Steve Lukather je ime, ki ga ni treba več podrobno predstavljati. Je del vseh nas. Tako ali drugače. Skupni imenovalec ki nas veže nanj je najmanj Toto klasika in neizpodbitno večni zimzelen Africa. Steve Lukather je mož, ki lahko igra na kitari vse. V karieri je sodeloval tako ali drugače na preko 1500 studijskih albumih. Najbolj pa ga definirata seveda lik in delo zasedbe Toto.
Steve sodi torej v tisto ligo nekaj kitarskih asov, ki jih lahko postaviš v sleherno glasbeno situacijo, jim postaviš še tako zagonetno glasbeno uganko, pa jih bodo ti mojstri uspeli s peresno lahkoto razvozljati. Tu so Steveovi sodobniki, ki utirajo podobno gaz kariere kitaristov, pa vseeno skvašeni iz povsem drugačnega pristopanja v igranju kitare, kot sta npr. Michael Landau ali/in Carl Verheyen.
Steve Lukather je v polnem delavnem zagonu. V presledku dveh let je izdal dva samostojna studijska albuma, zadnjega z naslovom "All's Well That Ends Well" - RockLine recenzija TUKAJ, v lanskem letu. Oba je pospremil s turnejama tudi po Evropi. K temu prišteješ še nastopanje z, v lanskem in letošnjem letu za nekaj poletnih nastopov reaktiviranih Toto "The Seventh One" postave in delavnik glasbenika postane skrajno zapolnjen.
Steve je prvi del turneje "All's Well That Ends Well" opravil v novebmbru 2010 po stari celini, skozi letošnja marec in april je sledil drugi del, no nastop v Trstu, pa je sodil v serijo njegovih samostojnih koncertnih nastopov, ki sodijo v sklop tretjega dela taiste promocijske turneje. Še več. Tržaški nastop je bil povsem zadnji nastop Lukatherja, s katerim se je poslovil od stare celine za določen čas. "Luke" je za nastop v Trstu ohranil zelo podoben koncertni repertoar, ki smo mu lahko posamezni srečneži prisluhnili že, dne 04.03.2011 v Graški dvorani Orpheum.
Letošnje rockovsko obarvano poletje v Trstu se je preselilo iz trga Piazza Unita d'Italia na idilični tržaški grad Castello Di San Giusto. Tu so se na prelomu letošnjega julija v avgust, v seriji treh zaporednih noči zvrstili na odru med drugim tudi tradicionalni prog rockovski koncerti, ki jih prireja vsako leto tamkajšnji promotor.
Ura je kakih petnajst minut preko devete zvečer. Prostrano grajsko dvorišče je posejano s kakimi 1000 sedišči, pred njimi stoji prostran oder, kakršnih Steve, v sklopu samostojnih nastopov navadno ni vajen, videti vsaki dan. Mojster je pričel svoj koncertni večer tako, da je je vztrajal še nekaj časa skrit za zaveso, ko je trojka spremljevalnega dela ekipe in sicer brhka temnopolta gazela Renne Jones (bas kitara), s čepico pokriti Steve Weingart (klaviature) in "Mr. Chocolate" - predmet Lukeovega reklamiranja Nutella proizvodov Eric Valentine (bobni), že zavzela oder. Po kake pol minute uvodnega dela nove skladbe novega albuma Darkness In My World prikoraka naposled v središče soja žarometov tudi čislani kitarski vešč, publika pa ga pozdravi z gromkimi ovacijami. Skupina hipoma zgradi atmosferično, a dramatično kuliso, ki okarakterizira skladbo kakršna bi se lahko brez težav znašla na Toto albuma tipa "Falling In Between" (2006). V prvih petih skladbah se je Luke sprehodil skozi svojo solo diskografijo in v točkah nanizal večplastno glasbeno oblikovanost, ki ji težko najdeš par. Hkrati z njim so briljirali v izjemni prožnosti žanrskega "zvijanja" prekaljeni spremljevalni instrumentalisti. Naoljen stroj, ki ne zna zatajiti. Lukather je kronal svoje vedro razpoloženje s stavkom, ki je hitro "kupil" publiko: "Nocoj bomo odigrali najboljšega izmed naših najboljših koncertov! Je namreč zadnji koncert naše turneje!"
Hendrix je Lukeov večni inspirativ. Tokrat se je lika in dela preminulega kitarskega pionirja dotaknil kar dvakrat. V prvi polovici koncerta, ko je urezal Up From The Skies! Tej je v drugi polovici nastopa sledila bo instrumentalni verzija Hendrixove Little Wing, kjer je Lukather iz svojega bogatega arzenala nanizal v podaljšani različici klasike, zlasti v drugem delu, prelepe kolaže v arabeskah oblikovanih tonalitetnih prelivov. Kitarist je znova uročil s tisto izjemno magično kontrolo, ki jo poseduje dotik njegovih rok, ko se znajdejo v interakciji s kitaro. Z elementarnostjo, prožnostjo, duhovito pronicljivostjo in tistim prepotrebnim kančkom spontanosti ter nepredvidljivosti, s katero vselej tako neposredno in drzno uroči slehernega glasbenega gurmana. Luke je naravnost strašljivo izpopolnjen, v svoji izrazni veličini, kar leti predvsem na njegovo moč brezmejnega združevanja improvizacijske sposobnosti s čutom oblikovanja melodične dostopnosti! Luke je lahko neznansko krhek, že prav ranljiv v sofisticiranih delih, v naslednjem trenutku, pa eksplozivno pobegne! Lukatherjev dotik lucidnosti in zbijanja šal na sebi lasten račun, kot tudi hudomušne opazke vezane na članstvo spremljajoče ekipe glasbenikov, je poln zdrave zabele okusnega humorja, s katerim hipoma razdira navidezno prepreko na relaciji publika - skupina. Vendar Luke v vsej odrski "postrežbi", niti na eni točki ne servira pretencioznosti, ali vsiljevanja svoje pojave masam v smislu pridobivanja povratnih reakcij tipa "malikujte me, ker sem najboljši".
