Po skorajda petih letih so se v Ljubljano vrnili nizozemski veterani progresivnega death metala Pestilence, ki so konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja izdali kultne albume, od katerih je bil vsak bolj drzen, pogumen in napreden od prejšnjega. Pestilence so svojo prekratko pot zaključili leta 1994, a se leta 2008 pod vodstvom Patricka Mamelija vrnili med žive. Naslednjega leta so sploh prvič nastopili v naših krajih, tokrat pa so se vrnili z novim albumom Obsideo, ki pa ga še vedno pesti to kar manjka novodobnim Pestilence – vse preveč se zatekajo k pretirani brutalnosti in tehničnosti, ki meji na mejo neposlušljivega, vse na račun manjka občutka. Verjetno je to tudi razlog, da so Pestilence tokrat nastopili pred zgolj sto glavo publiko, h komornemu ponedeljkovemu vzdušju pa je pripomogla tudi inšpekcijska okupacija Metelkove.
Pred skorajda povsem prazno dvorano so kot prvi na oder stopili britanski Ancient Ascendant, ki jih do takrat nisem poznal, glede na slišano pa se njihovega death metala tudi v prihodnje ne bom več spoznaval. Fantje so sicer nastopili čisto suvereno in samozavestno, a kaj ko bi njihov počasen oziroma srednje hiter death metal bolje učinkoval kot tablete za spanec, ne pa kot predskupina Pestilence. Britanci niso ponudili niti enega rifa, ki bi vzbudil večje zanimanje, k temu ni pomagal niti generičen, pust vokal, še manj pa enolično udrihanje bobnarja, ki je s preprostimi štiritaktnimi ritmi očitno dolgočasil še samega sebe. Še najbolj zanimiv del njihovega nastopa je bila totalno neusklajena akrobatska fis kultura deklice pod odrom.
Kot drugi so oder v črnino zavili francoski black metalci Seth, ki si morca celo zaslužijo titulo najboljšega benda večera. Francozi so se lani po skoraj deset letni studijski pavzi vrnili med žive z novim albumom The Howling Spirit, ki je bil tudi osrednja točka njihovega dobre pol ure dolgega nastopa. Seth so nekoliko bolj številčno publiko prebičali z udarnim in surovim black metalom, ki pa ni zvenel primitivno kot norveški bratranec, temveč nekoliko bolj sofisticirano. Bend je prepričal predvsem z uigranostjo, nekaj zares dobrimi kitarskimi potezami in pestrim bobnanjem. Seth so na trenutke zveneli kot poznejši Emperor (brez klaviatur), svojemu black metalu pa mestoma dodajajo tudi vplive death metala, kar jih približa poljskim velikanom Behemoth. Seth bi si definitivno zaslužili nekaj več publike pod odrom, poskrbeli so namreč za prav prijetno presenečenje, pa čeprav so proti koncu svojega nastopa že zveneli nekoliko enolično in ponavljajoče se.
Za vrhunec, oziroma, tokrat bolje rečeno konec pa so poskrbeli še težko pričakovani pionirji progresivnega death metala Pestilence, ki so se s svojo klasično, kultno ploščo Testimony of the Ancients za vedno in z zlatimi črkami vpisali med velikane naprednega death metala (skupaj s trojico Death, Cynic in Atheist jasno). Leta 2009 so se leto dni po svoji vrnitvi (v drugi inkarnaciji benda od zlate postave ostajata le Mameli in Uterwijk) ustavili v isti dvorani kot tokrat in pokazali zakaj je njihovo ime med feni tako čislano, čeprav odnos že takrat ni bil čisto pravi (brutalno metanj stage dajverjev z odra). To pot so se Pestilence vrnili z novo ploščo Obsideo, ki nadaljuje smer začrtano s povratniškim Resurrection Macabre, torej ultra tehničen in brutalen death metala. A če je pred petimi leti Gala hala pokala po šivih in švicu, je bil obisk tokrat klavrn in žalosten. Kot bi publika po tihem vedela, da od koncerta ne bo kaj dosti odnesla. Pestilence so namreč v prvi vrsti razočarali predvsem z izborom komadov, ki so v veliki meri prihajala predvsem z zadnjih treh plošč, srca so razvneli zgolj s štirimi komadi starejšega datuma, kar je povsem nerazumljivo, saj so jih prav prvi štirje albumu postavili na zemljevid. A tečni Mameli, ki je na odru deloval povsem nezainteresirano in zdolgočaseno očitno ne razume več, da ni vse v tehniki in brutalnosti. »Filinga«, ki v starih Pestilence pronica iz prav vsakega tona ni v »novih« Pestilence niti za vzorec. Povrh vsega pa je kitarska trojica na oder prikorakala z osemstrunskimi vesli (celo basist Maier), katerih hromenje je skorajda do neprepoznavnosti razmesarilo edine odigrane klasike Prophetic Revelations, Soul Search in Echoes of Death in zaključni, obupno odfušani Twisted Truth in le odlično bobnanje Davida Haleya (Psycroptic) je skupino reševalo iz popolnega razočaranja. Žal pa Pestilence očitno niso nič več kot le nadležno žvižganje komarja v mostičku Blood s Testimony of the Ancients.
na vrh