V italijanskem mestecu Piazzola Sul Brenta, v neposredni bližini Padove, se skriva Villa Contarini, kjer so preteklo sredo letovali ljubitelji klasičnega hard rocka 80tih let. Razlogi za to so bili kar trije! Poleg nastopa sicer dokaj pogrešljivih mojstrov rokovanja z maskerskimi prijemi Tigertailz se je ponujala enkratna možnost uživanja v vragolijah dveh zasedb, ki sta v grobem definirala pojem had rocka 80tih. Prva sliši na ime Eurpoe, vrhunec večera pa je bil najavljen v obliki nastopa Whitesnake, vsem dobro znanega Davida Coverdalea, ki letos s svojim društvom ljubiteljev kač proslavlja polnih trideset let sikanja.
TIGERTAILZ
S komaj opazno najavo sončnega zahoda je prišel čas za nastop legendarnih glamerjev Tigertailz. Valežanska banda, ki pod strumnim vodstvom Kima Hookerja še vedno prisega na kičasto napravljeno rock godbo, je hitro prešla k "bistvu". Na žalost! Ali pa tudi srečo. Človek ob Tigertailz namreč vselej ostaja v dvomih in tako ujet na nikogaršnjem ozemlju, zaprepadeno išče odgovore na sicer dokaj enostavna vprašanja. Recimo, kje je skrita poanta neprepričljivega psovanja, ki si je v slabe pol ure dalo duška z neusmiljenim kljuvanjem ob nič hudeha sluteče bobniče naših nedolžnih ušesk, da so evidentnih težavah s samopodobo niti ne govorim! Zadnjo problematiko so pod lupo vzeli kar sami Tigertailz in sicer s pogubnim spustom v Ace Of Spades, ki je neslavno strmoglavil v neokusni zmešnjavi hrupa. Tigertailz se na take "malenkosti" seveda ne ozirajo, kar je gotovo vredno vsaj majhnega občudovanja. Zatorej niti ne čudi, da fantje še vedno premorejo dovolj trdnega zaledja, seveda tudi med italijansko hard rock falango, ki ni skoparila s toplimi pozdravi. Venček tigrastih zimzelenčkov Call Of The Wild, Love Bomb Baby in Dirty Needlez je kljub nenehnimi težavami z zvokom enostavno moral naleteti na odobravanje publike. Ni čudno, fantje so resnično dali vse od sebe in v takih situacijah rezultat ne more izostati.
EUROPE
Popolnoma drugačna zgodba se vrti okoli Europe. Tempest in kompanija so v odlični formi. Z energičnim nastopom, ki je nivo kvalitete same izvedbe v trenutku izmaknil izven dosega vidnega polja Tigertailz, so Europe spominjali na formo svojih najboljših dni. Vsaka malenkost njihovega šova je bila izpiljena do potankosti. Da pa ostajajo spomini na slavno zapuščino zasedbe kljub letom še kako sveži je bilo razvidno iz vročekrvnega odziva publike, ki je Europe skozi prekratki nastop vstrajno nosila po rokah. Če smo iskreni, ob tako strupenem repertoarju, drugega niti ni bilo za pričakovati.
Europe so bili ta večer igrivo razpoloženi. Eksekucija dobro premišljene set liste je bila pristna, če že ne pretirano navdušena. Tempestova vokalna dostava še vedno kljubuje barvitosti slogovnega križanja starega z novim, kjer si črnina Love Is Not The Enemy in Start From The Dark podaja roke z mogočnostjo refrenov Cherokee ali Ready Or Not. Efekt, ki ga neizogiben žanrski trk prinaša je navdušujoč, vendar še zdaleč ne toliko, kot spoznanje dejstva, da Europe kljub metamorfozi vseskozi uspeva ohranjati rdečo nit razpoznavnost zasedbe. Skladbe kot Superstitious ali Sign Of The Times se še vedno previdno držijo značilnih obrisov zvoka 80tih. Temu zgledu je ubogljivo skledila fantastično aranžirana posvojenka Carrie, ki se je je Tempest najprej lotil z akustiko, dokler se mu ob prihodu Johnovega sola ni priključil celotni Europe orkester.
