Veseli dihurčki so pred objavo jesenske koncertne sezone "obljubljali" manj death metal koncertov. No, na srečo so si odgriznili jezik, ga pribili na koncertni plakat in v Ljubljano pripeljali hotni death metal menage-a-trois ameriških Solace of Requiem, nizozemskih Prostitute Disfigurement in švedskih Vomitory. Death metal pa so vrnili celo v Channel Zero, kjer se je v preteklosti odvilo nemalo legendarnih koncertov in prav lepo je bilo v tem klubu zopet biti priča blast beatom, živalskemu kruljenju, blasfemičnim solažam in rotiranju čupic.
Kot prvi so na oder tako stopili Američani, Solace of Requiem, ki so mi osebno pred koncertom predstavljali popolno neznanko (MySpace-a in YouTube-a pred koncerti namenoma ne uporabljam več, saj lahko le še tako doživim presenečenje in se pretvarjam, da živim v dobi, ki ne pozna mp3jev, Porn..ups, YouTube-a in vsega kar spada zraven), a so zato poskrbeli za toliko večje in prijetnejše presenečenje. Običajno so prvi nastopajoči vse drugo kot le balzam za ušesa ne, tokrat pa so Solace of Requiem nakovalce, kladivce in tisto tretjo stvar, ki mi vedno uide iz spomina, prav prijetno pretresli. Ameriški kvartet pred odrom še ni imel veliko ljudi, a je svoj nastop odigral suvereno, na moč energično, vokalist pa se je zares trudil od mrtvih obuditi publiko. Počasi mu je tudi uspelo, da so zbrani prenehali bolščati v tla in godrnjati "Braaaains", ampak so prisluhnili bendu, ki je na odru dajal vse od sebe. Glasbeno je bend spominjal na Deicide, Monstrosity in zgodnje Death, predvsem vešč solo kitarist je nakazal nekaj odličnih linij, ki se jih ne bi branil niti Chuck Schuldiner. Ritem sekcija je bobnela kot Verdun pred slabimi stotimi leti, vokalist pa je iz sebe spravljal ravno prav nehumane krike. Nastop benda je nekoliko pokvaril le slab zvok, predvsem bobnanje je bilo kljub osupljivo tehničnemu pristopu povsem zapacano, k boljšemu grmenju pa niti malo pripomogel obupen trigger efekt. Kljub nekaj klišejskim potezam tipa, dajmo še triindvajsetič na križ pribiti Jezuščka (Divine Punishment) so bili Solace of Requiem vrhunsko ogrevanje in dolgem času spet predskupina, ki ji je bilo vredno vreči uho (lend me your ears, hehe).
"No Rest For the Wicked" so rekli Nizozemci Prostitute Disfugurement, ki se z nami niso nežno ljubili ob soju sveč, sredi lističev vrtnic ob glasbi Michaela Boltona. Ne, bend nas je svojemu imenu primerno z viharnim death metalom eno uro fukal na polno in brez usmiljenja, ob tem pa namesto nežne klavirske glasbe predvajal živalsko kruljenje vokalista Nielsa Adamsa, rušilen poden brutalne ritem sekcije in penetrirajoče kitarske linije, s katerimi je pozicije spretno menjal Danny Tunker. Slednji je kot edini kitarist uspešno pokrival vlogo dveh kitar, saj se je posluževal mnogih tehnik, od osupljivega sweepanja pa do drkaških arpeggiov, le med soliranjem povprečno basiranje ni uspelo opraviti vloge mašila praznega prostora. Nizozemske prostitutke so skozi leta delovanja nekoliko omilile svoja gore in porn besedila, a so nam bobniče kljub temu penetrirali z milozvočnimi popevkami tipa She's Not Coming Home Tonight in G(ay)-B(ar) Massacre. Prostiture Disfigurement so nas z gatami ob gležnjih pustili osramočene in zlorabljene, tako kot lahko to uspe samo perverznemu death metalu šusu. Ko bi fantje vsaj disfugirarali še tisto nadležno Lulu.
Po dvojni dozi brutalnega death metala bruhali nismo, smo pa stopili skozi vhod v Pekel, kar predstavlja ime Vomitory. Hkrati pa je to tudi ime švedske death metal zasedbe, ki skupaj z ostalimi veliki imeni švedske death metal scene svet že od leta 1989 cefra z uničujočim death metalom. Vomitory so se v dobro uro dolg masaker zagnali s predstavitvijo aktualne plošče Opus Mortis VIII in pravi blaženj za ušesa je bilo slišati pravi death metal, ki ga po švedsko podpirajo žagajoče kitare speljane skozi kultna HM-2 Heavy Metal in DS-1 Distortion pedala s katerimi riffi sekljajo kot krožna žaga. Tisti, ki smo Vomitory že uspelo ujeti v živo smo vedeli, da ima glavni vokalist in basist Erik Rundqvist karizmo odmrlega drevesa, saj glavno komunikacijo s publiko prevzema nasmejani, dobrovoljni in simpatični kitarist Peter, ki je odlično povezoval program, medtem, ko se je med pavzami Erik praskal po riti. Kljub temu pa to ne moti toliko, da se ne bi brutalnemu riffanju, neverjetno trdni ritem sekciji, ki je udrihala kot policisti po hipijih v sedemdesetih in globokim, demonskim growlom. Intenziteta koncerta je naraščala vse do prezgodnjega konca, po katerem so se Vomitory verjetno odpeljali na Žale in si poiskali najbližje trupelce za malo nočne muzike. Terrorize, Brutalize, Sodomize!
Pravi užitek je bilo po lepem času v Ljubljani spet doživeti pravi death metal koncert, odigran s strani pravih dedcev z bierbauchi in kocinami, ki ne poznajo lepih, spevnih in nežnih refrenov in bi potetovirane, depilirane, anoreksične vegi-lepotce v spodnjih majicah zgolj z nekaj svojimi riffi zmleli v krvav kupček.
Fotografije: Nina Grad
na vrh