Švedska power metal senzacija Sabaton, ki v zadnjih nekaj letih strmo pridobiva na svoji priljubljenosti je pri nas nekoliko sramežljivo že nastopila, tokrat pa so oder Cvetličarne prvič zasedli kot headlinerji, in sicer v sklopu turneje World War Tour 2011.
Pohvala gre to pot organizatorjem, da so za prvo predskupino povabili domačo zasedbo, tokrat postojnske Divine Illusion, ki so tudi glasbeno paketu precej dobro ustrezali. Divine Illusion se nekoliko širše publike kot so je vajeni običajno niso ustrašili in so v dobre pol ure suvereno predstavili izključno avtorske komade z EPja Genetic. Pohvalno, da so se fantje odločili za tak korak, saj je njihov avtorski material več kot dovolj dober, morda pa so s to potezo dobili še kakšnega fena več, saj prisotna publika vsaj meni ni bila znana kot tista, ki bi redno hodila na koncerte domačih skupin.
Sabaton tokrat vsekakor ne gre oporekati glasbenega okusa, saj na njihovo povabilo kot predskupina na turneji nastopa legendarna francoska heavy metal zasedba Nightmare, ki je prismučala iz francoskega Grenobla. Bend se lahko pohvali s tridesetletno kariero, ki jo kljub dvanajstletni vmesni odsotnosti (1987-1999) bogati sedem odličnih studijskih plošče naphanih z udarnim heavy/power metalom. Pravi užitek je bilo končno prisluhniti kvalitetni predskupini, saj naše bobniče pred headlinerji običajno posiljujejo glasbene pokveke, ki bi morale z redkimi izjemami ostati v svojih garažah do konca svojih karier. Nightmare so k sreči popolnoma druga zgodba, saj so v tričetrt ure pošteno ogreli že kar lepo število ljudi zbranih pod odrom. Energični in karizmatični frontmen Joe Amore je več kot uspešno animiral in vzpodbujal publiko, ki mu je navdušeno sledila, nizkorasli frontmen pa je dinamično izkoristil vsak centimeter odra. A še tako živo klovnovstvo bendu ne koristi, če iz grla ne prihrumi pravi glas in Joe se je več kot le izkazal z vulkanskim vokalom vrednim največjih imen heavy metala. Jasno se sliši, da je Joe odraščal ob glasovih velikih kot so Ronnie James Dio, Geoff Tate, Bruce Dickinson in Biff Byford. Svojemu fenomenalnemu razponu, ki sega od epskih napevov vrednih Dia, rahlo umazanih rock linij, ki spomnijo na Biffa, pa vse do visoko kričečih "air-raid" siren tipa Dickinson, pa je dodal še grobost in surovost kruleža Chrisa Boltendahla. S svojim unikatnim in fantastičnim vokalom se je predstavil kot brezkompromisen general svoji inštrumentalni vojski, ki je streljala in rezala razgibane in rušilne power metal linije, ki so našle pravo mesto. Nightmare so pravilno izkoristili svoj odmerjen čas in nas popeljali prav na vse albume svoj diskografije, s poudarkom na še aktualnem albumu Insurrection (2009), vrhunec pa je njihov nastop dosegel v fenomenalno izvedenem poklonu pokojnemu Diu, fantastično izvedeni klasiki Holy Diver pri kateri je zablestel predvsem Amore in dokazal, da je vokalist iz pravega testa! Nightmare so bili hudo dobro in izjemno prijetno presenečenje, saj tako kvalitetne predskupine doživimo le poredko, s suverenim ter resnično energičnim nastopom pa so si gotovo naredili veliko uslugo in dobili lepo število slovenskih fenov.
A tega večera je bila pomembna le ena skupine, kar je bilo kristalno jasno že, če si se razgledal po dvorani, saj je bilo že težko najti majico na kateri se ne bi bohotil napis Sabaton. Kar težko je verjeti, da je bend v le nekaj letih tako razširil svojo bazo fenov. Spomnimo namreč - Sabaton so leta 2007 nastopali kot predskupina Grave Digger in Therion in redki s(m)o takrat poznali to skupino. Danes, štiri leta kasneje pa se lahko Sabaton pohvalijo z obsežno svetovno turnejo in zavidljivim številom zvestih navijačih, ki so očitno še precej rosnih let. Če bodo ti feni s skupino ostali tudi v naprej se Sabaton nimajo ničesar bati. A po koncu koncerta Sabaton je tudi očitno zakaj je temu tako, saj bolj energičnega in pozitivno naravnanega koncerta ne boste tako zlahka našli. Publika stisnjena pod odrom je ponorela že ko je iz zvočnikov zabučala Europe klasika The Final Countdown, ki že lep čas predstavlja intro za prihod skupine ne oder. In ko v maskirne barve uniformirani Sabaton prikorakajo na oder se publiki do konca odtrga. Fantje pa zadovoljno, s širokimi nasmeški na obrazih, nalijejo bencin v tanke, opasajo bajonete in se brez usmiljenja podajo v vihro druge svetovne vojne. Sabaton namreč precej neklišejsko, vsaj kar se power metala tiče, pripovedujejo epske zgodbe krvavih spopadov druge (in prve) svetovne vojne in prav v tej tematiki se skriva glavni čar skupine. Na besedilih, ki so lep poklon fantom, ki so svoja življenja pustili na bojnih poljih širom sveta, namreč sijajno temelji glasba, ki je bogata, polna, nalezljivo melodična in agresivna, ko je to potrebno. Sabaton s karizmo in visoko energičnim pristopom publiko v hipu napolnijo z nalezljivo energijo, ki z odra valovi predvsem iz glasilk karizmatičnega frontmena Joakima Brodena. Epskim, visokoletečim in v hipu zapomnljivim refrenom publika doda svoj rohneč vokal in eksplozije se sprožajo druga za drugo. Feni iz roke jedo skupini ko jim ta servira z maščevanjem ohlajene power metal rušilce kot so Cliffs of Gallipoli, Attero Dominatus, Panzer Battalion in druge. Niti en komad ni spregledan in feni skoraj fanatično skupaj z Joakimom odpojejo vojne verze. Simpatično zajebantski Joakim se odlično odreže tudi med vmesnimi nagovori, izjemno trdna pa je inštrumentalna podlaga njegovemu grlenemu vokalu. Še več, skupina se je to pot izkazala neverjetno dobro, saj si je bobnar Daniel Mullback le dan pred ljubljanskim koncertom natrgal Ahilovo tetivo in na njegovo mesto je pogumno stopil Nightmate bobnar David Amore, ki je imel tako le dober dan, da se nauči materiala. In svoje je opravil z odliko, prehode je pikiral kot štuke, po bas bobnih pa brcal kot B52 bombnik. Tudi na mestu kitarista so Sabaton predstavili začasno svežo silo, saj je linije odstreljal Frederic Leclercq, sicer basist nintendo metalcev Dragonforce. Skupina je iz sebe, podžgana s strani energične publike izstisnila še več, za zaključek pa ponudila rušilno klasiko Primo Victoria ter zabavni, zajebantski poklon metalu Metal Medley z Metal Machine in Metal Crüe dvojčkom pri katerem je razposajeni Joakim v publiko odvrgel tudi svoj razparane hlače in pokazal svoja stegna. Včasih se namesto zlobnega, rohnečega kruljenja in opevanja satana prileže tudi nekaj lahkotnejšega in Sabaton so natančno to - en velik žur. In če mladina z njimi začne poslušati metal in se morda na podlagi odličnih besedil celo poduči o herojstvu polpretekle zgodovine, toliko bolje.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh