Prišel je novi "veseli" december. Koncertni utrip pričenja navadno v tem času ugašati, saj ugaša počasi tekoče leto. Vsem vam je danes že predobro znana slovenska metal združitev leta 2008! Združitev legendarne heavy metal zasedbe iz Ljubljane Lene kosti. Do tega dne je že dodobra zlezla pod kožo, zato je odveč načenjati tole reportažo z obširnimi uvodnimi "napevi". Jasno je, da je ta združitev silno pomembna za slovenski heavy metal prostor. Lene kosti so od oktobra 2008, ko so uradno potrdile, da znova delujejo, naredile enormni korak naprej. Vse besede in obljube niso bile samo prazna marnja, pač pa skupina danes pridno obira sadove minulega dela. Izdala je odličen studijski prvenec, vseskozi pa uspešno gradi svojo bazo zvestih poslušalcev tako doma, kot tudi v tujini.
Ne glede na to, sta rast in razvoj skupine vselej povezani s padci in vzponi. To je neizbežno. Lene kosti so bile tako izpostavljene sredi septembra letos mali šok terapiji, ko je njihov prostor za vaje na Viču v Ljubljani "na debelo" zalila povodenj in uničila vitalne dele koncertne in vadbene opreme. Pa so fantje stisnili zobe. To je tista terapija, ki se imenuje "vztrajnost" ali "kljubovanje". Lene kost so po, 19.03.2010, ko so predstavili javnosti takrat izdani album "Do Or Die", še drugič (in zadnjič) letos "okupirale" ljubljanski Orto Bar. K sodelovanju so povabile skupini Wild Ones iz obale (Trst) in stare ljubljanske znance Stone Orange.
V Orto Baru ni bilo opaženih višjih znakov evforije, ko je ura odbila že krepko preko devete zvečer. No temu ni bilo ravno tako. V pritličju se je vila lepa kolona ljubiteljev tovrstne glasbe pred blagajno. Tja jih je prignal predvsem strah, da bo tudi ta koncert, kot je bil marčevski, povsem razprodan. Ura je četrt preko devete in na odru rogovilijo Wild Ones. Slovensko italijanska naveza melodičnega hard rocka posuta z izrazitim ščepcem sleaze/glama, se je izkazala za pravo malo odkritje revitalizma nekdaj bogatega obče planetarnega gibanja, ki ga je v začetku devetdesetih tako neslavno požrl virus "grunge-a". Zelo smel in soliden nastop zasedbe v vsem. Vsekakor se čuti, da so fantje na začetku, da nabirajo kilometrino, a to počno s silnim zagonom, užitkom in predanostjo. Zato obetajo veliko. Že v začetku pridno skrbijo tudi za izdelan zunanji videz, ki se pridoda koketno erogenemu rock šusu, kakršnega varijo skupaj. Rezerve ostajajo in ne gre dvomiti, da fantje le teh ne bodo nadgradili v prihodnje. Vokalist je mlad in vokal bo nedvomno pridobil na izrazitosti skozi čas, seveda pa ne gre dvomiti tudi v to, da ihtavo navdušenje nad ekstremno hitrostjo generičnega letenja skozi kitarske lestvice, ne bi nekoč v bližnji prihodnosti nadomestile bolj preudarjeno strukturirane solaže z jasno vsebino in izdelanim karakterjem (pa tudi napak med odrsko izvedbo bo posledično manj). Kot rečeno. Wild Ones so skupina, ki veliko obeta! Upajmo le, da obstanejo v čvrstem galopu, ki ga diktirata vera v rock n 'roll in velika strast do glasbe!
Na prizorišču se je nabrala lepa kopica obiskovalcev, ki so sicer iz smešno previdne distance dveh do treh metrov od odra lepo zapolnili prostor. No med Stone Orange, se je prizorišče še nekoliko bolj zgostilo, zasedba pa je ogrevala prisotne zlasti z nekaterimi skladbami iz studijskega prvenca "Nori mlin" in zimzelenimi klasikami. Glavnino pozornosti je seveda prevzel karizmatični pevec in kitarist Marko, tesno za petami pa sta mu sledila zvočni in kitarski perfekcionist Tomo ter šegavi basist Davorin. Skupina je izbrala repertoar, ki ni skrival ambicij, da želijo fantje z nastopom utrgati streho z Orto bara, pa vseeno, se je vse prepogosto pojavila kakšna za uho le preveč boleča (celo temeljna) napakica. Zlasti letijo tu pritožbe na usklajenost ritmičnega dela sekcije (bobni). Nekaj zvočnih peripetij, pa je odpadlo tudi na rovaš klubske uglasitve, v Orto baru. Očitno so Stone Orange le prezahteven zalogaj v tehničnem oziru in jim je bilo s strani ton mojstra to pot posvečeno le kanček premalo pozornosti. Fantje so sicer več kot uspešno razorožili publiko, kar je bil tudi eden od uspešno osvojenih temeljnih ciljev nastopa. Zasedba že kuje novi material, za katerega upamo, da bo čim prej materializiran. Naj živi melodični hard rock!
