so bili nizozemski death/thrasherji Izegrim, ki so se pred slabimi petimi leti slovenski publiki že predstavili v Channel Zeru v družbi Onslaught. Tokrat so punca in fantje Slovenijo obiskali z aktualnim albumom The Ferryman's End, ki so ga tudi izdatno predstavili. Žal pa še vedno najbolj zapomnljiv element benda ostaja pevka in basistka Marloes z ultra dolgo blond čupo, ki zna iz sebe spraviti zelo konkreten glas, ki ni nič kaj dekliški. Preostanek Izegrim pa namreč trdo ostaja v čisto solidnem death/thrashu, ki pa v ničemer ne odstopa od smernic žanra, kaj šele, da bi v čemerkoli izdatno izstopal.
So pa zato konkretno izstopali nemški thrasherji Dew-Scented, ki jih na naših tleh nismo videli že celo večnost, pa čeprav so bili včasih kar pogosti gostje naših odrov, kar je večkrat poudaril tudi pevec Leif Jensen, čigar glas zveni še vedno kot, da bi spil liter bencina in za tem pogoltnil prižgano vžigalico. Nemci imajo za seboj že deset studijskih albumov (vsi naslovi le-teh se začenjajo z I) ter stotine odigranih koncertov in to se jim prekleto dobro pozna. Slaba ura z Dew-Scented je bila namreč prava lekcija nemškega thrasha, ki mu vladajo odlični rifi, rušilna ritem sekcija in surov glas odličnega frontmena Leifa. Več kot čudovito si je bilo po dolgem času v živo spet zlomiti vrat ob rušilcih kot sta Cities of the Dead in Never to Return! Da le ne bi spet tako dolgo čakali na povratek Dew-Scented na naše odre!
Če se je krivulja energije z Dew-Scented močno obrnila navzgor pa je z Orden Ogan žal padla daleč v minus, saj so Nemci odigrali enega najbolj dolgočasnih koncertov, kar sem jim bil priča zadnjih nekaj let. Od njihovega obupno povprečnega power metala je ostalo v spominu zgolj to, da je ob njem užival le nekaj nemško govorečih gostov festivala, ostala peščica pa je prav mučno čakala na konec njihovega nastopa. Ime bend, ki naj bi pomenilo red strahu je kar pravo. Tako generičnega power metala se je vedno pametno bati.
Je pa k sreči vtis za konec festivala popravilo kultno thrash ime, arizonski Flotsam and Jetsam, pri katerih je svojo metal kariero začel Jason Newsted. Bend je tudi po njegovem hitrem odhodu izdal nekaj zelo dobrega material, a vedno ostal v senci »večjih« imen thrasha, kar je veliko škoda, saj sta albuma Doomsday for the Deceiver in No Place for Disgrace vredna mesta v enciklopediji thrash, lanski Flotsam and Jetsam pa dokaz, da se bendu po žilah še vedno pretaka prava thrash kri. Američani so pred slabima dvema leto sploh prvič pri nas nastopili v Orto baru, a koncerta zaradi takšnih in drugačnih obveznosti na svojo veliko žalost nisem ujel in mislil sem, da je priložnost ujeti Flotse na odru splavala po vodi. Na moje veliko veselje so me potolažili organizatorji Winter Days of Metal, pa tudi bend bi se v boljši luči že težko predstavi. Čeprav je bilo v dvorani le okrog dvesto obiskovalcev je bil bend odlično razpoložen in je od sebe dal vse. Energični Eric A.K. je v odlično vokalni formi, niti najmanj pa ne zaostajajo ostali člani, predvsem kitarista Michael Gilbert in Steve Conley, ki sta poskrbela tudi za izvrstni solistični duel med Smoked Out, ter zverinski bobnar Jason Bittner, verjetno ena najboljših pridobitev benda sploh. Američani so v uri in dvajset, ki je minila še prehitro, odigrali najboljše komade novega albuma, na čelu z briljantnim Iron Maiden (pogrešal sem še Time to Go, a bi verjetno Erica med ultra hitro odpetimi verzi v živo bržda pobralo), nekaj starih thrasherskih mačkov z nekoliko večjim EMŠOm pa nas je uživalo še na nepozabnih thrash himnah kot so Hammerhead, Desecrator, No Place For Disgrace in Doomsday For the Deceiver. Flots 'til Death!
Če imaš po koncu festivala nekaj dni post festivalsko depresijo potem veš, da si bil na pravem festivalu! Winter Days of Metal je tak festival vsekakor bil in kljub prvi izvedbi se vidi, da za njim stoji utečena ekipa, saj je organizacija tekla brezhibno. Čeprav je bil obisk, milo rečeno, porazen, ima festival ogromen potencial, da postane eden večjih izmed »manjših«, predvsem pa bo z njim lažje dočakati poletno festivalsko dogajanje. Se vidimo torej med 31.1. in 4.2.2018 v Bohinjski Bistrici!
na vrh