Vrnitev Velikih - združitev Mr. Big v Muenchnu (2009)

Združitev Mr. Big je le ena v vrsti združitev skupin, ki so svoj komercialno kreativni zenit dosegle recimo temu pred cca 20. leti. To je sedaj kar nekakšen trend. Glasbeniki se združijo, ker je to zanesljiv vir dobička. Zakaj bi tepel roko, ki te hrani, ne? K sreči je Mr. Big uspelo to, da so se združili v originalni postavi. Alice In Chains denimo to ni bilo usojeno, pa gredo na podobno turnejo. Če lahko Thin Lizzy igrajo brez Phila Lynotta, če lahko The Cult izvajajo na aktualni turneji v celoti 20. let star album, ki jim je prinesel največjo slavo, če... Torej, da skrajšam. Teh dobrih iztočnih alibijev, ki dajejo podlago takšnim in podobnim akcijam, je pač malo morje...

Z izjemo Erica Martina, ki je kar nekako poniknil s prizorišča, potem ko so Mr. Big zaprli "štacuno" za nekaj let, pa ostali trije kompanjoni niso stali križem rok, pač pa  pridno gradili na svoji reputaciji ter tržili svoja imena. Pat Torpey je igral dalje kot član zasedbe (bivšega Mr. Bigovca) Richiea Kotzena ter s Chrisem Impelitterrijem, o Paulu Gilbertu in Billyju Sheehanu pa tako ali tako ne gre izgubljati besed. Vsak bi ju rad imel v svoji skupini.

Da z največjo gotovostjo privabiš stare oboževalce na svoj koncert, je najbolj logična poteza ta, da, če je le možno, združiš skupino v postavi, ki ji je prinesla največ denarja in slave. In točno to so Mr. Big naredili. No in ta združitvena turneja, ki je sprva potekala junija 2009 na Japonskem, je bila že silno uspešna. In iz tega dela turneje že sledita uradni izdaji koncertnega DVDa in CDja. Mr. Big, ki so tako prišli pokukat tudi v Evropo, so malo oklestili repertoar ,v primerjavi s ponudbo japonski srenji, a koncert v Muenchnu, kljub temu ni štel nič manj kot natanko 2 polni uri.

Prvič odkar pohajkujem po tujini in koncertnih prizoriščih, me je pot zanesla tudi v dvorano Tonhalle, v Muenchenski Kunstpark Ost. Gre za še eno lično dvorano, katere strešna konstrukcija je po vrhu pokrita kar s platnom. A oder je velik, širok in dolg, kar omogoča izvajalcu da se konkretno razmahne. Ljudi spraviš notri na oko kakih 4000. To pot je bil obisk res navdušujoč. V zraku je bilo mogoče čutiti mrzlico velikega entuzijazma obiskovalcev, ki so dolgo in predolgo čakali ta dan, ko na odru znova zagledajo svoje heroje. Publika je bila po letih tam od 30 pa navzgor, kar priča o tem da se je tudi publika postarala, skupaj s skupino. A med privrženci je bilo zlasti v prvih vrstah tudi polno mladeži, predvsem pa pripadnic nežnejšega spola, kar nekako sovpada z reputacijo skupine, zahvaljujoč zlasti hitu To Be With You. Zlasti ekstatična je bila skupina azijskih prijateljic zasedbe, ki so zganjale daleč največji kraval na koncertu in "pokljuvale" s tal ali še v zraku, prav vse kar je prifrčalo z odra do njih.

Redko si priča takšnemu navdušenju na nemških koncertih. Nemci imajo polno rit vsega. Zato večinoma ležerno pristopajo na koncerte. Kot bi dihali zrak, tako običajni so za njih kvalitetni hard rock koncerti. Na prizorišče pridejo vedno ob točni uri, ko je napovedan nastop headlinerja. Brez znakov evforije. To pot le ni bilo povsem tako. Že ko je ob 20.00 uri pričela ogrevati prisotne predskupina dveh instrumentalistov, lokalnih veljakov, ki sta zabavala prisotne z melosem, ki je sicer narekoval zanimiv vonj eksotike, zlasti zaradi zvoka instrumentov, za katere se mi niti sanja ne kako bi jih poimenoval. Kitara brez trupa, tolkala najbolj "čudnih" oblik, itn....