Lene kosti so v začetku septembra opravile zamenjavo na mestu basista. Tako je Grego Brenka zamenjal Aaron Cernatič iz Postojne, ki se je tako tega dne v Orto baru, kot novi basist Lenih kosti, prvič predstavil publiki. Aaron je precej bolj izkušen glasbenik. Glede na profil poslušanja glasbe, pretekla dejanja preigravanja v rock skupinah, pravi rockerski imidž, kot tudi glede na samo odrsko gibanje, je to mož, ki deluje mnogo bolj kompatibilno za Lene kosti. Zasedba, ki redno vadi že celo jesen, je tudi glede na to novo pridobitev v članstvu odigrala najboljši letošnji koncert (v kolikor tega nastopa ne prekašajo s predstavo napovedano za 30.12.2010 v Postojni). Aaron je prinesel tisti element v skupino, ki je še ojačal in iztesal samo zunanjo vizuelno in slušno podobo Lenih kosti. Po novem Lene kosti resnično rušijo. Aaron se je pač kalil v rockerskih vodah in zna prepričljivo "kopati" po bas kitari.
Lene kosti si to pot res niso privoščile vidne napake. Riffovska naveza bratov Kavaš je delovala naoljeno in polno usklajeno, W.U.K.O. je na bobnih sproščal pravi topovski rodeo sijajne bobnarske predstave. In glavni magnet zasedbe? Milan "Dr. Evil" Krušič seveda! Izjemna vokalna predstava. Milan je dejansko ujel izredno formo v tem obdobju. Z lahkoto je premagoval vse preskoke med nižjimi in ultra visokimi vokalnimi linijami. To pot je bil res težko ulovljiv. Tudi v posebej težkih Warrior ter Rock Power, ki vselej zahtevata ogromno pevčeve energije. Tokrat je Dr. Evil z najvišjo odliko odpel repertoar in ni bilo trenutka, ki bi slučajno oznanjal, da je treba kje stopiti na zavoro in varčevati z energijo. Fantje so udarili kar z Uninvited Guest, ki se je kot skladba srednje hitrega tempa in strupenega riffovskega kotaljenja izkazala za silno posrečeno uvodno ogrevanje. Zlasti je enkratna Nightmare potrdila trenutno neuničljivost železnega poslanstva legendarne zasedbe!
Karizma brez primere. Kot vino. Starejše, ko je, bolj je zrelo in okusno. Soliranja Marca Kavaša, celo postavljanje obeh bratov z ramo ob rami in čupanje, kar niza hvaležne vzporednice z očaki metal biblije Judas Priest. Odveč je omenjati dejstvo peresno lahkotnega obvladovanja publike s strani Dr. Evila. Preprosto je to mož, ki ve kaj in kako mora tisto "kaj" početi na odru. Deluje pač z nekakšnim naravno podedovanim demonskim magnetom, ki ga zaslediš le pri redkih slovenskih frontmenih v metal glasbi ali širše, v rock glasbi. In če čutiš, da si v vokalno superiorni formi, je vsa igra na odru toliko lažja, deluje še bolj pristno in prevzetno.
15. skladb repertoarja v katerem so se iskrile zlasti izjemno pronicljivo strukturirane Time For Love, Iron Dragon, Sunrise, fantastična Nightmare ter obvezna Russian Girl, so Lene kosti odsekale vehementno čvrsto, brez kolebanja, z izredno sproščenostjo, v polnem zaletu in skrajno nabrito. S streljanjem iz polnih jajc. Hudomušnosti, rajcljivega ščegetanja, kot tudi ščepca namerno okultnega igračkanja, za kar je seveda "kriv" Dr. Evil s svojo ljubeznijo do golo olupljenih lobanj, nikakor ni primanjkovalo. Zato je šla dobra ura druženja z Lenimi kostmi naokoli še preden si dobro trenil z očesom.
Všečen obisk, odlično sodelovanje publike, predvsem pa nastop skupine, v katerem se je čutilo, da je prenovljena zasedba zrasla še za stopničko in tako dodatno nadgradila svojo esenco, že napovedujejo obilje neslutenih vragolij v bodočem letu. To so dejanja pogumnih, ki jih zvesto pišejo edinstveni in negovani šarm, unikatna pojava ter (znova odkrita in revitalizirana) neukrotljiva sla Lenih kosti.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh