Škotski trio Biffy Clyro v alternativnorockovskih krogih že davno tega ni več neznanka. S šestimi studijskimi albumi v žepu in ob porajajočem se sedmem, velja bend v tem trenutku za vročo zgodbo o komercialnem uspehu, ki je uspel zadržati žar avtorske pronicljivosti neodvisnega glasbenega vizionarstva, ki ni podlegel pritiskom sil korporativizma pošasti imenovane glasbena industrija. Za razliko od vrstnikov, ki so slast slave okusili po lažji poti, vendar je ta trajala »le kakšen dan«, so morali Biffy Clyro za svojo današnjo pozicijo trdo garati. V letih kljubovanja in v preigravanju skozi devetdeseta v zasedbi Screwfish, se je trio utrdil in izoblikoval v neprebojno odrsko izvedbeno trdnjavo, ki natanko ve kaj je njen glasbeni fokus. Biffy Clyro so namreč odlični odrski interpreti, ki so se v to izoblikovali na podlagi garaštva in dolge kilometrine.
Biffy Clyro so nteligentna in energična glasbena štorija v siceršnjem oceanu široke in v izraznosti pravzaprav neobvladljive palete zasedb, ki jih tlačimo pod alternativnorockovski žanr. S svojo energičnostjo ter inteligentno mešanico melodičnosti in prodorne komponistične kombinatorike, čigar rezultat še zdaleč niso gole in bose indie rock pesmice, asociira ta neukročena energija treh škotskih žrebcev na zlate čase podobnih zasedb, ki so kreirale izredno dinamičnost svojih odrskih predstav, začenši z NIrvane, do Queens of the Stone Age in če si drznem biti še nekoliko provokativnejši, zgodnjo ero vročekrvnih Kanadčanov Rush.
A pojdimo po vrsti. Pred Biffy Clyro so odprli koncertni večer slovenski Jardier. V pol ure, kolikor jim jih je podaril glavni nosilec večera, so indie rockerji enkrat več opozorili, da je njihova glasbena vizija ter skladanje kratkih, a sladkih, melanholično zazrtih, vendar avtorsko spretno zapakiranih in (tudi radijsko) ultranalezljivih kompozicij, oboroženih z izvrstnim obvladovanjem angleščine, definirana. Skupina ima v žepu tudi studijski prvenec istoimenskega naslova, ki ga je tako uspešno predstavila v kratkem nastopu. Indie rock, kot ga skupina goji na staroselskem jangle zvoku kitar, sicer ne prinaša potresnih sunkov avtorskega revolucionarstva, je pa spretno prepakirana zgodba, ki je v tujini že vžgala in za katero upajmo, da uspe na mednarodnem prizorišču čim prej tudi skupini Jardier. Lep in nadvse suveren nastop torej.
Biffy Clyro so povsem druga zgodba, pravzaprav ji je težko pristaviti predskupino. Le redko kakšne namreč ne zasenčijo. Bend, ki je na dosegu zenita tako odrske, kot kreativno avtorske moči, je pred nabito polnim avditorijem Kina Šiške, po pričakovanju dostavil izreden koncert, izvrstnega zvoka, izvrstne igre reflektorske svetlobe in meglic, ki je dostavljala tisto piko na »i« vsej izraženi odrski dinamiki pa tudi pečatni koncertni atmosferi in občemu razpoloženju. V kompozicijah ne čutiš le minimalizma, za katerim stoji vžigajoča paradigma rock'n'rolla, prav tako ne prevzema venomer središča pozornosti deški, rezek, pa tudi voluminozno ekspanziven vokal, kjer ne manjka konotacije pobalinskega uporništva, pač pa je osnovni magnet, ki pri skupini vžiga, izredna kemija, ki je razvita med Simonom Neilom (vokal, kitara) ter bratoma dvojčkoma Jamesom (bas kitara, spremljevalni vokal) in Benom Johnstonom (bobni, spremljevalni vokal). Ta je odraz izredno dolgega sobivanja trojice v glasbenem telesu, zato fantje ne poznajo skrivalnic, se perfektno odrsko zaznavajo in sporazumevajo, od tod pa velja, da lahko povlečejo izvedbeni optimum, ki hipoma prepriča in prevzame.
Bend, ki je med drugim predstavil tudi štiri povsem nove skladbe s prihajajočega novega studijskega albuma »Ellipsis (2016), prva dva singla za skladbi Animal Style ter Friends and Enemies in še On a Bang ter Wolves of Winter, medtem ko sta glavnino repertoarja sestavljale točke albumov »Opposites« (2013) in »Only Revolutions« (2009), je impresioniral tudi z izrednim masivnim zvočnim zidom, mestoma že kar nevarno zmetaliziranim, ki ga je producirala zlasti Neilova Fender Stratocaster kitara.
Bend je užival ob pogledu na nabito poln avditorij, prav tako je užival ob sodelovanju publike, ki je obvladovala verze skladb. V publiki so seveda prednjačile pripadnice nežnejšega spola, kar pomeni, daje pred skupino še zelo, zelo dolga življenjska doba, lepih komercialnih obetov za prihodnost. Vendar ni vse skrito v seksapilu. Kot omenjeno. Biffy Clyro so izredno inteligentni komponisti in če navržem le banalno opazko, je Simon Neil celo eden redkih kitaristov generacije novih skupin komercialne prodornosti v sferi alternativnorockovske branže, ki okrašuje srednje instrumentalne dele s kitarskimi solažami. Izvedbo vokalnih multi-harmonij posedujejo Biffy Clyro v mezincu leve roke.
Koncert se je obrnil hipoma! Energično in prevzetno. S takšno zavzetostjo in pristopom, kot so ga izkazali Biffy Clyro, drugega niti ni šlo pričakovati. Trio, ki ga na turneji podpira dodatni koncertni kitarist ter spremljevalni vokalist Mike Vennert, se je dejansko prikazal v luči izredne odrske koherence in čutne izvedbene inteligence, ki sledi glasbeni viziji skupine.
na vrh