Publika se je silno dolgočasila. Kljub temu, pa je bila zgrnjena pod oder in na preži. Kakih 2500 glav je ljubosumno držalo vsak svoj košček prostora pod odrom in ni nikogar spustilo blizu. Vsi so čakali na trenutek, da se na odru prikažejo Mr. Big. Ura je devet zvečer. Roadie posveti v temi s svetilko in da znak tehniku na mešalni mizi, da prihaja skupina na oder. Dvorana zaživi. Sprva samo Torpey in Gilbert.  Hrumenje Sheehanovega basa se sliši,  a možakar vskoči izza monitorjev šele potem, ko je na odru tudi Eric Martin. Skupina  poskoči z malopridno Daddy, Brother, Lover, Little Boy. Martin že v drugem krogu refrena preizkusi občinstvo, če je to na isti valovni dolžini z Mr. Big in dobi potrditev, ko množica suvereno odpoje naslovni verz. Vse je v redu. Kvartet bo nocoj vroč. To je definitivno. Razburjenje je veliko in po intenzivnem pričetku, stopi v ospredje Sheehan, ki položi s toploto zvoka svoje bas kitare pisto za kreacijo sproščujočega preskoka v novi glasbeni ambient, ki ga kreira Take Cover (če smem pripomniti - gre za enega osebnih Mr. Big favoritov avtorja te koncertne reportaže). Zvok je odličen, v pravi razporeditvi in razmerju. Martina se sliši odlično, Gilbert in Sheehan pa prvič stopita skupaj z ramo ob rami v izhodu Take Cover. Oder postane za nekaj trenutkov Paul Gilbert, ko odjekne uvod skladbe, ki je dodatno utrdila ime Mr. Big v prvi polovici osemdesetih. Green-Tinted Sixties Mind. Skladba zapeljivega refrena, ki me vselej spomni, kot bi si Mr. Big v njej sposodili nekaj kombiniranja vokalnih harmonij tovrstnega dlakocepstva legendarnih Boston. Tu bi rad izpostavil izredno dopolnjevanje vokalnih harmonij, kjer so se odrezali Sheehan, Gilbert in Torpey tako, da si ne le v tej skladbi, pač pa tudi v nadaljevanju nisem bil povsem na jasnem, če Mr. Big slučajno ne uporabljajo matrice vokalnih harmonij, tako fenomenalno so odzvenele. Sledi znova galop višje prestave v Alive And Kickin' in povsem novo Next Time Around, ki nosi vse kar si od Mr. Big lahko pravi ljubitelj njihovega opusa želi. Če bodo fantje nadaljevali v tej smeri, bo novi album, v kolikor se pojavi, gotovo nova poslastica!

Prvo pravo presenečenje set liste je bila pravzaprav skladba Hold Your Head Up, ki jo v originalu izvaja skupina Argent. To je pravzaprav najbolj znani Argent hit, ki so ga leta 1989 predelali prvič že Uriah Heep za svoj album "Raging Silence" in izdali tudi kot single. Čeprav priredba s strani Uriah Heep izzveni mnogo bolj prepričljivo, tudi tukaj Mr. Big niso v ničemer pogrešili. Martin je pozval publiko naj aktivneje pripomore v refrenu in ta ni razmišljala dvakrat. Znova umiritev strasti s sanjavo Just Take My Heart, kjer pa so ljudje vneto pozdravili prepoznavni Gilbertov uvodni motiv, v refrenu je znova pela cela prednja polovica dvorane. Magično.

Martin je še vedno prava poskočna figura, sicer ne kako pretirane iskrive glave, da bi stresal kakšne pronicljive štose, pa vseeno ohranja odrski kinetizem ter odličen vokal, ki je pariral močnim in prepoznavnim riffovskim figuram, solističnim eskapadam in strupenemu ritmičnemu podvozju. Kljub temu se je začutilo, da je Martin najšibkejši člen kvarteta. Preprosto sta Sheehan in Gilbert tako huda kalibra v instrumentalnem smislu, da v slehernem trenutku prevzemata primat na odru. Martin je tudi pokazal prve znake skrhanosti vokala, v prvem dodatku, ko se je skupina lotila obvezne To Be With You, saj je moral vse najvišje lege prilagoditi, tako da jih je odpel v improvizacijski maniri nižje, ali celo kakšno besedo verza izpustil.

Vsi trije instrumentalisti so dobili svoj prostor, da izkažejo zakaj so tako cenjeni. Po manj zanimivi Torpeyevi solo točki, še v prvi polovici koncerta, sta končno prekrižala konkretneje svoji kitari tudi Sheehan in Gilbert. Bil je vmesni (inter)ludij, kot most med Take A Walk ("Punčka prošetaj!", he, he) in The Whole World's Gonna Know. Najprej se je poigral uvodoma Gilbert na beli Ibanez kitari z dvema vratovoma. Ni dolgo trajalo, ko mu je družbo prišel delat Billy Sheehan s svojo dvojnovrato Yamaha bas kitaro. Izzivala sta drug drugega, tako da sta podajala drug drugemu na hitro izmišljene motive ter logično požela silno glasne ovacije splošnega navdušenja v dvorani. Sicer takšnih točk ni bilo veliko in kompaktnost visoko dinamičnega koncerta, ki mu poveljujejo klasike prvih štirih Mr. Big albumov tako ni bila prav v ničemer ogrožena. Moment velike zabave, ki je pač stalnica tovrstnih ameriških hard rock zasedb. Tovrstnih? Napak. Prav to je eden pomembnih elementov, ki je pomagal najprej narediti, postaviti na posebno mesto in kasneje ohraniti ime Mr. Big, da ga publika še zdaleč ni pozabila, tudi v obdobju mirovanja skupine!

