»Bilo kuda, San DI Ego svuda!«. Seveda drži to le v primeru, da »rineš konstantno za njimi«. Pravkar smo jih »opevali«, ko so nastopili v vlogi predskupine Šank Rockom sredi ljubljanskih Križank, dne 05.05.2015.
Naj postanem naposled razumljiv. Nemara je tale uvod odvečen, bo pa za marsikoga zabaven. Človek se odpravi od doma v osnovi na jazz koncert in išče po Ljubljani prizorišče imenovano »Salon za ENO glasbo«. Na prvi lokaciji Rimske 2b odkrije zapahnjeno stopnišče, zatemnjeno hišo, ograjo s kupom »Godibodi« nalepk, ura je 18.00 popoldan in koncert je bil napovedan za natanko to uro. Potem odkrije s pomočjo »pametnega telefona«, da je taisti prostor lahko lociran tudi drugje v Ljubljani. Halo? Ne lažem. Vira sta namreč dva. Drugi je na Eipprovi 19, v Trnovem, a tam stoji le pizzerija ter za njo grmada stanovanj resnično stare, neugledno razpadajoče in orjaške trnovske zgradbe. Ti šment. Nič ne bo torej z ogledom koncerta zasedbe Džezzva in jazzom. Hudiča, pa ravno danes sem oblekel svojo gvantno srajco in se pojavil na ulicah v »nerockerskem« imidžu.
Eureka! Dan prej je namignil vrli Jure Jurca (Vagabunda, ex-Chaoststar) sredi Izole, kjer smo gledali Avtomobile, da »Špilajo jutri v Logatcu San Di Ego!«.
Kaj ostane drugega, kot opraviti ovinek v soboto zvečer do Logatca? Manj, kot grižljaj keksa. In tam srečaš vrle Sevničane in domače temno pivo po promocijski ceni. Ura je enajst zvečer in na oder vskočijo San Di Ego. Ljudi je dovolj, recimo cca 350. Vseh skupaj (tistih pred odrom in ostalih v parkovnem prostoru logaške graščine). Energija steče. Kaj ne bi. San Di Ego so kvartet štirih odličnih glasbenikov, ki so v kratkem času resnično preigrali lep sveženj koncertov, imajo za seboj lepo kilometrino zavoljo aktivnega sodelovanja in staža v drugih skupinah skupaj ter se zato odlično sporazumevajo in ujemajo na odru.
O San Di Ego je bilo na RockLine v relativno kratkem času ogromno zapisanega in »spesnjenega«. Skrivalnic ni, presenečenj ni. Bend je znova dostavil odlično koncertno izkustvo in razvnel logaško publiko do skrajnosti. Predvsem zahvaljujoč dejstvu, da so San Di Ego vselej do zob oboroženi s kultnimi rockovskimi klasikami, ki jih streljajo na odru drugo za drugo. Z njimi pravzaprav vzdržujejo nenehno dinamični razvoj dogodkov skozi nastop na izjemno visokem nivoju. Res, da je kup slovenskih rock zasedb, ki se preizkušajo v preigravanju klasik in to zelo dostojnem preigravanju, a v zadnjem času je le redko katera tako ognjevito osupnila na odru z njimi, kot ravno San Di Ego. In to prav z venčkoma priredb zasedb Queen in Bon Jovi. Da o dodanih Survivor, The Police in Boston (uvodna kitica in refren skladbe Amanda se prelije v celoten More Than A Feeling) bombončkih ne izgubljamo besed. Tu pa so seveda še nekatere bolj konvencionalne točke, ki so prilivale olja na ogenj (Whitesnake, AC/DC, ZZ Top). V vse to je bend zamesil tudi repertoar avtorske glasbe, ki izhaja iz studijskega prvenca »San Di Ego« (Dallas Records, 2014). Seveda ni zaobšel tudi zabavne verzije Bee Gees hita Stayin' Alive in manj posrečene priredbe (to pa zavoljo preočitne sorodnosti z »avtorskim prijemi« komponiranja izvirnikov skladb zasedbe Whitesnake) ene najboljših balad, ki so zrasle na slovenskem zabavnoglasbenem prostoru - skladbe Julija, ki v izvirniku pripada edinstvenemu Aleksandru Mežku. Kakorkoli, so te »minorne opazke« pomembne le še za ducat preživelih glasbeni Indijancev, ki se na koncert ne pridejo odklopit kot masa, pač pa gledajo bendu »pod prste«. K sreči jih je res malo, če sploh kdo. Bend je užival, ljudje so se odlomili na polno in žuru ni bilo videti konca. To je osnovno poslanstvo rock'n'rolla in ekipa San Di Ego ga je udejanjila kar se da resnično, ko je udarja s polnimi jajci in enovito. In tega fantom nikakor ne moreš odvzeti.
Fantje, hvala za nov super špil! Želim vam veliko uspeha v vročem poletju in vseh vaših bližnjih koncertnih nastopih, kjer se kmalu znova srečamo!
na vrh