Pred slabim letom in pol se je v ljubljanskem Ortu baru ustavila turnejo pod imenom And Now For Something Completely Different, ki je združila… hja… drugačne bende. Bende, ki se ne podrejajo žanrskim okvirom in je njihov skupni imenovalec drzno eksperimentiranje brez omejevanje. Krakow in Virus so Orto bar navdušili, norveški teatralneži Vulture Industries pa še enkrat dokazali zakaj so postali ljubljenci slovenske publike in naših odrov. To pot so se Norvežani k nam vrnili v okviru turneje Branches na kateri predstavljajo aktualno ploščo The Tower. Kot se je izkazalo je bil tudi naslov tokrat več kot primeren, saj se korenine vsaj treh od štirih nastopajočih prepletajo med številne glasbene žanre, na zadnji dan turneje pa so se korenine trdno usidrale tudi v MC Pekarni.
Zaradi logističnih razlogov se je razpored nastopajočih na zadnjem koncertu turneje povsem premešal, saj je Vulture Industries po koncertu čakala še dolga pot do frankfurtskega letališča. Kot prvi so tako na oder že nekaj čez sedmo stopili švicarski Blutmond, ki so svojo kariero začeli kot ortodoksni black metalci, a se hitro prelevili v vse kaj drugega. Blutmond so danes popolnoma avantgardna zasedba, ki mestoma sicer res nakaže, da izhajajo iz vod ekstremnega metala, sicer pa so bend, ki pred svojo kreativnost ne postavlja popolnoma nobenih zidov. Švicarje je na začetku večina gledala nekoliko postrani, a tako dobrega vtisa in nepričakovanega presenečenja predskupina ni pustila že dolgo. Blutmond so svoj set odigrali kot, da bi bil njihov zadnji, predvsem oba vokalista sta na odru izvajala take kung fu gibe, da se je samo čakalo, kdaj bo kateri od njiju lopnil z njega. Bend je poleg energične predstave, ki je bruhala kot vulkan, prepričal še z zašusanimi deli, ki so spomnili na začetke skupine, rohnečimi sedemstrunskimi kitarami, rušečimi bobni, odtrganimi vokali in saksofonom. Ja, Blutmond saksofon v svojo glasbo vklapljajo vsaj tako dobro kot norveški Shining. Švicarji so za konec skočili še z odra, kitarist pa je v spinaltap stilu tla Pekarne pobrisal še s svojim hrbtom.
Vulture Industries so na oder stopili že ob neobičajno zgodnji uri, a to ni motilo nikogar, nastop Norvežanov pa je kljub temu spremljala najbolj številčna publika večera. Vulture Industries se je sicer, tako kot ostalim nastopajočim, poznalo, da gre za zadnji koncert turneje in utrujenosti ni bilo mogoče skriti, a to bendu ni preprečilo, da ne bi odigrali še enega vrhunskega koncerta. Bend je tokrat največ pozornosti namenil aktualni plošči The Tower, in prav je tako, saj gre za eno najboljših izdaj lanskega leta. Slovensko publiko so tako vnovič pozdravili prav z naslovno skladbo, vso pozornost pa je znova ukradel psihotični vokalist Bjørnar iz katerega karizma kar bruha. Fantastični odrsko prezenco je nadgradil še z odlično vokalno predstavo, zopet pa ni šlo niti brez podiranja četrtega zidu, ko Bjørnar skoči z odra in si izbere nedolžnega obiskovalca, ki se mu nalepi povsem na obraz. Tokrat žal ni uporabil vrvi za vislica ter luči, ki si jo povezne čez glavo, je pa na oder privlekel kovček, se nanj povzpel in publiki delil svoje Dr. Jekyll /Mr. Hyde poglede. Vulture Industries so slovenski publiki namenili tudi osem minutni ep Blood Don't Eliogabalus, ki je fantastični »tribute« kultni Devil Doll, Bjørnar pa je med daljšim inštrumentalnim delom publiko zavrtel v vražji vlakec. Žal je logistika tudi pri minutaži terjala svoj davek in Vulture Industries so se od Pekarne poslovili s fenomenalno izvedbo A Path To Infamy (s shizofrenim dialogom vred), žal pa je zmanjkalo časa vsaj še za Pills of Conformity. Kljub temu pa so Norvežani odigrali koncert, ki bo konec leta gotovo obveljal za enega boljših pri nas, uspelo pa jim še povečati že tako težko pričakovan nastop Turning Golem na Metaldays.
Res je, da bi kdorkoli, ki bi nastopil po Vulture Industries imel hudičevo težko delo, a Panychida bi imela težko delo prepričati kogarkoli tudi, če bi nastopili prvi. Češka pagan metal zasedba je namreč postregla zgolj z generičnimi rifi, dolgočasnim (melodičnim) death metalom, ki so ga občasno »oplemenitili« z black metalskim elementom ali dvema, edino zaradi česar pa jim je moč sploh nadeti žanrsko oznako pagan, pa je bilo nekaj klaviatur in piščali iz matrice. Panychido, kar v češčini pomeni kropljenje, ki je bila tudi sicer najbolj izstopajoči bend turneje, bi se sicer dalo tudi prežvečiti, saj inštrumentalni del navsezadnje ni bil tako slab, a je kakršenkoli pozitiven vtis pokvaril obupno antipatični vokalist, s polomljeno angleščino, enoličnim križanjem in karizmo kovčka na katerem je stal Bjørnar.
Po daljši pripravi odra in tonski vaji pa so na oder stopili še romunski Dordeduh, ki svojo pot nadaljujejo po razkolu Negure Bunget. Mističen nastop so fantje začeli z atmosferičnim pihanjem dolgih pastirskih rogov, ambientalno psihadeliko pa kmalu zrušili v surovih napadih black metala. Dordeduh so zvok nastavili optimalno, saj so bili dobro slišni in ozvočeni tako folk/etno inštrumenti (nekakšne cimbale, rogovi in toaca) kot klasični metal inštrumenti. Sijajno je v ospredje stopil brutalni Hupogrammosov vokalni napad, ki je zablestel v hitrejših delih, sicer pa je bend večinoma zibal v počasnejših, skorajda ambientalnih ritmih. Dordeduh ne gre očitati ničesar, svoj nastop so opravili, kot po pričakovanjih, odlično, a tokrat se v njihov svet sam nisem uspelo potopiti tako kot običajno. Spomladanska utrujenost je očitno pustila svoj davek.
na vrh