Sicer pa je užitek gledati prefinjenost tehnike igranja, pravzaprav postane človek kar malce šokiran s kakšno lahkoto izvajata najbolj nemogoče (sploh za uho, kaj šele oko) akrobacije tako Sheehan, kot Gilbert. Slednji je na neki točki izvedel solo, ki je v hitrosti igranja že nemalo spominjal na piskanje enoglasnih melodij igric SuperNintenda. Gospodje. Ni kaj. V otvoritveni Daddy, Brother, Lover, Little Boy je prevzel pozornost nase Sheehan potem, ko mu je tehnik podal prižgan vrtalni stroj in je kar z njim izvedel nekaj "lickov" vzdolž bas kitare. Ni čudno, da Martinov vokal ob tem postane na trenutke prav "majhen", kar v resnici v fizičnem smislu Eric Martin dejansko tudi je, čeprav kot rečeno, možakar obvladuje suvereno vsak milimeter svoje funkcije na odru tudi v času te združitvene turneje Mr. Big.

Mr. Big so zaključili regularni del tega veselega vrtiljaka enkratne izmenjave energije s publiko v visokem vzdušju z nabrito igro skozi Rock & Roll Over in Addicted To That Rush. Sploh slednja je v svoji namerni razpotegnjenosti ponudila med koncertom občutek, ki se nemara nikdar ne bo končal. Prevzetno! Gilbert in Sheehan sta po pričakovanju solistično nadgradila originalne verzije skladb. Po pričakovanju in zahtevah!

Sledi obvezni dodatek z "lajnico" To Be With You, ki jo je Martin malodane prepustil občinstvu kar v celoti. Gilbert tu še drugič vzame akustično kitaro, kot je to storil v hitiču Wild World (priredba Cat-a Stevens-a). Podoba v dvorani je bila na moč podobna, kot med Wild World, le da je To Be With You logično izzvenela še kanček bolj intenzivno. Ves večer sem čakal na skladbo Colorado Bulldog in jo dočakal v samem zaključku. Še zadnjič je zaživelo vse kar razumemo pod pojmom Mr. Big v Tonhalle. "Nagruvano" pospešeno kotaljenje ritemskega kolesja, poreden riff kitare, bravurozno soliranje, nov osupljivi navzkrižni ogenj Gilberta ter Sheehana in seveda grabežljiv refren, ki je še zadnjič podjarmil prisotne v dvorani.

Ekstatična dvorana je zahtevala skupino znova nazaj. Prvi pokuka izza zakulisja Billy Sheehan. Kaj sledi sedaj? Smešnica. Gilbert odpre motiv. Prekleto znano zveni, samo zvok je pač povsem iz drugega testa. Kaj za vraga? To ne more biti res. Mr. Big igrajo The Who. Baba O'Riley! Halo? Kako zabavna različica! To morate doživeti. Kako so se fantje presmejali na odru, ko so se zabavali med izvedbo te velike The Who klasike. Zanimivo je bilo opazovati mlajše v dvorani, ki se jim niti sanjalo ni, kaj za vraga igrajo sedaj Mr, Big na odru, he, he... Bo treba še malo žgančkov popapat. Je pa seveda primat odnesel v tej skladbi Gilbert!

Omenim naj še to, da je v eni takšnih instrumentalnih vragolij Paula Gilberta in Billyja Sheehana, Martin kar težko prišel nazaj v igro na odru. Pred vrnitvijo v refren Take A Walk, namreč Gilbert "namerno" ni spustil Martina, da ta prične peti zadnji krog refrena. Verjetno gre za uigrano odrsko finto, s katero skuša skupina dodatno razgreti občinstvo in se sama tako dodatno maksimalno zabavati na odru. Pač, Gilbert je preprosto prehod v refren vedno zaključil tako, da se Martin po njemu ni mogel normalno vključiti v uvodni verz refrena. Po tretjem neuspelem poizkusu je Martin nekoliko nejevoljno vzkliknil kolegu: "Oh for heaven's sake! Stop that playing!", Gilberta pa je njegova lastna nagajivost še naprej spravljala v neizmeren smeh.

Združitvena turneja Mr. Big je obveza dragi prijatelji glasbe. Vsaj en koncert si morate ogledati, naredite si to uslugo, poplačana bo sleherna potna sraga, ki jo boste za to prelili, četudi se vam lahko pred tem pripeti, da boste npr. obstali v več kilometrski koloni na poti v Muenchen ter benteči tako prebili v avtocestnem krču na avstrijsko nemški meji pred Bad Reichenhallom v čakanju cele dve uri in na koncu koncert komaj za rep ujeli, kar se je meni to pot pripetilo.

Prejeli boste vse, kar si želite od Mr. Big. Njihove največje klasike, obilno mero zabave in pozitivne energije, prešerno dozo prave šok terapije ob kateri vam bodo lezla usta in oči široko narazen, ko boste spremljali Sheehanovo in Glibertovo "out of this world" virtuoznost! Dve polni uri velikega špas teatra, ki postavlja in ohranja ime Mr. Big na posebnem mestu velikanov hard rock glasbe. Veliki gospodje so pokazali, da so ohranili svojo držo visoko pokončno. Kot se za velike pač spodobi! Drugo za profesionalce s takšno kilometrino sploh ne pride v poštev.

fotografije: Aleš Podbrežnik