Tempest in Norum ostajata idealen tandem. Strupena simbioza odličnega frontmana in prvovrstnega kitarista je brez težav pometla z vso konkurenco. Razpoloženi Norum je našel tudi dovolj navdiha za iskrivo izvedbo skladb Kee Marcello ere, ki seveda ostaja pomemben del železnega Europe materiala. John je in bo za vedno ostal nepogrešljiv element Europe zvoka, česar se Joey kot idejni vodja zasedbe še kako dobro zaveda. Kitaristu je bilo tako kljub časovni omejenosti dovoljeno konkretneje raztegniti prste. Prav z inspiriranimi solističnimi vložki, tokrat kronanimi še z razpoloženo komunikacijo na relaciji Michaeli/Norum skozi Yesterday's News, Europe smelo gradijo na agilnosti svojih koncertnih nastopov. Z adrenalinom prepojeni dodatek z Rock The Night in seveda The Final Countdown je na koncu samo še zaokrožil bravurozno predstavo, ki je navdušila v vseh pogledih.
WHITESNAKE
Ostane nam še prerez Whitesnake nastopa, oziroma bolje rečeno predstave Davida Coverdalea in njegove "vesele" druščine najetih glasbenikov. V nasprotju z velikimi pričakovanji množice in moram priznati da tudi mene samega, Whitesnake niso predstavili nič posebnega. V edino tolažbo Whitesnake častilcem ostaja le dejstvo, da so eksplozivni Europe ta večer enostavni rečeno postavili preostra merila, tudi za močno naelektreno Davidovo bojno formacijo. Od Coverdaleove čete je bilo napram nedavnemu obisku Osijeka (RockLine reportaža tukaj) tokrat bolj malo haska. Še manj navdušujoča je bila identična set lista (tokrat brez Soldier Of Fortune), ki z izjemo Give Me All Yor Love, po dobrih 20 letih še vedno enega vodilnih "živih" adutov zasedbe, ni pričarala posebne omembe vrednega iskrenja. Podobno velja za samega Coverdalea, kateremu se 30 let neusmiljenjega piljenja zasedbe pozna na vsakem koraku. David se kljub temu samozavestno loteva še tako zahtevnih vokalnih manevriranj. Still Of The Night in obvezni Deep Purple venček Burn/Stormbringer so seveda naleteli na bučno odobravanje publike, presenetilo pa je tudi italijansko poznavanje zaprašenih Whitesnake biserov. Mlado in staro je tako navdušeno pozdravilo Ain't Gonna Cry No More, ki je bila v prvi vrsti verjetno namenjena predvsem peščici starejših Whitesnake ljubiteljev.
Coverdale tudi pri 56. letih za burjenje erotične domišljije ne potrebuje ekstra stimulansov. Konec koncev ta od samega začetka poti bele kače predstavlja edino Whitesnake stalnico – z izjemo samega Davida Coverdalea seveda. Veliki "lovehunter" iz Saltburna letos obhaja okroglih 30. let neusmiljenega penetriranja, ki ga je v neprestanem analiziranju sokov življenja, kljub neštetim kadrovskim rošadam, za vselej ustoličilo kot nesmrtno ikono rock & rolla. Resnici na ljubo, David te nekoč samoumevne veličasnosti danes ne oddaja več. Pravzaprav že nekaj let ne. Njegov glas še zdaleč ne dosega nekdanjih standarov, kar je glede na glasbenikov emšo seveda razumljivo. Do neke meje celo opravičljivo. David pa vsem šarmom navkljub gotovo ne bo našel pravega opravičila za dobro uro in pol dolgo mučenje, ki je najžlahntejše Whitesnake motive zmaličilo praktično do nerazpoznavnosti. Veliko mero krivde tukaj gotovo nosita trubadurja Beach in Aldrih, oba sicer briljantna kitarista, katerima pa gre zameriti pomanjkanje čuta za pravilno tolmačenje Whitesnake koncepta. Rezultat tega je bila hladna in čustveno otopela dostava Blandove Ain't No Love In The Heart Of The City, ki pa jo je v primerjavi s Fool For You Loving in začuda tudi Here I Go Again, odnesla še relativno dobro. Kot najmočnejše orožje Davidovih Whitesnake za novo tisočletje se je ponovno pokazal Good To Be Bad material, kar pa je na žalost mnogo premalo za dostojno proslavitev velikega jubileja.
na vrh