Za nov razprodani koncert SiTi Teatra je bila to pot »kriva« Severa Gjurin. Čas je dozorel in punca se je odločila, da skuša izdatneje graditi na svojem imenu, ki je sicer skozi leta postalo čislano in obče prepoznano na slovenskem prostoru glasbene umetnosti in zabave. V spremljevalni ekipi je ob sebi zadržala Olivija pajdaša Dejana Lapanjo (akustična kitara) in Gašperja Peršla (bobni), medtem ko je na kontrabas kot nadomestilo za brata Gala Gjurina vskočil preizkušeni veteran Žiga Golob.
V nabitem prostoru Siti Teatra je Severa prisotne razvajala s pričakovano reprizo Olivija standardov, kot so »Najini gozdovi«, »Ledena«, »Kadar sva sama«, »Nimam več«, »Brez sramu in brez strahu«, »Kjer je toplo«. Ti so v »slečenih« variantah prisotnim na ped približali šarmantno božajoč vokal Severe. Intimen, svečan, a nič kaj zadržan večer »izštekane« (organsko-akustične) glasbene skušnjave je načela novejša skladba »Mlini in vetrovi«, Severa pa je z usekano zanimivim repertoarjem dostavila izkaznico, da gre za izjemno samozavestno in odločno glasbeno figuro, ki preprosto uživa v svoji vlogi, ko podaja in deli glasbeno sporočilo z ljudstvom. Ena takšnih popestritev večera je bila adaptacija klasike Avtomobilov »Obsedela sva sama«, skoraj v eklektični režiji pa je izzvenela »Pesem za babice«, kjer je vodilno melodijo spremljave prevzel Golob na kontrabasu, Severa pa je na vokalu držala melodijo s preprostim mrmranjem.
Posebej so se src dotaknile odlična verzija Prapapir skladbe »Ali je še kaj prostora tam na jugu?«, nadalje nedavno uglasbena »Sej vame« avtorice Mile Kačič, ki presune z globino izpovedi, kot tudi obe novejši, »Ti si moje srce« in »Kakor da se nič ni zgodilo«. Prav novejše adaptacije, ki so nastajale v duhu pristne spontanosti na nedavnih skupnih »jamih« s slovenskim glasbenim prvoborcem in veteranom Borutom Činčem ter izšle na albumu »Časovne skice«, so na odru posebej vžigale.
Izjemno samozavest pevke izžareva tudi dejstvo, da se je Severa lotila nekaj zahtevnejših standardov tujih izvajalcev, kot so »Harvest Moon« Neila Younga, pa »Not Dark Yet« Boba Dylana, v zaključku R.E.M. priredba »Oh My Heart« in v dodatku »Hallelujah« Leonarda Cohena. Na točkah, kjer je Severa sama držala akustično kitaro v rokah (brez spremljevalne ekipe na odru), so se pokazale nekatere hibe nastopa. Preprosto je njena ročica prešibka. Priredila je prijeme, kolikor jih je lahko, pa vseeno udarec po kakšni izmed strun, še posebej, ko pride do bareja, izzveni »zadušeno«. Punca se je prav tako nekajkrat lovila pri preprijemanju akordov. Tu bo potrebne še veliko vaje. Severa je vse te težavice na kitari sanirala z odličnim vokalom. O tem ni nobenega dvoma. Njen vokal je vseskozi široko stal v ospredju predstave. Ob uklonljivi in predani spremljavi odlično razpoložene ekipe tria Lapanja-Peršl-Golob. Pa vseeno. Na teh točkah, kjer je zahtevana zgolj akustična kitara v spremljavi vokala Severe, bi bilo mnogo bolje, da bi kuliso akustične kitare Severi v celoti držal Dejan Lapanja.
Nekaj pa drži. Severa ima poseben glas. Glas, ki se skozi njen unikatni značajski domet interpretacije repertoarja predelav učinkovito prelije v povsem novo, še neslišano in neizkušeno avanturo, zbližano z jazz kabaretno izkušnjo. Misija je v vsem uspela. Ljudje so srčno absorbirali Severino čutnost, na trenutke zveličanje, pa tudi krhkost in deviškost. Brez mimikrije! V vsem organsko in naravno!
Severa je večer zasolila tudi s poklonom divi slovenskega jazz soula Mii Žnidarič v skladbi »Iskre«, na sodelovanje z Vladom Kreslinom pa je spomnila ob zaključku koncerta z verzijo uglasbitve Prešernove pesmi »O, Vrba«.
Nov magični večer v SiTi Teatru je minil hipoma, pa čeprav je predstava trajala skoraj dve uri, kar je dokaz jedrnatosti in fascinantnega slikanja glasbene krajine, kot ga razume in podaja Severa Gjurin. Punca izjemnih talentov, karizme in izjemne glasbene širine. Očitno je nekaj v družini Gjurin, kar je gensko strogo zakoličeno, da so njeni člani rojeni za na oder in pred kamere. Začetek samostojnih koncertov je torej za Severo Gjurin tlakovan s čvrstimi temelji. Upajmo, da se temu v prihodnje priključi tudi avtorski material in da adaptacije še dodatno dozorijo v aranžmajih, prirejenih odrski interpretaciji!
na vrh