Devin Townsend si je pred nekaj leti za svojo evropsko bazo izbral angleško prestolnico, ki jo od takrat vsakih nekaj let napade z bolj in bolj norimi projektih, ob katerih feni blaženo kar lebdij(m)o. Leta 2011 je Townsend v Londonu v štirih zaporednih večerih odigral celotno tetralogijo Ki-Addicted-Deconstruction-Ghost, oktobra 2012 pa pripravil do tedaj absolutni vrhunec, triurni diskografski presek svoje kariere, The Retinal Circus. Vprašanje je bilo kaj lahko Devin še strese iz rokava, kar bi lahko preseglo triurni spektakel v londonski dvorani Roundhouse, a zdi se da Townsend v svojih rokavih ne skriva zgolj asov, temveč cele kupčke visokih kart.
Oktobra 2014 je izšlo dolgo napovedovano nadaljevanje vesoljske sage o nezemljanu Ziltoidu, Z2, hkrati pa napoved novega spektakla, ki bi presegel celo The Retinal Circus. Townsend se je tokrat iz dvorane Roundhouse, ki stoji v alternativnem londonskem okrožju Camden premaknil v elitno sosesko Kensington in prestižno dvorano Royal Albert Hall, ki stoji le streljaj od največjega londonskega parka Hyde Park in brezplačnih gigantskih muzejev Natural History Museum ter Science Museum. Royal Albert Hall je leta 1871 odprla kraljica Viktorija, elitna dvorana pa je skoraj 150 let slovela predvsem po obupni akustiki in tako grozljivim odmevom, da so ji nadeli nelaskavo lastnost edinega kraja na katerem lahko britanski skladatelj svoje delo gotovo sliši kar dvakrat. Kmalu po drugi svetovni vojni so te težave dokončno odpravili in akustika je danes vrhunska.
Pozno popoldne so dvorano že obkrožale nepregledne, znamenite angleške vrste, ki pa so jih, tipično angleško, prav hitro spravili v dvorano. 5000 glava množica je napolnila Royal Albert Hall pa kljub temu nisi čakal več kot pet minut za pivo in cider (za cca. 4 funte, kar je za londonske standarde kar sprejemljivo), je pa merchandise pošel v rekordno hitrem času in štant z njim je izgledal kot slovenski parlament v času počitnic. Devin je, kot je že v njegovi navadi, publiko pred nastopom ogreval z izborom najbolj utrganih fotografij in photoshopiranih kolažev. Če to že ni bil prvi metal koncert v RAH, pa je bil vsekakor prvi koncert del katerega so bile tudi fotografije pujsa, ki kaka po lastnih testisih. Njam.
Townsend je koncert tokrat razdelil na dva dela, v prvem je v celoti odigral aktualni Z2, v drugi pa jagodni izbor po željah fenov. Dobro uro dolg prvi del je bil točno to, kar je Devin obljubljal in si sam tudi želel. Doživeli nismo namreč nič drugega kot mjuzikal, vesoljsko rock opero začinjeno s humorjem Douglasa Adamsa, Monty Python in Futurame Matta Groeninga. Prva polovica se je konceptualno zelo približala The Retinal Circus, a je bil celotni nastop z vsemi nastopajočimi vred, naracijo in odpuljenimi stripovskimi animacijami mnogo manj kaotičen in bolj osredotočen kot prvi Devinov londonski spektakel. Večinoma so bili na odru tako le glasbeniki, Ziltoid nas je s svojo Vsevednostjo obiskal le nekajkrat, piko na i pa je dodala Dominique Lenore Persi, ki je odlično odigrala vlogo kraljice Blattarie, ki poveljuje armadi Poozerjev, ostudnih kreatur, ki izgledajo kot testisi s pogonom na prdce. Dva sta se večkrat sprehodila po odru, medtem ko je med njima grmela glasbena norija, ki s svojo progresivno naravo in bombastično glasnostjo na nekaj mestih spomni na Deconstruction, če že ne kar na Strapping Young Lad. Med vsesplošnim kaosom so svoje dodali še pomočniki, ki so iz kanonov kot na kakšni tekmi ameriškega bejzbola streljali lutke Ziltoida in majice, do solz pa je narežal Chris Jericho (Fozzy) s svojo vživeto odigrano vlogo samovšečnega lepotca Captain Spectacular. Bend je svoje ob fantastičnemu zvoku oddelal izvrstno, še posebej pa se je, poleg »the-man-himself« Devina, odrezal predvsem Ryan van Poederooyen, ki je dokazal, da je po Hoglanu drugi izjemni bobnar s katerim sodeluje Townsend. Prvi del se je pompozno zaključil z epsko Dimension Z, ki jo je odpela skorajda celotna dvorana, zadnji stavek »The End… Or Is It?« pa seveda kaže na to, da se od zelenega nezemljana vendarle še nismo dokončno poslovili.
Po petindvajset minutnem odmoru pa je za fene prišla na vrsto tista prava poslastica in nekaj kar bo resnično ostalo nepozabno. Ura in pol komadov po izboru oboževalcev, ki je postregla z nekaj trenutkov zapisanih v večnost. Ne le, da je bil to daleč največji in najboljši Townsendov koncert kar sem jih videl, bil je tudi najlepši, saj so vsak komad spremljale prav njegovi temi na kožo pisane projekcije, ki so neverjetno izkušnjo ter sporočilnost komadov še poglobile. Res je, da je Devin pač postregel tudi s tistimi hiti brez katerih očitno pač ne gre več, v mislih imam predvsem butasti, a nalezljivi Lucky Animals ob katerem cela dvorana bebavo z rokami maha po zraku (tudi tisti tip v Manowar majici), pa večkrat igranimi komadi kot je Supercrush! ali Kingdom (roko na srce, brez tega epa Townsendovega koncerta pač ne sme biti), a tokrat je Devin nahranil tudi največje poznavalce. Rušilen je bil že začetek z Namaste, fantje pa so natresli še nepozabni desetminutni ekološki ep Earth Day, stari Christeen ter country Heatwave z Brianom Wadellom na banju, a najbolj vrhunski del koncerta je prišel na vrsto na koncu, z nepozabnim trojčkom z Ocean Machine. Sploh prvič je bil v svoji celoti odigran mogočni Funeral med katerim so se mravljinci sprehajali po celotnem telesu, a ko Devin navrže fantastični Bastard, za povrhu pa še dvanajst minutni orgazem Death of Music ob katerem se je naježila sleherna kocina v dvorani (predvsem zaradi Devinove vokalne predstave, ki je bila, milo rečeno, na ravni največjih opernih solistov) je rezultat lahko le eksplozija emocij, ki jo uspe pričarati le najmočnejša in najbolj iskrena glasba z jasnim sporočilom. In iskreno, skromno zahvalo enega največjih glasbenikov našega časa. Brez dvoma najbolj prisrčen trenutek koncerta in fantastičen zaključek pa je predstavljal poslovilni Universal Flame, po izboru Devinovega sina Reyner Liama, ki je na oder prišel sramežljivo in boječe, a že ob prvih očetovih rifih po odru skakal z iskrenim veseljem. Fenomenalna popotnica v londonsko noč.
Je bil izbor komadov čisto popoln? Ne. Lahko človek s šestnajstimi studijskimi albumu (kamor niso všteti SYL pa dvojne plošče, ki so v zadnjih nekaj letih postale nekaj povsem običajnega) zadovolji vsak okus (glede na to, da je bil junak koncerta Ziltoid je namreč najmanj nenavadno, da s prvega albuma ni bil odigran niti en komad)? Ne, a dve uri in pol dolg koncert predstavlja do sedaj absolutni vrhunec Townsendove kariere, koncert leta pa je bil obiska in vseh prepotovanih kilometrov vreden že zaradi Funeral-Bastard-Death of Music. In nenazadnje – to ni bil prvi metal koncert v Royal Albert Hall, vsekakor pa prvi na katerem so se po odru sprehajali testiti. Neprecenljivo.
na vrh