Mož sicer navidezno skromne in do publike vseskozi široko dostopne drže, se je priklonil pokojnemu Toto kolegu Jeffreyju Porcaru v pričakovani Song For Jeff, posebej pa obudil prizorišče 800 glav iz hipnotičnega plutja ob izvedbi Harrisonove The Beatles skladbe While My Guitar Gently Weeps, kjer se mu je v refrenu priključilo celotno občestvo. Tu je Lukeova Tears Of My Own Shame, kjer se mož nikakor ne sramuje navdiha Jimija Hendrixa. Odlična skladba, markantni riff, magija kvarteta je izjemna. Zaznavanje, sporazumevanje, kemično učinkovanje... Piko na "i" je v tem reportoarju postavil novi instrumentalni jamm imenovan Tumescent, ki je generalno povzel celotno vizijo poslanstva artistične briljance tega izjemnega glasbenika.
Luke je izkoriščal podporo občinstva v smislu integracije petega člana v spremljevalno ekipo, saj se je izkazalo sodelovanje publike za dobrodošlo vokalno polnilo in hlajenje Lukeovih načetih glasilk. Tudi pred Tears Of My Own Shame je pozval občinstvo, da mu pomaga v izvedbi "Oh-oh" napeva v refrenu. Tears Of My Own Shame (njegov Hendrixovsko inspirirani "adekvat" za leto 2010 bi lahko našli v skladbi Brodies - odigrani v prvem delu koncerta) se je mojstrsko in povsem spontano prelil v že opisani fascinantni Hendrixov instrumental Little Wing, kar seveda narekuje sorodnost zgradbe obeh skladb. Tole zabelo bi moral obvezno spremljati iz publike še Jimi Hendrix.
Zaključek koncerta novima, udarnima in predvsem spevnima rockerjema novega albuma in sicer Can't Look Back in v prvem dodatku odigrano Flash In The Pan, s katerima je pritegnil Luke občinstvo povsem pod oder. Vedenje publike je bilo docela smešno. Vsaj v prvih vrstah pod odrom. Prej je množica snemala z amaterskimi snemalniki gsm aparatov svoje videe iz oddaljenosti, sedaj pa povsem izpod odra. Italijani pač dojemajo stvari po svoje. Prav tako je bil to pot omogočen prost dostop skozi cel koncert za fotografe. Takšnih in drugačnih fotografov. Poslikal si lahko kolikor si hotel in zmogel. Slikal je lahko kdorkoli je hotel. Z bliskavico (dvema, tremi?), ali brez. Vsa ta (nepotrebna) dejavnost obremenjevanja z umetnimi "podaljški" človeških receptornih organov med koncertom, ki nikakor ne sodi v maniro predajanja magiji glasbe (A pozor! To so danes že "starokopitni" nazori!), je nekako kazila vzdušje koncertnega nastopa in delovala do kvarteta v končnem seštevku tudi nespoštljivo.
Luke je prispel še zadnjič na odru. Opasan z akustično kitaro. Že dve leti zaključuje koncerte s "Tambu" klasiko skupine Toto imenovano The Road Goes On. Tudi v nagovoru je navdušeni avdienci razložil, da bodo sledečo skladbo brez težav prepoznali. In glej ga zlomka. NI bila The Road Goes On, pač pa kar "Fahrenheit" hit I'll Be Over You. Po uvodni kitici je kitarist stopil povsem na rob odra, pred monitorje in prepustil petje hita publiki, ki je z s solidno odliko opravila svojo nalogo.
Magičnih ura in tri četrt. Kvartet odlično razpoložen, sproščen ne glede na to, da je Luke kazal mestoma med koncertom vidne znake izčrpanosti, saj je za njim obilje koncertiranja na različnih kontinentih planeta, prav tako pa s koncerti za letos še ni povsem zaključil. Luke je vsekakor s svojo predstavo znova v vsem fascinirial. Drugače pač pri njem ne gre. Izrazno brezhibno glasbeno podkovanost, je znova udejanjil enkratno, neponovljivo. Predvsem v smislu dodajanja spontanega dotika improvizacije, kar pomeni le eno. Vsi, ki ste se nemara znašli na koncertu prvič, drugič, ali pa desetič, ste slišali povsem nove, še ne odigrane verzije Lukeovih standardov!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh