V četrtek, dne 05.04.2012 sem se na predlog naše neutolažljive RockLine fotografinje, odpravil na zame netipičen večer. Umazani dihurji so k nam pripeljali zanimivo kombinacijo bendov, z glavno skupino A Wilhelm Scream. Netipično zato, ker so glavni nosilci večera A Wilhelm Scream predstavniki melodičnega panka. Da bi bila mera polna, pa jih spremlja na aktualni turneji še par bendov, ki imajo korenine v metalcore glasbi. Prvi so Avstrijski Showyourteeth, drugi pa madžarski The Southern Oracle. Vsekakor zelo zanimiva kombinacija, ki je apelirala bolj na mlajšo populacijo, kar je starostna garnitura obiskovalcev koncerta v Gala hali tudi potrdila.
Večer so odprli The Southern Oracle, ki so pred kratkim izdali nov album, mimogrede z zelo zanimivo grafično podobo. Fantom že kar na čelu piše, da prihajajo iz naše vzhodne sosede, saj so se prav gotovo oblekli v Lentiju ali pa v nekem ekvivalentnem mestu, ki se je mimobežno znašlo na poti do slovenske prestolnice. The Southern Oracle igrajo metal core s primesmi thrash metala, v svojih vrstah pa imajo zelo karizmatičnega, če ne že skoraj hiperaktivnega pevca. Vokalist ima zelo kvaliteten visokotonski scream, no za razliko od dobre eksekucije višjih tonov, pa se v nižjih ne znajde tako dobro. Tako so učinkovale tudi skladbe na odru. Kjer je lahko unovčil svoj potencial (visoke »sreamo« lege), so učinkovale tudi skladbe v teh točkah kredibilno, glede na trenutke, ko se je zatekal k rabi nižjega petja, če sem natančen, raje dretja. Priznati moram, da je bila tudi izvedba komadov, ki ni bila ozaljšana z breakdowni, na nivoju. V teh trenutkih so se The Southern Oracle spogledovali tudi z melodičnim death metalom. Z menoj se verjetno nebi mogli strinjati dečki v prvih vrstah publike, ki so začeli »aktivno telovaditi«, v faznem zamiku, glede na reflektivne gibe avtorja tega prispevka. Presenetljivo pa se je napolnilo tudi prizorišče med njihovim koncertom.
Takoj, ko sem stopil pred oder, mi je v ušesa padlo vrhunsko ozvočenje, s katerim se so se pohvalili lahko Showyourteeth. Kitare, bas boben, bas, činele, vokal, vse je bilo popolno. In kljub temu, da nisem privrženec metal core prijemov je potrebno reči, da bi mi bilo slišano v nasprotnem primeru všeč. Rjoveč vokal krepko podprt z ritem sekcijo je prav prijetno odzvanjal po ušesih. Zopet sem veliko bolj užival v ritmičnih hard core momentih, kot med breakdowni, vendar pa se je ob interpretaciji čutilo, da morajo imeti Showyourteeth za seboj kar nekaj koncertov. Malo je bilo nerodno, ker je večina ljudi, če ne vsi, prišla na glavno pank atrakcijo. Tako, da je pevec vseskozi spodbujal ljudi k večjemu angažmaju. Če pevec v tem ni bil popolnoma uspešen, pa je skupini uspelo v celoti pričarati kvalitetno vzdušje. Nikakor ne evforičnih razsežnosti, nikakor pa nas niso pustili ravnodušnih. To pa je pomenilo odlično ogrevanjem pred nastopom glavnega nosilca večera. Proti koncu nastopa skupine, se je ozračje že kar prijetno ogrelo. Avstrijci pa so bili pozvani še na obvezni dodatek, kar so z veseljem izkoristili in prav pri zadnjem komadu najbolj razkurili občinstvo. Na tem mestu bi se še zahvalil obema bendoma, ker ne uporabljata »clean« vokalov in me s tem nista spravila še v večjo zadrego.
Počasi se je približal tudi trenutek, katerega je dotlej resnično že lepo napolnjena Gala Hala, najbolj pričakovala. Na odru so se prikazali A Wilhelm Scream. Ko sem izvedel, da grem na koncert, sem seveda malo »poguglal« to skupino. Po slikah sodeč in njihovem logotipu bi človek namreč pričakoval kakšno metal core pogruntavščino. Ob poslušanju njihovega zadnjega albuma, pa sem presenečeno ugotovil, da gre za čistokrvni pankrok. Vesele melodije, rahlo infantilna besedila, ki pa so, glede na starost oboževalcev, povsem na mestu. V primeru A Wilhelm Scream ne moremo govoriti le o marginalizaciji zvoka, ki ga definira tipični tri akordni pank, saj se skupina poslužuje modernejših prijemov. Tako se v glasbi sami pojavljajo tudi hitre solaže. Popolni divjak pa je bobnar, katerega roke ob najhitrejših delih s prostim očesom sploh ne moreš zaznati. Ljudem se je, no ja vsaj prvim desetim vrstam, resnično utrgalo. Konstantni »mosh pit« in repetitivni »stage dive-i«, so bil stalnica. V nekem trenutku, pa se je enemu izmed srednješolcev zazdelo, da bi bilo pametno med igranjem na odru poslikati vse člane benda, pevec pa ga je po duhoviti pripombi, da fant očitno dela antropološko raziskavo za National Geographic, končno porinil iz odra. Zvok je bil soliden, nemara so bili preglasni zgolj visoki toni, občasno pa so nad drugimi inštrumenti prevladali tudi vokali. Ker gre za tri vokalno skupino, jim tega verjetno ne gre zameriti. Koncert je proti koncu vodenel v monotoniji, zaradi podobnih struktur pesmi in enoličnih vokalov. Z menoj se verjetno ne morejo strinjati vsi tisti, ki so kurili kalorije pred odrom in v splošnem s svojo telesno aktivnostjo ustvarili odlično razpoloženje, ki se je preneslo na vse udeležence v dvorani.
Četrtkov dogodek, mi je dal vedeti, da se kdaj splača prestopiti glasbene okvirje, ki jih definira glasbeni okus posameznika in se prepustiti širjenju obzorja tudi ob poslušanju koncerta, ki ga izvaja skupina drugega žanra. Še posebej, če ima človek srečo in naleti na zares odzivno občinstvo, ki ti v kombinacij s kvalitetnim bendom lahko popestri sicer beden večer (še enega) aprilskega četrtka.
na vrh